Janja Garnbret
Sobota, 25. 5. 2019, 16.30
5 let, 6 mesecev
Intervju s češkim plezalnim zvezdnikom Adamom Ondro
Mojster svojega poslanstva: Nisem še videl dekleta, ki bi plezalo tako, kot to počne Janja Garnbret #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,46
2
Adam Ondra je za mnoge najboljši plezalec na svetu. Tudi v njegovih očeh je Janja Garnbret nekaj zelo posebnega. "Nisem še videl dekleta, ki bi plezalo tako, kot to počne Janja," pravi.
Čeh Adam Ondra je zagotovo prvo ime športnega plezanja. Letošnjo sezono v želji po uvrstitvi na olimpijske igre v Tokiu leta 2020 v celoti posveča svetovnemu pokalu, kjer zdaj vodi v posebni razvrstitvi balvanskega plezanja. Nadvse pohvalno se izraža tudi o slovenski plezalni kraljici Janji Garnbret. "Mislim, da sem jo prvič videl v Chamonixu, ko je s 16 leti nastopila na tekmi svetovnega pokala. Že takrat je počela neverjetne stvari. Nisem še videl dekleta, ki bi plezalo tako, kot to počne Janja."
Vsake oči imajo svojega malarja, a 26-letni Čeh Adam Ondra je v očeh mnogih najboljši plezalec na svetu. Do letošnje sezone je bil edini, ki je v zgodovini športnega plezanja zmagal v skupnem seštevku balvanskega in težavnostnega plezanja (Janja Garnbret ga je s skupno zmago v balvanih že dohitela, lahko pa zmaga celo v obeh disciplinah v eni sezoni), in prvi, ki je v skali preplezal smer z oceno 9c (smer Silence na Norveškem).
Kodrolasi mladenič neobičajnega videza in všečnega nastopa je že pri šestnajstih letih okusil slast zmage na tekmi svetovnega pokala. Še istega leta (2009) je postal tudi svetovni podprvak v težavnosti. Svojo športno kariero je v prihodnjih letih oplemenitil še s tremi naslovi svetovnega prvaka. Leta 2014 kar v obeh kategorijah (balvanih in težavnosti). Dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu osvojil zlato v težavnosti in srebro v balvanih, lani je bil v Innsbrucku na svetovnem prvenstvu v športnem plezanju drugi v težavnosti in olimpijski kombinaciji.
Izjemen je tudi v skalnem plezanju. Septembra 2017 je v Flatangerju na Norveškem po številnih poskusih in dolgotrajnih pripravah preplezal smer z oceno 9c, nadel ji je ime Silence, ki zaradi težavnosti pomeni mejnik v težavnosti športnega plezanja. Kot je povedal v enem od intervjujev, je naklon stene ponekod do 60 stopinj, kar lahko primerjamo z naklonom strehe.
Ondra velja za izredno osredotočenega in odločnega plezalca, znanega tudi po precej rigoroznem treningu, v katerega je vkomponiral celo balet.
Letos se je po nekaj letih premora spet vrnil v svetovni pokal. Želi si doseči normo za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020, kjer bo plezanje prvič na olimpijskem programu. Plezalci, ki so običajno specialisti zgolj za eno ali največ dve plezalni disciplini (običajno sta to težavnost in balvani), se morajo zdaj priučiti tudi hitrostnega plezanja. To je tako, je v enem od intervjujev izjavila britanska plezalka Shauna Coxsey, kot bi Usain Bolt moral nastopati v kombinaciji teka na 100 metrov, teka z ovirami in maratona (42 kilometrov).
Intervju z Ondro, zdaj vodilnim v skupnem seštevku svetovnega pokala v balvanih, smo želeli opraviti takoj po njegovem nastopu v Münchnu prejšnji konec tedna, kjer je Čeh po vodstvu po prvih treh balvanih zapravil zmago na zadnjem in se moral zadovoljiti z 2. mestom, zmaga pa je romala v Avstrijo v roke svetovnega prvaka v težavnosti in olimpijski kombinaciji Jakoba Schuberta. Ondra je takrat naš intervju prestavil na čas po dopinškem testu in podelitvi medalj, nato pa se naše poti nekako niso več križale. Ulovili smo se prek sodobnih komunikacijskih kanalov.
"Glasno navijanje name deluje zelo pozitivno, nikakor pa ne zvišuje pritiska. Zame to ničesar ne spremeni. Vseeno mi je, ali je v dvorani 10 tisoč ali 20 tisoč navijačev, pritisk čutim zgolj zato, ker gre za tekmo svetovnega pokala ali za svetovno prvenstvo."
München ste zapustili že dan po tekmi. Kje ste zdaj?
Zdaj sem v Innsbrucku, kjer so odlične razmere za trening.
Kako ste doživeli glasno münchensko občinstvo? Zdelo se je, da imate poleg domačina Jana Hojerja največ spodbude.
Name takšno glasno navijanje deluje zelo pozitivno, nikakor pa ne zvišuje pritiska. Zame to ničesar ne spremeni. Vseeno mi je, ali je v dvorani 10 tisoč ali 20 tisoč navijačev, pritisk čutim zgolj zato, ker gre za tekmo svetovnega pokala ali za svetovno prvenstvo.
"Tudi na tekmah med plezanjem včasih zakričim, a zaradi precej glasnega vzdušja na plezalnih tekmah ni šans, da bi me slišali med občinstvom. So gibi, pri katerih je dobro, če si glasen, in gibi, pri katerih sploh ne moreš biti glasen."
Kaj pa pritisk v skali? Ko ste iskali smeri, ki bi jih preplezali v prvem poskusu, ste imeli samo eno možnost.
Mislim, da je precej podobno. Še posebej, če si sredi projekta, pri katerem ni cilj splezati smeri v prvem poskusu, takrat se vedno lahko vrneš naslednji dan in poskusiš znova.
Znano je, da ste med plezanjem v skali precej glasni. Podobno kot nekatere teniške igralke, ki zakričijo ob vsakem udarcu z loparjem. Se temu na tekmah svetovnega pokala izognete?
Včasih tudi zakričim, a zaradi precej glasnega vzdušja na plezalnih tekmah ni šans, da bi me slišali med občinstvom. So gibi, pri katerih je dobro, če si glasen, in gibi, pri katerih sploh ne moreš biti glasen.
Adam Ondra o smeri z oceno 9c, ki jo je septembra preplezal na Norveškem:
Letos ste se v želji, da se uvrstite na olimpijske igre v Tokio, na katerih bodo prvič v zgodovini iger komplet odličij podelili tudi športnim plezalcem, znova vrnili v svetovni pokal. Za celotno sezono, ne samo po delčkih, kot ste to počeli v zadnjih letih. Kako udobno se počutite v tem svetu, na umetnih stenah?
Vsako sezono znova se odločam, katero bom v celoti posvetil tekmovanjem in katero plezanju v skali. Razlog je v tem, da bi, če bi neprestano plezal samo na plastiki, verjetno prej ko slej ostal brez potrebne motivacije, za mojo glavo bi bilo to preprosto preveč. Pa ne zato, ker ne bi maral tekmovanj ali treningov v dvorani, ampak zato, ker vem, da zunaj dvoran obstaja še en čudovit svet, in to je svet skalnega plezanja.
To je prva sezona, po mislim, da treh, ko sploh nisem nastopal na tekmah svetovnega pokala, in verjemite mi, da imam ogromno motivacije in da sem dobesedno lačen tekmovanj. In ne boste verjeli, ampak zdaj rad treniram tudi v dvorani (smeh, op. a.).
Ondra je pred zadnjo balvansko tekmo v Vailu vodilni v posebnem seštevku balvanov. V Münchnu je bil na koncu drugi, potem ko je kazalo, da ima zmago že v žepu.
Ondra zelo dobro pozna tudi slovenska plezališča, predvsem Osp in Mišjo peč, kamor že dolga leta hodi vsako pomlad in jesen. Tam je pri komaj 13 letih splezal tudi svojo prvo smer z oceno 9a (Martin Krpan v Mišji peči) in tako postal najmlajši Zemljan s preplezano 9a.
To je motivacijsko delovalo tudi na najboljšega slovenskega moškega tekmovalca v težavnosti Domna Škofica, ki je v enem od intervjujev za Sportal povedal, da ga je prav to zmotiviralo, da je smer enake težavnosti pri 15 letih preplezal tudi sam.
"Želim se uvrstiti na olimpijske igre, a svojih ciljev ne bi preveč natančno določal."
Predvidevam, da je glavni cilj vašega sedanjega vlaganja v plezanje zlata olimpijska medalja?
Moja želja je uvrstitev na olimpijske igre, vendar svojega cilja ne bi rad preveč natančno določal. Še posebej zato, ker bomo tekmovali v povsem novem formatu, za katerega pa še ne vem, kaj bo prinesel (Ondra je na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku v olimpijski kombinaciji, ki združuje vse tri discipline, osvojil 2. mesto, op. a.).
Ondra predstavlja vse tri discipline športnega plezanja:
Kdaj ste zadnjič plezali v skali?
12. februarja. To je moj rekord, ko sem največ časa brez skale.
V sezonah 2014 in 2015 sem sicer tekmoval celotno sezono svetovnega pokala, a sem si med tekmovanji še vedno podaril nekaj plezanja v skali. Zdaj pa, predvsem zaradi modernega stila balvanskega plezanja, ki je povsem nor, je vse pomembnejši trening v dvorani, medtem ko je bil prejšnji stil nekoliko bolj podoben plezanju v skali, vsaj, če govorimo o težavnosti. Zato sem si lahko privoščil več plezanja v skali in ga imel kot trening za tekmovanja.
No, če dodam še to, da se moramo pripravljati še za tekmovanja v hitrostnem plezanju, si lahko predstavljate, da časa ni kaj dosti.
Športna plezalka, o kateri se zadnja leta največ govori, je slovenska plezalka Janja Garnbret. Se spomnite, kdaj ste jo prvič videli v steni? Je že takrat naredila vtis na vas?
Janja je že od nekdaj v središču pozornosti. Odkar je, mislim, da pri 14 letih, prvič nastopila v mladinski kategoriji in zmagovala vse po vrsti, plezala je tudi v skali. Mislim, da sem jo prvič videl v Chamonixu, ko je s 16 leti nastopila na tekmi svetovnega pokala. Že takrat je počela neverjetne stvari.
Mislim, da še nisem videl ženske, ki bi plezala tako, kot pleza ona. Zelo je natančna, gibljiva in v sebi skriva ogromno moči. V balvanih je skoraj noro dobra v koordinaciji, in če jo primerjam z drugimi dekleti, je precej močnejša od njih. To je zelo dobro vidno pri fizično zahtevnejših balvanih. Mislim, da bi lahko tekmovala tudi v moški konkurenci. Balvanske tekme za ženske preprosto niso več dramatične. Preprosto veš, da bo zmagala Janja (smeh, op. a.).
"Mislim, da še nisem videl ženske, ki bi plezala tako, kot pleza Janja Garnbret."
Bi bila kos tudi balvanom na smereh za moške tekmovalce?
Da, mislim, da bi ji šlo. Poleg tega je nekaj fantov, ki so še nižji od Janje. Mislim, da bi se zlahka uvrstila v polfinale, glede finala pa težko rečem. Mogoče. Mislim pa, da bi ji to v težavnosti uspevalo s precejšnjo lahkoto.
V Sloveniji po Janjini zaslugi plezanje dobiva vedno več medijske pozornosti. Kako je na Češkem?
Na Češkem ima plezanje precej dolgo tradicijo, zadnjih pet let pa je po zaslugi moje malenkosti in poplave manjših plezalnih vadbenih centrov deležno res velike pozornosti. Ne sicer takšne kot v Sloveniji in Avstriji, pa vendar kar precejšnje.
Ste tudi sami lastnik kakšnega vadbenega centra ali imate to v načrtu?
Sem solastnik vadbenega centra, si pa v prihodnosti želim še česa več na tem področju.
Imate kakšen rezerven načrt, če bi se slučajno, ampak res slučajno, kdaj naveličali plezanja?
Imam ogromno načrtov. Za menoj stojita menedžer in cela skupina ljudi, ki mi pomagajo pri uresničevanju mojih ambicij.
Vsak ponedeljek na spletnem kanalu YouTube objavljate videe, povezane z vašimi pripravami, tekmovanji, razkrivate dogajanje v plezalnem zakulisju, vse pod ključnikom Road to Tokio (Pot v Tokio). Vam to vzame veliko časa?
Niti ne, mislim, da kot ekipa zelo dobro delujemo, vsak pozna in opravlja svoje delo, zato to niti malo ne vpliva na moje treninge, niti mi ne vzame veliko časa. Mislim tudi, da sem kar učinkovit pri iskanju tem, ki se jih bomo lotili, in snemanju. Z mano običajno potujeta snemalec in fotograf.
"Z letošnjo sezono sem izredno zadovoljen."
Kako ste zadovoljni z letošnjo sezono? Zmaga, dve drugi mesti, s 120 točkami naskoka vodite tudi v skupnem seštevku balvanskega plezanja.
Izredno sem zadovoljen. Lani sem denimo nastopil samo na eni balvanski tekmi, in sicer na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, kjer sem se v polfinalu pošteno namučil z novim slogom plezanja. Prve tekme v letošnji sezoni so bile kot nek test, s katerim sem preveril, ali sem sploh konkurenčen. V primerjavi z lansko sezono, mislim, da sem.
Poznam svoje prednosti in slabosti, mislim pa, da sem ravno slednje kar precej izboljšal, zato mi na tekmovanjih tudi kar dobro gre.
"Bolj kot pritisk okolice čutim pritisk, ki si ga naložim sam."
Občutite pritisk konkurence, poglede tekmecev? Prepričana sem, da pogledujejo proti temu, kar počnete.
Seveda občutim pritisk konkurence, a dejstvo je, da sem si levji delež konkurence naložil kar sam. Ne treniram kar tako, treniram zato, ker si želim biti na tekmovanjih čim boljši. Ta pritisk je glaven, vse drugo je zame sekundarnega pomena.
Je pa vse odvisno od mojega psihičnega stanja. Če se kvalifikacije zame začnejo zelo dobro, potem sem lahko skoraj prepričan, da se bo tudi končalo precej dobro.
"Na temo psihološke priprave sem prebral ogromno knjig in se udeležil vrste delavnic z izvrstnimi predavatelji."
Ali pri psihološki pripravi sodelujete s športnim psihologom?
To ravno ne, sem pa na to temo prebral ogromno knjig in se udeležil vrste delavnic z izvrstnimi predavatelji.
V teoriji je vse preprosto, v praksi pa je malo drugače. Najpomembnejše se mi zdi, da imaš nekoga, s katerim se lahko pogovoriš, v mojem primeru sta to moj trener Patxi Usobiaga in moje dekle.
Na zahtevnejše projekte v skali se pripravljate zelo intenzivno. Zvizualizirate vsak gib in ga odplezate leže, ne samo v mislih, ampak tudi z gibi. Lahko to počnete tudi pred tekmami svetovnega pokala?
Definitivno pomaga. V finalu težavnosti imamo šest minut časa za ogled smeri in bolj ko si jo sposoben vizualizirati, boljše jo boš odplezal. Zato, ker se zdi, da si jo tako ali tako v mislih že odplezal.
Silence, smer z oceno 9c - mejnik v svetu skalnega plezanja:
Običajno vsako vašo predstavo na tekmi podrobno analizirate tudi na družbenih omrežjih. Je to pomembna učna lekcija?
Zagotovo. To storim tudi po vsakem treningu.
Sezona težavnosti se s tekmo v švicarskem Villarsu začenja v začetku julija. Se je že veselite?
Seveda, veselim se tudi nekaj spremembe v treningih. Bo pa vse skupaj, s tem mislim na usklajevanje treninga vseh treh disciplin, vrhunec doseglo avgusta na svetovnem prvenstvu v Tokiu.
Še prej vas čaka zadnja balvanska tekma v Vailu. Zaradi priprav na drugi del sezone bo konkurenca precej zdesetkana (od slovenskih plezalcev bodo v ZDA odpotovali samo trije, in sicer Janja Garnbret, Jernej Kruder in Gregor Vezonik). Cilj je verjetno znan, naskok na novo skupno zmago, tretjo v balvanih?
Absolutno, ciljam na zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Že veste, kdaj si boste znova podarili plezanje v skali?
Mislim, da si bom to privoščil junija ali julija, za kaj daljšega, za enotedensko potovanje, pa bom počakal na konec avgusta (prvenstvo bo potekalo od 11. do 21. avgusta), ko bomo odkljukali svetovno prvenstvo.
Preberite še:
2