Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Boštjan Boh

Nedelja,
25. 2. 2024,
11.04

Osveženo pred

1 mesec, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,07

Natisni članek

intervju Jakob Marušič Druga kariera Druga kariera

Nedelja, 25. 2. 2024, 11.04

1 mesec, 3 tedne

Druga kariera (349.): Jakob Marušič

Ljudem polaga na dušo: "Ne obupati, rešitev se bo našla"

Boštjan Boh

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,07
Jakob Marušič | Foto Gaja Hanuna

Foto: Gaja Hanuna

(Pre)kmalu se je odločil, da gre na drugo pot. Jakob Marušič je bil v mladinskih letih perspektiven športnik, a se je raje odločil za študij. Je človek z zanimivimi hobiji in zgodbami, a nazadnje je svojo drugo kariero našel v športu, ki ga je v najstniških letih dal na stran. Zdi se, da svoje delo opravlja z velikim zanosom in, kot je značilno za Primorca, tudi čustveno.

Jakob Marušič je na kajakaški zvezi zaposlen že več kot dvajset let in je danes vodja programa prireditev in športa za vse. Ima medaljo s svetovnega mladinskega prvenstva in je v svoji generaciji veljal za obetavnega kanuista.

 

Vmes ga je pot odnesla na študij zgodovine. Tam je diplomiral, magistriral, v bližnji prihodnosti pa bi rad dokončal tudi doktorat. Jakob je dolga leta zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne in še vedno je zelo vpet v ta hobi, čeprav jo je od države dobil po prstih. Zaradi po njegovem mnenju neprimerne zakonodaje so mu odvzeli velik del zbirke in še danes išče svojo pravico.

 

Ko smo ga lanskega avgusta ob velikih poplavah poklicali, da smo ga povprašali o stanju na tacenskem poligonu, je bilo na drugi strani slišati obupan glas: "Vse je šlo, vse." V našem pogovoru je iz njega žarel optimizem, čeprav je stanje v Tacnu vse prej kot dobro. Med pogovorom nas je večkrat spomnil, da nikoli ne smemo obupati. Četudi so stvari včasih videti brezizhodne.

Kdaj in kako ste se sploh začeli ukvarjati s kajakom in kanujem na mirnih vodah?

Začel sem leta 1983, tako kot vsak Solkanec. Moj bratranec Fedja je idejo prinesel iz šole in med počitnicami sva šla poskusit. Najprej smo veslali samo poleti, pozneje se je vse skupaj zavleklo v jesen in tudi v zimo. Ostal sem v tem športu in veslal do svojega 19. leta. Ko sem se vpisal na univerzo, sem nehal aktivno veslati.

Raje se je odločil za študij, a danes mu je celo malo žal, da je tako kmalu končal športno pot. | Foto: Gaja Hanuna Raje se je odločil za študij, a danes mu je celo malo žal, da je tako kmalu končal športno pot. Foto: Gaja Hanuna

Zakaj ste tako kmalu končali športno pot?

Malo zaradi tega, ker je bila konkurenca pri nas zelo močna. Takrat so veslali Jože Vidmar, Boštjan Žitnik, Borut Javornik … Takrat je bila še Jugoslavija, tako da je bilo veliko dobih kanuistov iz Ljubljane, Solkana in Zagreba. Na prehodu iz mladinske v člansko reprezentanco sem spoznal, da čeprav sem imel medaljo z mladinskega svetovnega prvenstva, bi moral za člansko reprezentanco kar nekaj časa trenirati v prazno. Takrat sem se raje odločil za študij in ga tudi končal.

Vam je danes žal, da ste veslo tako kmalu postavili v kot?

Malo mi je. Moram povedati, da so bile tudi okoliščine takšne. Vrhunski šport zahteva veliko odrekanja, in ko ure in ure pozimi veslaš sam, moraš biti psihološko zelo dobro pripravljen. Kot najstnik nisem bil najbolj pripravljen na to in vse skupaj je začelo vplivati name. Odločil sem se, da se odpovem vrhunskemu športu in se raje posvetim študiju.

Marsikdo misli, da stvari v športu ne štejejo. Tudi meni so doma ves čas govorili, naj pustim šport in se za boljšo prihodnost posvetim izobrazbi. A ko sem enkrat prišel na Mednarodno kajakaško zvezo (ICF), mi je takratni sekretar rekel, da se je pozanimal o meni in da ve, da sem osvojil medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu. Tisti trenutek je to štelo veliko več kot moja univerzitetna diploma. Torej športna pot vendarle ni brez zveze. Vseeno je to karta, ki jo lahko dobro unovčiš. Šola je pomembna, ampak je pomemben tudi šport.

Lani se je vpisal na doktorat. | Foto: Gaja Hanuna Lani se je vpisal na doktorat. Foto: Gaja Hanuna Za kakšen študij ste se po tem odločili?

Že od mladih nog je bila moja ljubezen zgodovina. Končal sem študij in pozneje opravil tudi magisterij. V času magisterija sem začel delati na Kajakaški zvezi Slovenije in želel sem nadgraditi svoje izobraževanje. Danes lahko rečem, da uspešno nadaljujem. Lani sem se namreč vpisal na doktorat. Kajakaška zveza bo leta 2031 slavila častitljivih sto let organiziranega delovanja. Rekli so mi, da bi kot zgodovinar lahko nekaj napisal. S to idejo sem šel na filozofsko fakulteto in bili so navdušeni. Upam, da bom v prihodnjih letih končal doktorat in da bomo nekoč izdali knjigo.

Menda ste tudi velik zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne?

Doma sem iz Solkana in Solkan je ležal prav na frontni črti prve svetovne vojne. Vsi tam smo na neki način povezani s prvo svetovno vojno, saj se vseskozi srečujemo s tem. Že med okopavanjem vrta si lahko našel koščke granat ali kaj podobnega … Na ta način je imela prva svetovna vojna vpliv tudi name, ampak nisem bil nobena izjema. Morda izjema samo v tem, da sem se tega lotil malo bolj profesionalno. Zaradi tega sem šel študirat zgodovino. Diplomiral in magistriral sem na temo prve svetovne vojne. Še vedno zbiram predmete iz prve svetovne vojne. To me je privedlo tudi do težav, ker zakonodaja ne loči najbolje med prekupčevalci in zbiralci. Obtožili so me, da sem želel prekupčevati z orožjem, hranil doma eksplozivne predmete, kar je velika neumnost. Vseeno moram povedati, da je to lep hobi in da sem še vedno vpet vanj.

Jakob Marušič je tudi velik zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne. | Foto: Gaja Hanuna Jakob Marušič je tudi velik zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne. Foto: Gaja Hanuna

V Šempetru pri Gorici še vedno dvakrat na leto organiziram sejem zbirateljev. Tam se srečujemo zbiratelji iz vseh okoliških držav. Zelo sem vpet v to, ampak ne do te mere, da bi lahko od tega živel. Ostal sem vpet v kajak in tudi profesionalno delam v kajaku. Zbirateljstvo je ostalo na ljubiteljski ravni.

Glede na to, da govorimo o drugi karieri, bi rad povedal, da na koncu ugotoviš, da imamo ljudje veliko možnosti. Marsikaj lahko delamo, tako iz hobija, športa ali poklica … Od marsičesa se da živeti. Lepo je delati tisto, kar te veseli. Mene veseli več stvari. Imam prijatelje z vseh koncev in to mi je super.

Tudi njegov cilj in želja sta v prihodnosti imeti muzej. | Foto: Gaja Hanuna Tudi njegov cilj in želja sta v prihodnosti imeti muzej. Foto: Gaja Hanuna

Si v prihodnosti puščate odprta vrata, da bi se enkrat začeli ukvarjati z zgodovino?

Veste, zgodovina je zelo težek posel. Če nisi profesor na univerzi ali učitelj v šoli, se v Sloveniji profesionalno z zgodovino zelo težko ukvarjaš. Lahko si turistični vodič, lahko imaš svoj muzej, ampak to imajo ljudje kot hobi. Tudi moj cilj in želja je v prihodnosti imeti muzej. Da pokažem tisto, kar sem zbiral vsa leta. Kot sem že povedal, sem v zadnjih letih dobil močno s palico po prstih, ko mi je država odvzela večji del zbirke. Zdaj poskušamo nekaj spremeniti in videli bomo, kaj se da narediti.

V mladih letih ste po stvari hodili tudi v tujino, menda ste iz Kijeva pripeljali tudi motor?

Da, to je zanimiva zgodba (smeh, op. p.). Od nekdaj me je zanimala tehnika in posledično so mi bili všeč tudi motorji. Že od najstniških let sem imel stare motorje in rad sem jih "šraufal". S tem sem spoznaval vse premikanje. Na poti v Rusijo sem videl, da imajo tam motorje, ki so jih verjetno dobili za odškodnino za drugo svetovno vojno. Pravzaprav so bile to kopije nemških motociklov iz druge svetovne vojne.

Naslednje leto, bil sem še študent in imeli sem več časa, sva šla s sošolcem s fakultete v Kijev. Tam sva kupila motor in se z njim pripeljala v Slovenijo. To je motor z bočno prikolico in dejansko je videti kot motor iz druge svetovne vojne. Še danes ga imam. Zaradi pomanjkanja časa je že 15 let parkiran v garaži, česar si ne štejem v dobro. Računam, da ko bom imel več časa, bom spet užival v tem.

Videti je, da imate veliko hobijev. Kaj je na koncu prevladalo, da ste sprejeli delo na Kajakaški zvezi Slovenije? Jakob Marušič | Foto: Gaja Hanuna Foto: Gaja Hanuna

Leta 2000 je bil položaj v Sloveniji takšen, da si težko dobil službo. Opravljal sem celo vrsto študentskih del in na ta način služil denar. Pokazala se je možnost za zaposlitev na kajakaški zvezi. Sprejel sem izziv in lahko rečem, da mi ni žal. Verjetno bi imel v kakšnih drugih primerih boljšo plačo. Ko sem začel delati na kajakaški zvezi, sem učil filozofijo na srednji šoli. Če bi ostal na srednji šoli, bi verjetno danes imel večjo plačo. Na športnih funkcijah plače niso ravno takšne, da bi se hvalil, ampak moram reči, da je posel veliko bolj dinamičen.

V srednji šoli sem spoznal, da se zadeve ponavljajo. Videl sem, da bi me to ubilo, zato sem se raje odločil za kajakaško zvezo in moram priznati, da mi ni žal.

Kakšen ste bili kot profesor?

Takrat sem nadomeščal drugega profesorja in moram povedati, da je bil zelo jezen, ker nisem bil dovolj strog (smeh, op. p.). Moj cilj ni bil kaznovanje, ampak da se dijaki nekaj naučijo. Zakaj bi dal nekomu cvek, raje sem mu rekel, naj se nauči. Dijaka sem imel pred tablo vsako uro, dokler ni nekaj znal. Imel sem občutek, da je bila ta metoda učinkovita, saj se je potem vsak nekaj naučil.

In kaj je danes vaše delo na kajakaški zvezi?

Zadnji dve leti sem na zvezi zaposlen kot organizator prireditev. Skrbim za vse prireditve, ki jih organizira kajakaška zveza. To letno zajema 50 kajakaških tekmovanj. Večino tekmovanj organizirajo klubi, tako da jim v tem primeru poskušam samo pomagati. Za štiri ali pet tekmovanj, ki jih organizira kajakaška zveza, pa sem zadolžen jaz.

Ta posel vključuje marsikaj. Organizacijo, vodenje, malo moram biti psiholog in sociolog. Dobiti moram ljudi, ko bodo prostovoljno delali – pri nas se večino stvari dela na prostovoljski ravni. Poleg vsega moraš zraven biti tudi malo pravnika. Treba je spremljati zakone in predpise, tako da je res dinamično. Včasih ti gre že vse skupaj čez glavo … Ob vsem tem je moj nasvet, da nikoli ne smemo obupati. Tudi če je položaj videti brezizhoden, se lahko v naslednjem trenutku najde rešitev. Boriti se moraš do konca.

Jakob Marušič na tacenski progi, nad katero bdi zadnjih deset let. | Foto: B. B. Jakob Marušič na tacenski progi, nad katero bdi zadnjih deset let. Foto: B. B.

Je vaše delo povezano tudi s kajakaško progo v Tacnu?

Kajak center Tacen, kot ga tudi imenujemo, je naš edini objekt te vrste. Edina slalomska proga, ki jo lahko uvrščamo na višjo raven. Upamo, da se ji bo v prihodnje pridružila še kakšna proga. Vseeno bo Tacen ostal pojem kajakaštva pri nas, saj se tam tekmuje že od leta 1939. Vmes se je Tacen nekoliko spreminjal in posodabljal, zadnjo spremembo pa še čakamo. Sploh po zadnjih avgustovskih poplavah. Danes je tacenska proga zelo poškodovana. Večino svojega časa zdaj posvetim temu, da bomo progo uredili do te mere, da bomo letos 15. maja lahko gostili evropsko prvenstvo, ki ga imamo napovedanega že zadnjih pet let.

Lani julija smo mislili, da imamo veliko stvari že urejenih, a sem nam je čez noč vse podrlo. Potrebujemo nov most, objekte, vse je treba pospraviti in marsikaj sanirati. Avgusta lani smo imeli veliko obljub, zdaj, ko bi bilo treba seči v žep in pomagati … Ves denar, ki gre v obnovo Tacna, gre iz sredstev, ki jih imamo za priprave tekmovalcev. Pravzaprav njim odžiramo priprave, kar vsekakor ni v redu. Močno upam na pomoč države. Še vedno ne vemo, na kakšen način in kdaj bomo dobili, kar je za nas nesprejemljivo.

Zadnje velike poplave so tacensko progo precej uničile. | Foto: Ana Kovač Zadnje velike poplave so tacensko progo precej uničile. Foto: Ana Kovač Ko smo se avgusta pogovarjali z vami, ste nam za tacensko progo dejali: Vse je šlo, vse. V kakšnem stanju je proga danes?

V stanju, da upamo, da se bo dalo čez mesec dni na njej trenirati. Trenirati ali organizirati tekmo je povsem druga stvar. Denarja nimamo, ampak vsa podjetja, s katerimi sodelujemo, na naše težave gledajo z razumevanjem. Dajo nam minimalne cene in imamo možnosti odloga plačila. Težko je, ko vidiš, da si dolžan na vse konce … Kdaj bo država priskočila na pomoč, kot je obljubljala, pa ne ve nihče.

Seveda sem ob vsem tem čustven. Zadnjih deset let sem poligon vodil v smer, ki se mi je zdela prava. Torej da je videti kot park in je tudi deloval kot park. To ni bil samo kajak, na poligon je hodilo veliko lokalnih prebivalcev. Trudili smo se in skrbeli, da je bil objekt čist in urejen. Ljudje so prihajali tja z veseljem. Zato mislim, da bi to morali razvijati še naprej, in čudim se, da iz javnega okolja ni več zanimanja za pomoč.

Kako vam bo potem uspelo organizirati evropsko prvenstvo, ki bo letos maja?

Nimamo čarobne palčke, ampak smo dobri v improvizaciji. Težava je v tem, da so moji sodelavci v večini prostovoljci. To pomeni, da hodijo v svojo službo, v prostem času pridejo pomagat v Tacen. Moja izkušnja je takšna, da če te ljudi preveč obremenjuješ in jim nalagaš preveč dela, bodo odšli. Moj največji izziv letos bo, kako pri teh ljudeh ohraniti veselje do dela, a da bodo še vedno pomagali.

Ob tej priložnosti bi med 15. in 19. majem vse povabil v Tacen, da si ogledajo evropsko prvenstvo kajakašev in kanuistov v slalomu. Tekma bo zelo pomembna. Odločala bo, kateri od naših kanuistov bo odšel na olimpijske igre v Pariz. Nenazadnje bomo videli najboljše kajakaše in kanuiste pred OI v Parizu. Mi in naši prostovoljci bomo najbolj veseli, če bo prišlo veliko število gledalcev.

 "Rešitve moramo vseskozi iskati, tudi če je položaj videti črn in brezizhoden …" | Foto: Gaja Hanuna "Rešitve moramo vseskozi iskati, tudi če je položaj videti črn in brezizhoden …" Foto: Gaja Hanuna

Torej kljub trenutnemu slabemu stanju tacenskega poligona ostajate optimistični?

Seveda. Rešitve moramo vseskozi iskati, tudi če je položaj videti črn in brezizhoden … Rešitev se bo vedno našla. Če bi me nekdo vprašal, kaj je moj nauk za vse ljudi, ki iščejo posel in ga ne najdejo: "Ne obupati, rešitev se bo našla."

Preberite še:

Tomaž Pavlin
Sportal Tomaž Pavlin: Ostali so lepi spomini na hokejske čase, a od teh se ne živi
Jure Natek
Sportal Nekdanji reprezentant zagrizel v zelo zahteven izziv
Tina Robnik
Sportal Smučala, doštudirala, se zaposlila, zdaj študira še fizioterapijo
Ne spreglejte