Ponedeljek, 4. 5. 2020, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Pogovor s predsednikom Mednarodne zveze za športno plezanje
Marco Scolaris, prvi mož športnega plezanja: Lahko se zgodi vse. Na boljše ali na slabše. #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,04
2
"Želimo si le, da bi lahko rešili del sezone. Če nam ne uspe, bo za vse skupaj to zelo problematično," poudarja Marco Scolaris, predsednik Mednarodne zveze za športno plezanje, ki je posebej za Sportal spregovoril o usodi letošnje sezone svetovnega pokala, posledicah prestavitve olimpijskih iger, upanju, ki ga ne gre opustiti in Slovencih, ki imamo po njegovem mnenju posebno čast.
"Če sem najbolj optimističen, potem bi sezono svetovnega pokala v športnem plezanju lahko začeli avgusta, a ponavljam, tega si želimo, ni pa to odvisno od nas. V prvi vrsti gre za varnost vseh vpletenih, v drugi pa za vprašanje možnosti potovanja. Trenutno so meje zaprte in nihče ne more odpotovati nikamor, kar pomeni, da športniki sploh ne bi mogli potovati na tekme, tudi če bi te bile," opozarja Marco Scolaris, predsednik Mednarodne zveze za športno plezanje.
61-letni Marco Maria Scolaris je profesionalni fotograf in ljubiteljski plezalec, ki že vrsto let upravlja s krmilom Mednarodne zveze za športno plezanje (IFSC). Živi v Torinu, kjer je tudi sedež IFSC-ja, in še vedno rad in veliko pleza. Je tudi predsednik plezalnega kluba Fasi, dolgoletni mednarodni sodnik na tekmah športnega plezanja in njihov inštruktor, delegat, … deloval je tudi kot športni novinar.
"Najbolj se bojimo tega, da bi pandemija še dolgo trajala – naša prva prioriteta je, da se širjenje okužb zajezi, šele potem se bomo lahko pogovarjali o začetku sezone."
Kakšno je trenutno stanje v Torinu, kjer živite in kjer je sedež Mednarodne zveze za športno plezanje?
V karanteni smo že natanko mesec dni, kar je kar precej, ampak računamo na to, da se bodo 4. maja ukrepi nekoliko zrahljali. Sicer pa nimamo druge možnosti, kot da ohranjamo upanje.
Tako kot večina ljudi tudi sam delam od doma in večino časa preživim na telefonu in videokonferencah.
Kakšni so v Italiji pogoji za treninge profesionalnih športnikov?
V Italiji vse panožne zveze tesno sodelujejo z ministrstvom za šport in olimpijskim komitejem, da bi čim prej vzpostavili protokol za ponoven zakon aktivnosti.
Če bo vse tako, kot si želimo, bodo tudi italijanski poklicni športniki lahko z današnjim dnem spet začeli trenirati, a zgolj na bazi posameznikov in ne ekip, kar je seveda precejšnja težava.
K sreči plezalci spet lahko trenirajo, tudi v plezalnih dvoranah, ki sicer za splošno javnost še vedno ostajajo zaprte.
Kako bo koronakriza po vaši oceni vplivala na svet športnega plezanja, kje bo škoda največja?
Bolj ali manj smo v isti kaši kot ostali športi. Za zdaj vidimo preveliko tveganje, da bi začeli s tekmovanji, kar je seveda velik manko, težava pa je tudi v tem, da so plezalni centri še vedno zaprti.
Najbolj se bojimo tega, da bi pandemija še dolgo trajala – naša prva prioriteta je, da se širjenje okužb zajezi, šele potem se bomo lahko pogovarjali o začetku sezone.
Največja težava je negotovost, saj nihče izmed nas ne more napovedati, kaj se bo dogajalo čez mesec dni, tri mesece, zato smo se odločili, da odločitve glede tekmovanj, sprejemamo vsak prvi dan v mesecu, kar pomeni, da lahko dva meseca pozneje začnemo sezono.
Obstaja splošni dogovor, da plezalci potrebujejo najmanj dva meseca, da se lahko ustrezno pripravijo na tekmovanje, enako velja za organizatorje tekem in za zvezo.
To pomeni, da bi 1. maja morali odločati o usodi tekem v juliju, a smo se že prej odločili, da vse tekme v juliju odpovemo, saj je situacija še preveč tvegana.
Kdaj bodo Janja Garnbret in ostali plezalci dočakali začetek sezone?
Kaj pa po najbolj optimističnem scenariju?
Če sem najbolj optimističen, potem bi sezono lahko začeli avgusta, a ponavljam, tega si želimo, ni pa to odvisno od nas.
V prvi vrsti gre za varnost vseh vpletenih, v drugi pa za vprašanje možnosti potovanja. Trenutno so meje zaprte in nihče ne more odpotovati nikamor, kar pomeni, da športniki sploh ne bi mogli potovati na tekme, tudi če bi te bile.
Vsi se zavedamo, da bo trajalo še kar precej časa, da bomo spet lahko potovali tako kot nekoč.
Še enkrat, za človeško vrsto upamo, da se bo situacija čim prej izboljšala, dejstvo, da bi spet začeli tekmovati, pa bi pomenilo, da smo okrevali, zato bi to bil izjemno pozitiven signal.
Tekma svetovnega pokala v težavnostnem plezanju, ki jo je kar 24 let gostila dvorana Zlato polje v Kranju, bo septembra letos v Stožicah.
Za zdaj je prva tekma, ki ostaja na prej zastavljenem koledarju, prav tekma v težavnostnem plezanju na novem prizorišču v dvorani Stožice v Ljubljani. Sami torej upate, verjamete, da to vendarle ne bo prva tekma te sezone, ampak obstaja možnost, da bi pred njo izpeljali še nekaj tekem, ki so bile predvidene za zgodnejši termin, a potem prestavljene?
Smo v stiku z vsemi organizatorji in večina izmed njih bi tekmo rada obdržala oziroma izpeljala, kljub temu da bo to v poznejšem terminu, kot je bilo prvotno zamišljeno.
Za zdaj je za vse napovedi še prezgodaj … Sezona bi se lahko začela v avgustu, a je vse skupaj preveč negotovo, da bi si upal karkoli napovedovati.
Lahko rečem samo to, da se lahko zgodi prav vse – na boljše ali na slabše.
Kakšna bo usoda balvanske preizkušnje v Münchnu?
Torej še obstaja upanje za rešitev dela balvanske sezone? Da bi tekme iz aprila, maja in junija (München, Innsbruck, Meiringen …) izpeljali v avgustu?
Da, a bo pri tem ključna tudi zdravstvena situacija v posamezni državi oziroma število okuženih z novim koronavirusom.
V Italiji so bile razmere precej kritične, v nekaterih drugih državah pa niti ne.
Trenutno se najbolj nagibamo temu, da bi tekme, ki so bile predvidene za julij, torej tekme v Villarsu, Brianconu in Chamonixu, izpeljali v avgustu.
Kar zadeva balvansko tekmo v Münchnu pa nisem prepričan, ali jo bo sploh mogoče izpeljati, saj so v Nemčiji do konca oktobra prepovedani vsi večji dogodki. Med drugim so odpovedali tudi Oktoberfest (smeh, op. p.).
Torej, če bo mogoče, bomo izpeljali tudi del balvanske sezone. To bi pomenilo, da bodo tekmovanja na koledarju zelo tesno skupaj, a druge možnosti enostavno ni, če želimo rešiti sezono.
Vsi se zavedamo, da bo to zelo čudna sezona, a tako pač je, če živimo v času izrednih razmer, ki se jim moramo prilagoditi.
Zaradi pandemije novega koronavirusa bodo tekme v športnem plezanju letos najverjetneje potekale brez navijačev, ki predstavljajo zelo pomemben motivacijski element.
O kakšnih scenarijih razmišljate? O izvedbi tekem brez gledalcev, tako kot je to primer v drugih športnih panogah?
Seveda, to je scenarij, ki je trenutno najbolj verjeten, saj je v večini držav trenutno zbiranje ljudi prepovedano in druge možnosti niti ni.
Torej, tudi če bi oblasti različnih držav ocenile, da je izvedba tekmovanja v njihovi državi varna, je zelo verjetno, da bomo tekme morali izpeljati brez gledalcev, obvezno pa s televizijskim ali spletnim prenosom.
A ponavljam, še vedno obstaja upanje, da virus izgine, in bo vse po starem … te možnosti ne želim izključiti.
Leto 2020 bi moralo biti za športno plezanje prav posebno leto, se strinjate? Plezalci bi se sploh prvič lahko potegovali za olimpijska odličja, zdaj pa je to povsem v desetem planu …
Res je, a zdaj je najbolj pomembno to, da se poberemo po pandemiji. Prestavitev olimpijskih iger je bila edina logična odločitev.
Za nas je v zvezi s tem največja težava v tem, da smo po olimpijskih igrah, kjer bi plezanje spoznalo še več ljudi, pričakovali dodatno rast priljubljenosti našega športa, zdaj pa moramo na to priložnost čakati še dodatno leto.
Scolaris v družbi Thomasa Bacha, predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Druga težava je, da bi po olimpijskih igrah v Tokiu morali dobiti potrditev, da bo plezanje del olimpijskega sporeda tudi v Parizu leta 2024. Zdaj bo na to verjetno treba počakati še eno leto.
Je pa tudi dobra plat tega, in sicer to, da imamo dodatno leto časa, da se pripravimo na ta čudoviti dogodek.
Torej ste optimistični glede izvedbe igre prihodnje leto. Iz Japonske prihajajo tudi manj optimistične novice, tudi ta, da se lahko zgodi, da bodo igre odpovedane.
To sem slišal, a mislim, da sploh ni nobene potrebe, da govorimo o takem scenariju, saj se ga vsi dobro zavedamo. Včasih imam občutek, da nekateri ljudje enostavno ne želijo biti srečni, ampak kar naprej iščejo načine, kako biti čim bolj zaskrbljeni.
Vsi se zavedamo, da če se ta pandemija ne konča, ne bomo imeli ničesar, vključno z olimpijskimi igrami. To je tako logično, kot če bi rekel, če bom skočil skozi okno s 5. nadstropja, bom umrl. Seveda, to vemo vsi. Malo šale … Ampak upam, da se to ne zgodi.
Olimpijske igre v Tokiu, kjer bo športno plezanje končno dočakalo olimpijsko premiero, so zaradi pandemije prestavili na prihodnje leto.
Kako velika verjetnost je, da bomo v Parizu leta 2024 spremljali dve ločeni plezalni disciplini, namesto ene, kombinacije, dve - torej balvansko in težavnostno plezanje skupaj, ter hitrostno plezanje posebej?
Velika, s Parizom sodelujemo že zdaj. Organizatorji olimpijskih iger so pripravili zanimiv koncept urbane arene, ki bo umeščena v središče Pariza – natančneje, na Place de la Concorde – kjer bodo gostili tekme urbanih športov – med drugim tudi košarkarske tekme 3 na 3, skatebordinga, športnega plezanja …
Na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 naj bi v športnem plezanju podelili dva kompleta medalj in sicer v hitrostnem plezanju, ter kombinaciji balvanskega in težavnostnega. Prizorišče tekem v športnem plezanju bo na trgu Place de la Concorde.
Končna odločitev o tem, kako bo s plezanjem v Parizu, bo sicer sprejeta po olimpijskih igrah v Tokiu, a Mednarodni olimpijski komite je že potrdil, da bodo na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 v športnem plezanju podelili dva kompleta medalj.
Razen, če se res kaj slabega zgodi v Tokiu, sem več kot optimističen, da bomo prisotni tudi v Parizu.
Kaj pa paraplezanje? Kako blizu smo možnosti, da bi tudi športno plezanje za invalide postalo del paralimpijskih iger? V Tokiu zagotovo še ne bo, kaj pa v Parizu? Zanimanja je, kot kaže, dovolj, saj je bil porast prijavljenih tekmovalcev na SP v Brianconu leta 2019 za kar 24 odstotkov višji kot v Innsbrucku leto prej.
Osebno mislim, da bi paraplezanje kot del olimpijske družine prineslo zelo močno sporočilo, saj že to, da vidiš plezalca brez določenih okončin ali s prizadetim vidom, ki zmore to, kar zmorejo oni, že samo po sebi zelo navdihujoče in daje občutek, kot da je, če v to vlagaš in se trudiš, mogoče doseči marsikaj.
Je pa v ozadju zelo velik ampak. To, da je plezanje po novem del olimpijske družine, avtomatično še ne pomeni, da to velja tudi za paraplezanje. Za kaj takega je treba vzpostaviti zelo močno organizacijo, postaviti dobra pravila in dobra tekmovanja. In če sem povsem iskren, nam do tega še veliko manjka.
"Če želimo paraplezanju zagotoviti lepšo prihodnost, moramo v to vložiti več. Ponavljam, ne na mednarodni, ampak državni ravni," poudarja Scolaris. Na fotografiji: slovenski paraplezalec Gregor Selak, 3. na SP v Innsbrucku leta 2018.
Zakaj? Ker vsi ne opravljajo svojega dela.
Na državnem nivoju potrebujemo več. Več podpore in sodelovanja s strani nacionalnih panožnih zvez. Povedano drugače, zelo malo držav je, ki jih zanima izvedba tekmovanj za športnike invalide in na tem področju smo zelo šibki.
Vedno poudarjam, dokler ne bo več rasti na nacionalnih nivojih, bo zelo težko pridobiti potrditev Mednarodnega paralimpijskega komiteja. Žal je zgolj peščica držav, ki so res predane temu, da povečajo zanimanje za ta šport med invalidi.
Po eni strani to razumem, saj imajo, tako kot vsi mi, veliko drugih prioritet, a če želimo paraplezanju zagotoviti lepšo prihodnost, moramo v to vložiti več. Ponavljam, ne na mednarodni, ampak državni ravni.
Dokler bomo v sezoni imeli samo eno tekmovanje v paraplezanju, ne potrebujemo dodatnih besed.
Realno gledano ocenjujem, da bi o možnosti, da bi paraplezanju postalo del paralimpijskih iger, lahko razmišljali leta 2028 v Los Angelesu.
Vse skupaj terja veliko časa … in razumem, da je za paraplezalce težko, da njihovi plezalni kolegi imajo možnost nastopanja na olimpijskih igrah, oni pa ne, a dejstvo je, da je za to potrebno ogromno časa.
Verjamem, da bomo to enkrat dosegli, zagotovo pa ne že jutri.
Ali je pri tem zelo pomembno tudi to, koliko držav goji paraplezanje?
Tudi to je pomembno, da dokažeš, da gre za globalni šport, ni pa to ključni dejavnik.
Svetovno prvenstvo v športnem plezanju in paraplezanju bo tudi v prihodnje potekalo na istem prizorišču. Lani v Hačiodžiju na Japonskem to ni bilo možno, so sporočili organizatorji. Na fotografiji: Gregor Vezonik, 3. v balvanih na SP v Innsbrucku.
Lani je bilo svetovno prvenstvo v paraplezanju ločeno od svetovnega prvenstva v plezanju. Bo tako tudi v prihodnje, ali je bilo to izjema? V Innsbrucku sta bili obe tekmovanju izpeljani na enem prizorišču, kar je verjetno boljše tudi z vidika medijske pozornosti in števila navijačev?
Tudi v prihodnje bo tako, tega si vsi skupaj želimo.
Lani na Japonskem, v Hačiodžiju, to ni bilo možno, saj so organizatorji, kljub temu da so že podpisali pogodbo, na koncu ocenili, da paraplezalnega tekmovanja ne morejo izpeljati.
Imeli so nekaj finančnih in drugih razlogov in so nekaj mesecev pred tekmovanjem prvenstvo v paraplezanju odpovedali.
Pri tem smo imeli srečo, da smo našli drugega organizatorja, v Brianconu, a smo morali v to vložiti kar precej sredstev. Svetovno prvenstvo smo izpeljali skupaj s francosko plezalno zvezo.
Leta 2021 bo tako svetovno prvenstvo v plezanju kot tudi paraplezanju na istem prizorišču v Moskvi. S to tradicijo želimo nadaljevati.
Govorila sva o posledicah koronakrize. Vas skrbi, kaj bo z ljudmi, ki so tesno povezani s plezanjem, pa so zdaj brez dela in brez prihodka, na primer postavljavci smeri, inštruktorji plezanja in drugimi?
Da, skrbi me. Lekcija, ki se je moramo iz te pandemije vsi skupaj naučiti je, da brez solidarnosti ne bomo preživeli. Če jaz zavarujem sebe, zavarujem vas in obratno. Tako bi morali razmišljati. Vsi živimo na istem planetu in morali bi poskrbeti eden za drugega.
IFSC se zato trudi, da bi našel sredstva, s katerimi bi na nek način vdihnili kisik različnim deležnikom. Nimamo veliko denarja, a skušamo pomagati, kjerkoli lahko. Želimo si le, da bi lahko rešili del sezone. Če nam to ne uspe, bo za vse skupaj to zelo problematično.
Pri tem ne gre samo za postavljavce smeri, gre tudi na primer za dobavitelje na različnih ravneh, recimo za produkcijsko agencijo, ki pokriva naše dogodke. Zanje smo mi glavna stranka in v tem trenutku bi se brez pomoči verjetno znašli v resnih finančnih težavah, zato jih želimo vključiti v druge projekte. Bila bi velika škoda, če bi jih izgubili, saj smo z njimi na nek način rasli tudi mi.
Na področju iskanja rešitev sodelujemo tudi z Mednarodnim olimpijskim komitejem. Do zdaj smo imeli dva sestanka, kjer smo jim pojasnili, da zaradi predstavitve sezone in olimpijskih iger potrebujemo nekaj pomoči.
Prisluhnili so nam in upamo, da nam bodo v prihodnje tudi konkretno priskočili na pomoč.
V nekaterih državah aktivno pomagajo športnikom in ostalim, ki so vključeni v šport. V Italiji denimo vlada finančno pomaga tudi lastnikom plezalnih centrov, postavljavcem smeri, inštruktorjem plezanja in podobno.
"Tudi če bi našli nevtralno prizorišče, je vprašanje, kako bi sploh pripotovati tja," se sprašuje prvi mož Mednarodne zveze za športno plezanje.
Ali razmišljate o scenariju, da bi na enem, recimo nevtralnem prizorišču, v nekaj dneh izpeljali več tekem? Tako kot denimo razmišljajo v ligi NBA, kjer bi na enem prizorišču radi izpeljali več tekem.
Tukaj nastane problem. Tudi če bi našli tako prizorišče – v tem trenutku se mi zdi, da je najbolj varno na Kitajskem – ostane vprašanje, kako bi plezalci pripotovali tja.
Kot rečeno, meje so zaprte, in tudi če bi nam uspelo priti tja, bi nas najprej čakala dva tedna stroge karantene in nova dva tedna po vrnitvi v matične države.
Potem pa bi morali v različnih dvoranah po svetu postaviti povsem enake smeri in dogajanje spremljati po videopovezavi. Šala ... pa vendar … vsaj za motivacijo ... tako kot se denimo tega na virtualen način lotevajo kolesarji, teniški igralci, dirkači, ...
Tudi o nečem podobnem razmišljamo, da bi vsi skupaj ostali aktivni … bomo videli.
Mia Krampl je poleg Janje Garnbret druga slovenska potnica na olimpijske igre v Tokio.
Kako optimistični ste v zvezi z izvedbo evropskega prvenstva v športnem plezanju, ki je z marca za zdaj prestavljeno na oktober in kjer naj bi podelili po eno olimpijsko vozovnico v moški in eno v ženski konkurenci?
Imel sem že kar nekaj pogovorov na to temo z različnimi zvezami in marsikdo je že predlagal, da je bolje, če bi prvenstvo kar odpovedali. Ne. Zakaj? To je tako, kot bi se vdali.
Zavedamo se, da bo težko, da obstaja možnost, da sezone in prvenstva ne bo, a moje mnenje je, da ne smemo obupati.
Če se odpovemo upanju, se odpovemo življenju. Ohranimo vsaj upanje!
Če se vrnem na vaše vprašanje o izvedbi olimpijskih iger v Tokiu – vem, da bo težko, morda celo nemogoče, a ne smemo obupati. Boljši časi bodo zagotovo prišli.
Tudi večina organizatorjev tekem še ni izgubila upanja. Poskusimo, pravijo. To je po mojem mnenju zelo dobro sporočilo.
Seznam plezalnih olimpijcev ... na njem sta tudi dve Slovenki. Na OI bo sicer v športnem plezanju (olimpijska kombinacija) nastopilo po 20 moških in 20 žensk.
Ko sva že tako optimistična … Bi rekli, da je prihodnost plezanja svetla?
Da, vi imate srečo, ker živite v državi, kjer to svetlo prihodnost lahko spremljate na lastne oči. Imate številne vrhunske plezalce, ki v svet športnega plezanja vnašajo svež veter.
Mislim, da športno plezanje predstavlja vzor tudi drugim, ne zato, ker bi bili boljši, ampak zato, ker smo drugačni, ker je v plezalnih vrstah veliko mladih in ker se radi družimo. To je žal tudi razlog, da v času pandemije trpijo še toliko bolj, saj pogrešajo ta stik. Ko se bodo lahko vrnili v steno, v plezalne centre in se ponovno družili, bo to proslavljanje življenja.
Slovenska reprezentanca v športnem plezanju po prihodu s svetovnega prvenstva v Hačiodžiju na Japonskem, kjer je Janja Garnbret osvojila tri naslove svetovne prvakinje, Mia Krampl pa naslov svetovne podprvakinje v težavnosti.
Imate tudi srečo, ker živite v državi s plezalno tradicijo, v državi, kjer imate že od nekdaj vrhunske plezalce …
Janja Garnbret je superzvezdnica, o tem ni nobenega dvoma in tudi sicer je čudovita. Z njo se lahko pogovarjate o čemerkoli.
Mimogrede, ste si že ogledali novo prizorišče tekme za svetovni pokal v težavnostnem plezanju v Sloveniji, v dvorani Stožice?
Ne še, sem pa videl skice in vse skupaj je videti zelo mladostno. Res upam, da nam bo tekmo uspelo izpeljati.
"Želimo si le, da bi lahko rešili del sezone. Če nam to ne uspe, bo za vse skupaj to zelo problematično," priznava Scolaris.
Ali obstaja še kakšen kotiček sveta, kjer bi želeli vzbuditi več zanimanja za plezanje?
Da. In tukaj sva spet pri temni plat prestavitve olimpijskih iger …
Z izpostavitvijo, ki bi je bilo športno plezanje deležno na olimpijskih igrah, bi zagotovo dosegli še več podpore pri razvoju našega športa. Eden takih delov sveta je zagotovo Afrika, ne Južnoafriška republika, tam je plezanje že zdaj razvito in še raste, ampak v severnem delu kontinenta. To je naša šibka točka.
Glede popularizacije plezanja v Afriki veliko upanja polagamo v mladinske olimpijske igre leta 2022, ki jih bo gostil Dakar v Senegalu.
Več zanimanja za plezanje bi radi vzbudili tudi v nekaterih državah Latinske Amerike, kjer je zaradi političnih razmer zamrlo. Plezanje je bilo nekoč močno prisotno v Venezueli, Ekvadorju … A je tam zaradi političnih razmer šport na splošno nekoliko ohromljen.
To je velika škoda, saj imajo veliko plezalcev in plezalnih dvoran.
"Ko se enkrat lotiš plezanja, se ga držiš vse življenje," pravi.
Še vedno plezate?
Seveda. Ko se enkrat lotiš plezanja, se ga držiš vse življenje.
V Torinu imamo veliko plezalnih centrov, sam sem tudi predsednik enega od lokalnih klubov, tako da sem vseskozi v stiku s plezanjem. Prav tako imamo v radiju 50, 60 kilometrov nekaj naravnih sten, tako da je izbire dovolj.
Poleg tega sem lahko že po eni uri vožnje po avtocesti znajdem pod vznožjem Mont Blanca, tako da …
Kadar le utegnem, se odpravim plezat.
2