Janja Garnbret
Ponedeljek, 10. 4. 2023, 12.05
1 leto
Intervju z Romanom Krajnikom, trenerjem Janje Garnbret
"Kakršnokoli travmiranje ne bi bilo niti najmanj primerno, dobro, kaj šele dobrodošlo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,49
Trener Roman Krajnik je olimpijski prvakinji Janji Garnbret v času poškodbe pripravil prilagojen niz treningov.
"Vse skupaj je bil kar velik šok. Ko mi je poslala sporočilo, nisem mogel verjeti, nato mi je čez pet minut sporočila še, da ne more več stopiti na nogo," se prve novice o poškodbi svoje varovanke Janje Garnbret spominja trener Roman Krajnik, ki je nemudoma začel iskati nove načine treninga. V pogovoru za Sportal je spregovoril o iskanju novih metod treninga, ki bodo zdaj najbrž postale stalnica, oblikovanju nove časovnice, pa tudi o škornju, ki je bil zadnja dva meseca najboljši prijatelj olimpijske prvakinje iz Tokia. "Vedno se šalim, da bomo naredili zgodbo Janja in njen škorenj, saj je bilo vse skupaj videti zelo simpatično, na koncu pa se je tudi zelo pozitivno razpletlo," je zadovoljen Krajnik.
Roman, zadnja dva meseca sta z Janjo trenirala po prilagojenem programu. Koliko izkušenj imate s treniranjem poškodovanih športnikov?
Na žalost imam izkušnje tudi s tem. Ena prvih hujših poškodb med plezalci, ki sem jih treniral, se je zgodila Maji Vidmar, in sicer po njeni najuspešnejši sezoni 2007. V začetku leta 2008, mislim, da je bilo marca, ko smo bili že proti koncu priprav, si je poškodovala prst na roki. To je bil takrat za nas precejšen šok, poleg tega takrat nismo imeli neke posebne oskrbe in nismo vedeli, kako naj se težave lotimo.
Nekako smo vseeno zmogli in bilo mi je v veliko zadovoljstvo, ko je Maja že takoj na prvi tekmi po vrnitvi, bilo je v Arcu, na mastru zasedla drugo mesto, na naslednjih dveh tekmah pa je že zmagala. Zato sem verjel, da se znamo spopasti tudi s poškodbami, je pa dejstvo, da je Janjina poškodba prsta na nogi nekaj čisto posebnega.
Nisem še namreč slišal, da bi si plezalec poškodoval palec na nogi. Iz te izkušnje sem se ogromno naučil. Poškodba prsta na nogi namreč še vseeno omogoča plezanje z rokami in eno nogo, zato sem trening oblikoval okoli tega. Ogromno sem razmišljal o tem, kako se zadeve lotiti kar najbolje.
"Zadnja dva meseca sta minila tako hitro, da kar ne morem verjeti. Zdi se mi, kot bi se zgodilo včeraj. To jemljem kot dober znak, da sva čas zelo dobro izkoristila."
Menda ste že pred poškodbo razmišljali o tem, da mora Janja okrepiti zgornji del telesa, in zdaj se je pokazala idealna priložnost za to.
Res je, dejansko sem imel to že nekaj časa v načrtu. Vedno iščem take in drugačne malenkosti za izboljšavo in lani sem oz. sva oba s fizioterapevtom Matejem (Bombačem, op. a.) iz Rehabo centra pri Janjini pripravi ugotovila manjše pomanjkljivosti. V načrtu sem imel delo za zgornji del telesa. Med treningom tega kar nekako ni bilo toliko, kot bi si želel, govorim o obdobju pred poškodbo, ko se je zgodila poškodba, pa nama tako ali tako ni preostalo kaj drugega, kot da precej dodava k treningom zgornjega dela telesa.
Še enkrat bom ponovil, kar sem povedal že večkrat. Če se je že morala zgoditi poškodba, je prišlo v najboljšem mogočem času. Z Janjo sva do konca januarja naredila osnovo, ki je zame daleč najpomembnejši del treninga, forma je bila tako dobra, da bi jo že lahko poslal na prvo tekmo, in načrt je bil, da formo samo še vzdržujeva. No, nato se je izšlo tako, da sva vse skupaj samo še nadgradila, poleg tega sva ugotovila ogromno novih stvari, ki jih bova lahko uporabila tudi, ko bo poškodba pozdravljena. Zadnja dva meseca sta minila tako hitro, da kar ne morem verjeti. Zdi se mi, kot bi se zgodilo včeraj. To jemljem kot dober znak, da sva čas zelo dobro izkoristila.
Kako ste sprejeli novico o poškodbi? Janja se je poškodovala v začetku februarja na reprezentančnem treningu v Gradcu, kjer vas ni bilo zraven.
Vse skupaj je bil kar velik šok. Ko mi je poslala sporočilo, nisem mogel verjeti, nato mi je čez pet minut sporočila še, da ne more več stopiti na nogo. Takoj sem klical fizioterapevta Mateja, ki je predlagal, naj gremo takoj na rentgen. Za naslednji dan sem se dogovoril za magnetno resonanco.
Janja je zadnja dva meseca plezala s plastičnim škornjem. Ste ga vi iskali na spletu?
Da. Janja je po poškodbi najprej začela ročkati (plezanje samo z rokami, op. p.) in opazil sem, da se je začela narobe premikati. Logično, skrbelo jo je, da ne bi z levo nogo, plezala je v športnih copatih, udarila ob steno, zato se je gibala drugače kot običajno. Nujno je bilo, da najdeva rešitev, sicer bi se lahko podrlo vse, kar smo gradili zadnji dve leti.
Škorenj sva iskala in našla na spletu in mislim, da sva našla najboljši mogoč primer. Dejansko ga bom pogrešal. Vedno se šalim, da bomo naredili zgodbo Janja in njen škorenj, saj je bilo vse skupaj videti zelo simpatično, na koncu pa se je tudi zelo pozitivno razpletlo. Tudi padati se je naučila v njem.
Koliko tehta?
Čisto lahek je, ni bil niti drag.
Skratka, po Janjini poškodbi nista travmirala in se spraševala, kaj pa zdaj?
Ne, bolj ali manj smo takoj začeli iskati rešitve. Kakršnokoli travmiranje v tistem trenutku ne bi bilo niti najmanj primerno, dobro, kaj šele dobrodošlo. Sam sem se takoj lotil iskanja rešitve, novih treningov in novih metod. Ravno zadnjič sem se šalil, da mi gre na živce, da se mora zgoditi poškodba, da odkrijem nekaj novega, še boljši način treniranja. To se mi je v preteklosti že zgodilo.
Janja se na tekme vrača v začetku junija na balvanski tekmi svetovnega pokala v Pragi. Kako ste sestavili časovnico? Bi se na tekme lahko vrnila že prej ali ste se za tako pozen začetek odločili preventivno?
Sam sem še vedno upal, da bo sezono začela na Japonskem, se pravi na prvi tekmi sezone (21. april). Najin načrt je bil, da nastopi na tekmah v Hačiodžiju in Seulu ter pozneje v Innsbrucku in Villarsu. Še vedno sem upal, da se bo to zgodilo. Po zadnjih zdravniških pregledih, ki so pokazali, da je s prstom vse v redu, pa so nama vsi dali jasno vedeti, da se je treba vrnitve lotiti postopoma, da se ne bi karkoli zgodilo, zato sva časovnico vračanja na tekme spremenila.
Glede na to, da je tekma na Japonskem na sporedu že čez 14 dni, bi bilo nesmiselno in neumno karkoli prehitevati ali siliti z glavo skozi zid. Sam bi si jo na tekme sicer upal poslati že prej, a dejstvo je, da na plati (navpična stena, op. p.), ki je del balvanskega plezanja, ta trenutek ne bi mogla plezati oz. ne bi bilo tako, kot oba hočeva. Neumno bi bilo iti na tekmo in tam nekaj oddelati polovično.
Tako sva se sprehodila čez koledar in izbrala tekmo v Pragi, ki je na sporedu v popolnem terminu (2. junij). Do takrat je še dovolj časa, da se treninga z levo nogo lotiva postopoma in prideva do starega občutka v prstu, ki ga je imela pred poškodbo. Verjamem, da se bo to zgodilo do tekme v Pragi. Seveda če bo šlo vse tako, kot kaže zdaj in kot si oba želiva.
Janja je izrazila željo, da bi pred svetovnim prvenstvom, ki je na sporedu avgusta, odplezala eno ali dve tekmi v balvanih, in tudi meni se tako zdi bolje.
Je imela Janja med okrevanjem kakšno krizo?
Sam sem jo pričakoval in bil na to vsak dan znova pripravljen, pa je ni bilo. Seveda je bilo prvih nekaj dni po poškodbi zahtevnih, bilo je nekaj slabe volje, kar je razumljivo, tudi kakšen dan vmes, a ko sva se lotila prilagojenih treningov, je bilo vse v redu. Sam sem pričakoval več negodovanja, kar bi bilo glede na to, da je to njena prva večja poškodba in da dva meseca ni bila v normalnem pogonu, razumljivo, a mislim, da se je res super izšlo. Moram potrkati na les in se ji zahvaliti, da sem imel tudi po njeni zaslugi malo manj dela.
Preberite še:
