Luka Slabe: Slovenija potrebuje trdo roko, manj velikih egov in več velikih ušes

Luka Slabe se je po tem, ko se je izkazal z vodenjem ACH Volleyja, v začetku leta 2013 hitro znašel tudi na slovenskem selektorskem stolčku. Odbojkarska zveza Slovenije je hotela domačega, ambicioznega in znanja polnega trenerja in ga z Luko tudi dobila. Zapihal je nov, svež veter, tudi reprezentanti so bili na začetku navdušeni in v en glas poudarjali, da se dela, kot se dotlej še ni. Vse skupaj pa se žal ni podkrepilo tudi z rezultati. Izpad po skupinskem delu EP 2013 je bil veliko manj, kar so hoteli slovenski odbojkarji, neuspešno so napadali tudi nastop na SP 2014 na Poljskem, največje razočaranje pa je bilo izpad v polfinalu evropske lige in izguba vstopnice za svetovno ligo. Razočaranje je bilo še toliko večje, saj so se fantje trudili in v evropsko ligo vložili vse poletje, na koncu pa tako nesrečno potegnili krajši konec. Tega se Luka, ki se trenutno v zamejstvu pri Posojilnici počuti kot riba v vodi, po odstopu z mesta selektorja ne bo šel več, poletja bodo tako namenjena družini, ki je tako trpela v zadnjih nekaj letih.

Kdaj je padla dokončna odločitev, ne grem se več, odstopam z mesta selektorja? Konec prejšnjega tedna, ko smo dobili s strani evropske odbojkarske zveze (CEV) potrjen urnik evropske lige. Glavni razlog za moj odhod je prav ta natrpan urnik in vsaj petmesečna odsotnost.

Dejali ste tudi, da pod takimi pogoji niste več pripravljeni delati in vse poletje preživeti z reprezentanco. Kaj ste mislili s tem? Pogoji za delo v zadnjih dveh poletjih so bili daleč od slabih, bili so dobri. Ko govorim o pogojih, je mišljeno, da je praktično nemogoče usklajevati klubsko kariero, družinsko življenje, ki v mojem primeru zadnjih nekaj let ne obstaja, in nerazumljiv urnik tekmovanj CEV-a, ki bo v letu 2016 se veliko bolj neugoden.

Nekateri celo menijo, da ste odšli z mesta selektorja tudi zato, ker ste se ustrašili izziva Portugalska, s katero se bo Slovenija pomerila v dodatnih kvalifikacijah za nastop na evropskem prvenstvu 2015. Kako jim odgovarjate? Portugalska ima proti Sloveniji minimalne možnosti za uspeh, ne glede na to, kdo stoji na igrišču in ne glede na to, kdo vodi reprezentanco. Pred letom dni smo to isto reprezentanco relativno gladko premagali v kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu, in to brez Alena Pajenka in obolelega kapetana Tineta Urnauta.

S to reprezentanco in nasploh v moji trenerski karieri in življenju sem stal pred veliko večjimi izzivi, kot je Portugalska, in bil pri tem uspešen. Pred izzivi, ki jih večina ljudi nikoli ne bo imela priložnost izkusiti, vendar le opazovati in komentirati z razdalje. Zelo sem vesel, ko mi ljudje govorijo za hrbtom, saj to pomeni, da sem vedno korak pred njimi.

Bi se za odstop z mesta selektorja odločili tudi, če ne bi pred kratkim dobili službe pri Posojilnici Dob/Aich? Seveda!

Se sploh da preživeti (finančno), da bi bili denimo samo slovenski selektor, ali gre tukaj bolj kot ne za prostovoljno delo? Denar je bil vedno zadnji na seznamu prioritet. Prejemek, ki ga bom prejel za opravljeno delo, ki je trajalo skupaj s pripravami na akcijo od januarja do konca julija, je majhen. Z njim se ne da preživeti, pa sem zelo, zelo skromen človek. Ampak v te pogoje sem pristal in zato tudi denar nikoli ni bilo eno od dejstev, na podlagi katerega sem sprejemal odločitve. Srce, izziv in želja po delu so bili razlogi za trdo delo, zdaj pa je prevladal razum.

Ko ste sprejeli službo selektorja, ste dejali, da se da korektno opravljati dvojno funkcijo. Torej biti trener v klubu in hkrati tudi selektor. Ste še vedno istega mnenja, ali je to, sploh za tiste, ki imajo družino, malce preveč? Če je urnik evropskih reprezentančnih tekmovanj normalen in nerazpotegnjen od maja do konca oktobra, je mogoče uskladiti obe funkciji ob upanju, da imaš s svojim klubom sklenjen dogovor o odsotnosti v času reprezentančnih akcij. V letošnjem letu je pričakovana skoraj trimesečna odsotnost v času klubske sezone. Ne glede na to, kako obrneš scenarij, družina potegne najkrajšo.

Na klopi Slovenije ste bili med januarjem 2013 in februarjem 2015. Kako bi ocenili svoje delo? Bi kaj spremenili? Vsak trening je bil zelo skrbno pripravljena enota. Delali smo kakovostno, zelo načrtno in organizirano, od fantov smo zmeraj zahtevali maksimum in bili zelo pozorni na malenkosti, kar je pa boleč postopek. Te malenkosti ločijo dobre in najboljše. Majhne stvari vodijo v velike stvari in na koncu v kolaps, kadar je to najmanj potrebno. Je pa bilo hitro jasno, da bi nekateri radi stvari zapeljali drugače, vendar jaz nisem prišel vodit debatnega krožka, vendar reprezentanco, ki ima postavljene zelo visoke standarde, brez razlik, posebnih ugodnosti in favoriziranja.

Mislim, da so bile te malenkosti glavni vzrok za nepreboj v četrtfinale EP leta 2013. V evropski ligi pa sami dobro veste, da je prišlo do kupa nepredvidljivih dogodkov, kot so bolezni, družinske težave in odsotnost in štirih res neverjetnih poškodb v roku desetih dni, v času, ko smo si prek polfinala poskušali izboriti finale evropske lige.

Ob mojem odhodu sem počaščen, da sem imel privilegij delati s to skupino fantov, ki jih bom do konca življenja nosil s sabo v mojem srcu.

Če bi bili vi pristojni za iskanje svojega naslednika, koga bi imenovali za novega selektorja in zakaj? Kaj trenutno potrebuje Slovenija? Slovenija še naprej potrebuje selektorja s trdo roko, ki ne bo odstopal od standardov in pričakovanj, ki gredo z roko v roko, ko se boriš za svojo zastavo in so venomer, brez izjeme prisotni samo pri najuspešnejših ekipah in organizacijah na svetu. Slovenija potrebuje manj velikih egov in več velikih ušes.

Ste se s fanti, s katerimi naj bi bili domnevno na bojni nogi (Alen Pajenk, Dejan Vinčić), še kaj slišali? Ste zgladili spore ali se vam to ne zdi pomembno? Z nikomer nisem na bojni nogi. Z Alenom sem se srečal na Poljskem, ves čas pa ga spremljam tudi prek informacij, ki jih prejemam od njegovega trenerja, mojega dobrega prijatelja, gospoda Piazze. Z Dejanom sva se nazadnje srečala v začetku novembra, ko je že začel tekmovati v francoski ligi.

Vas je kakšen od reprezentantov poklical in vas povprašal, zakaj ste odstopili? Klici niso bili potrebni, saj sem jih o vzrokih o mojem odstopu obvestil po elektronski posti, takoj ko sem opravil pogovor s predsednikom Ropretom. Dobil pa sem kar nekaj čustvenih odzivov in to mi da vedeti, da so bile začrtane smernice načina dela in pričakovanja do mojih varovancev povsem na mestu.

Bi še kdaj sprejeli funkcijo selektor, če pride prava ponudba, ali bi za zdaj take ponudbe gladko zavrnili? Seveda, vendar bi verjetno poskušal opravljati delo selektorja, ne istočasno kot delo trenerja v klubu. Le tako si lahko zagotoviš vsaj malo "normalnega" življenja v že tako nenormalnem ritmu vsakdana.

Zdaj ste trener Posojilnice, kjer ste najbrž več kot zadovoljni. Bi lahko primerjali delo v Avstriji in Sloveniji? Bistvene razlike? Predvsem je tukaj realizirano, kar je obljubljeno. Posojilnica je tukaj še bolj specifična, saj je vsaka domača tekma pravi praznik. Po zmagi proti Olympiakosu v gosteh v ligi prvakov je bilo veselje navijačev in ljudi v klubu neizmerno in zelo iskreno.

Imam enkratno skupino fantov in vsak trening je učna ura. Vse skupaj me spominja na moje začetke pri Kropi in v Kamniku, kjer so fantje požirali vsako ponujeno informacijo.