Janja Garnbret
Četrtek, 2. 4. 2026, 4.30
1 ura, 34 minut
Intervju z Janjo Garnbret
Leto 2026 po meri Janje Garnbret: od gradnje hiše in tekem do naravnih sten ter še enega posebnega projekta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,67
Janja Garnbret bo v letošnji sezoni več tekmovala kot lani, a leto bo posebno tudi zaradi drugih razlogov.
Prvega maja se bo v Keqiaoju na Kitajskem začela nova sezona svetovnega pokala v športnem plezanju. Na uvodni balvanski tekmi sezone bo nastopila tudi Janja Garnbret, prva dama športnega plezanja, ki je letos s trenerjem Romanom Krajnikom na svoj tekmovalni koledar dodala več tekem kot lani. V intervjuju za Sportal je spregovorila o olimpijskem pritisku, ki ga je pred dobrim mesecem dni v Predazzu doživljala Nika Prevc in ga tudi sama še kako dobro razume, zametkih nove profesionalne plezalne lige in sezoni, ki prihaja, namignila pa je tudi, da pripravlja poseben projekt, ki ga bodo zaznamovali plezanje, zabava in zvezdniška imena.
Janja Garnbret bo 1. maja na Kitajskem vstopila v novo sezono svetovnega pokala. Po lanski, poolimpijski sezoni, v kateri je nastopila – in zmagala (!) – na vseh (treh) prizoriščih ter na svetovnem prvenstvu, sta s trenerjem Romanom Krajnikom letos v tekmovalni program vključila pet prizorišč, tudi domačo tekmo v Kopru (4. in 5. septembra).
Sedemindvajsetletna plezalka iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, ki se bo kmalu preselila v nov dom na Brezovici pri Ljubljani, je že pred leti ugotovila, da ji sezone z manj tekmovanji prinašajo več energije in motivacije – predvsem za tista leta, ki štejejo več kot običajno. Takrat, ko se delijo olimpijske vozovnice ali bije boj za olimpijska odličja.
Dvakratna olimpijska in desetkratna svetovna prvakinja je v pogovoru za Sportal spregovorila o olimpijskem pritisku, ki ga je februarja med igrami v Milanu in Cortini spremljala (in razumela) na daljavo, o novem tekmovalnem formatu ter o načrtih za sezono, ki je tik pred vrati.
Pritisk olimpijskih iger, ki ga ne moreš odmisliti
Začniva z zimskimi olimpijskimi igrami … Ko smo spremljali, kako je olimpijski pritisk vplival na prvo favoritinjo Niko Prevc, sem se spomnila na vaše besede, da je pritisk olimpijskih iger nekaj povsem drugega kot pritisk na drugih velikih tekmovanjih. Ste igre spremljali? Ste se v katerem trenutku zalotili, da natančno veste, kako se počuti?
Seveda sem spremljala. In ja, po dveh olimpijskih izkušnjah točno vem, kakšen pritisk prinašajo olimpijske igre, zato sem se z Niko lahko poistovetila in vem, da ji ni bilo lahko. Za prvo olimpijsko izkušnjo je povsem normalno, da se malo loviš.
Ko sem jo spremljala, sem bila na neki način kot mama – danes na vse skupaj gledam povsem drugače kot pred svojimi prvimi olimpijskimi igrami. Seveda pa se hkrati zavedam, da kljub vsem izkušnjam zame tudi v Los Angelesu (kjer bodo olimpijske igre leta 2028, op. p.) ne bo nič drugače. Mi je pa bilo zanimivo videti, da tudi drugim favoritom ni lahko in da nisem edina, ki se sooča s tem pritiskom.
Priznam, da mi je bilo kar prijetno, da sem igre lahko spremljala od daleč in razbremenjeno, čeprav vem, da me čez dve leti čaka isto. Ni lahko, a iz vsake izkušnje se nekaj naučiš.
"Po dveh olimpijskih izkušnjah točno vem, kakšen pritisk prinašajo olimpijske igre, zato sem se z Niko lahko poistovetila in vem, da ji ni bilo lahko. Za prvo olimpijsko izkušnjo je povsem običajno, da se malo loviš."
Rekli ste, da ste Niko spremljali kot neka mama, kaj bi ji rekli, če bi bili v stiku? Ali ti v tisti situaciji sploh lahko kdo reče kaj pametnega?
Ne vem, ali lahko v tistem trenutku sploh rečeš kaj pametnega. Vsi ti govorijo "Saj bo," ampak kaj bo (smeh, op. p.)? Mogoče bi rekla samo to: naredi isto kot na treningu. Nič več in nič manj. To je edina stvar.
A ko enkrat stojiš pred steno in vidiš olimpijske kroge, si tega seveda ne moreš dopovedati. Olimpijske igre niso samo ena tekma. To moraš izkusiti sam in ugotoviti sam. Vsake igre so drugačne. Tudi zame bodo v Los Angelesu nekaj povsem novega – in na to sem pripravljena.
Naslednje olimpijske igre vas čakajo že čez dve leti. Se vam zdi, da bodo prišle kar prehitro?
Absolutno. Vsi mislimo, da so štiri leta dolga doba, da se odpočijemo, znebimo pritiska, pa to ne drži. Glede na to, da so že prihodnje leto na sporedu kvalifikacije za olimpijske igre, je to praktično zadnje leto, ko si lahko privoščim še kaj drugega kot tekmovanja – od plezanja v skali do življenja z malo manj popolnega fokusa, saj te tudi to izčrpava. Že zdaj vem, da bosta prihodnji dve leti spet popoln fokus.
Gradnaj hiše in sezona z več tekmami
Omenili ste, da je letošnja sezona zadnja, ko bo čas početi še kaj drugega. Kako ste načrtovali leto, kaj boste počeli?
Trenutno gradim hišo (smeh, op. p.). Na zemljišču je že vse pripravljeno, maja naj bi jo začeli postavljati.
Kar pa zadeva tekmovanja, imam v načrtu pet prizorišč. Sezono bom začela v začetku maja na Kitajskem, kjer bom nastopila tako v balvanih kot v težavnosti. Nato grem v Ceuse, kjer bom lovila dobre razmere – želja je, da končno preplezam smer Bibliographie (9b+). Sledi Innsbruck, kjer pa še ni povsem odločeno, ali bom nastopila v obeh disciplinah ali le v težavnosti. Veliko bo odvisno tudi od tega, kako uspešna bom v Ceusu. Si pa želim tam nastopiti, saj je to prizorišče, kjer res uživam – od organizacije do vzdušja, vse deluje, kot mora. Septembra me čaka tekma v Kopru v težavnosti, za konec sezone pa še Čile konec oktobra.
Pripravljamo tudi nekaj posebnega, a o tem za zdaj še ne morem govoriti.
Janja Garnbret lani v Ticinu
No, nekaj vendarle lahko razkrijete?
Lahko povem samo to, da bo dogodek, ki ga organiziramo, v začetku novembra v Ljubljani, da bo to nekaj finega, velikega, nekaj, kar bo zabavno in kjer bodo tudi zvezdniška imena. Dogodek bo seveda plezalno usmerjen, zabavno bo, veliko bo mogoče videti in dež ne bo vplival na izvedbo, kar pa tudi ni nepomemben podatek (smeh, op. p.), saj bomo pod streho.
Bo to kaj podobnega kot je bil lanski plezalni maraton, s katerim ste zbirali sredstva za projekt Botrstvo? Se bo plezalni maraton še kdaj ponovil?
Dogodek, ki ga pripravljamo novembra, ne bo tako izrazito dobrodelno naravnan, kot je bil maraton, si pa želim, da bi tudi tam na neki način ohranili dobrodelno noto. O tem bomo še govorili in dorekli podrobnosti, a želja obstaja.
Kar pa zadeva sam maraton – zelo rada bi videla, da bi nekaj podobnega postalo tradicionalno. Da bi takšen dogodek zaživel in se ponavljal vsako leto.
Nova liga: velik potencial, a še veliko rezerv
Ali vaša napoved programa pomembno vpliva na prodajo vstopnic?
Tilen Lamut (predstavnik za stike z mediji pri Janji Garnbret): Ja, ko Janja napove, kje bo tekmovala, tam prodajo vse stopnice. Organizatorji to v zadnjem obdobju vse bolj priznavajo in so hvaležni za njeno udeležbo, še posebej v zadnjih sezonah, ko je znano, da Janja ne tekmuje na vseh tekmah. Tudi na primer zdaj, ko smo bili v Londonu, so bili izjemno hvaležni, da se je udeležila tekmovanja.
V Londonu ste nastopili na premierni tekmi na novo nastajajoče profesionalne plezalne lige (ProClimbingLeague), kjer ste po finalnem obračunu z Oriane Bertone, ki je hitreje preplezala dokaj enostaven zadnji balvan, osvojili drugo mesto. Kakšni so bili vaši odzivi organizatorjem? Kaj je bilo pozitivno, kaj negativno in kaj bi lahko bilo drugače? Treba je omeniti tudi to, da je bil dogodek razprodan.
Zelo pozitivno se mi zdi, da se v plezanju končno dogaja nekaj novega. Da obstaja določena konkurenca Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) oz. po novem Svetovnemu plezanju (World Climbing), saj to pomeni, da se bo morala tudi organizacijska raven tekem svetovnega pokala dvigniti na višjo raven.
Od tega, kako se obravnava tekmovalce, da imamo na primer v izolacijski coni na voljo fizioterapevta, do zasnove prostora. V Londonu so gledalci lahko spremljali tudi naše ogrevanje, kar je bila povsem nova izkušnja. Do zdaj je bila izolacijska cona naš edini tako rekoč varni prostor, mesto, kjer si se lahko umaknil v svoj svet. Tokrat pa smo bili gledalcem ves čas na očeh – lahko so te opazovali, te klicali za podpis, medtem ko si se ogreval. Za nas je bilo to nekaj novega, a po svoje tudi dobro, saj tega dela gledalci nikoli ne vidijo, lahko si ga le predstavljajo. Tokrat pa so dobili vpogled v zakulisje. Ob tem moram reči, da je bil tudi prostor zelo dobro urejen, vzdušje pa res odlično.
Na premierni tekmi nove profesionalne plezalne lige je Janja Garnbret osvojila drugo mesto, tik za Francozinjo Oriane Bertone.
Kar pa zadeva minuse – tekma je bila preprosto predolga. Trajala je štiri ure, kar je za tak format odločno preveč.
Naslednja stvar so bile smeri … Tega namenoma nisem izpostavila najprej (smeh, op. p.), čeprav je bilo precej očitno, da so bile prelahke. Še posebej zato, ker so organizatorji pred tekmo poudarjali, da bodo smeri zelo zahtevne, da bo to tekma, kjer bo vsak lahko pokazal maksimum. Govorili so celo, da raje vidijo, da nihče ne pride do vrha, kot pa da vsi – na koncu pa se je zgodilo ravno obratno. Morda so bila moja pričakovanja preprosto previsoka, sploh glede na napovedi, a občutek je bil, da tiste zahtevnosti ni bilo.
Tudi stena je bila nekoliko premajhna – to je bila največja dolžina, ki so jo lahko umestili v dvorano –, poleg tega pa je bila izbira oprimkov precej slaba. Vse to sem organizatorjem tudi povedala. Zavedajo se pomanjkljivosti in jih želijo odpraviti, kar je zelo spodbudno. Videti je, da so projektu res predani.
Te tekme želijo nadaljevati, želijo, da se res postavi plezalna liga, da bi imeli serijo tekem – pet, šest ali kakor se bodo odločili – in da bi na koncu dobili zmagovalca te lige.
Organizatorji si tega res želijo in so pripravljeni na kakršnokoli povratno informacijo, pripravljeni so celo spremeniti format, samo da bo projekt kakovosten, kar je res vredno vse pohvale.
Verjamem, da je bila tekma velik izziv tudi za postavljavce smeri, saj je to nekaj novega, nekaj, kar se dela prvič, in so se tudi oni znašli v čisto novem položaju. Dejstvo je, da je pri postavljanju smeri vedno zelo tanka meja, ali je postavitev res dobra ali pa naredijo malo pretežko, tako kot je bilo to pri fantih.
Kaj menite o ideji, da bi se, če se izkaže, da je smer prelahka, steno nagnilo za nekaj stopinj, kar bi zagotovo otežilo plezanje?
Kolikor vem, so imeli balvane postavljene tako, da bi lahko, če bi se izkazalo, da smo dekleta premočna in so smeri prelahke, steno dodatno nagnili za nekaj stopinj. Zakaj se to na koncu ni zgodilo, ne vem.
Ampak če potegnem črto, lahko rečem, da je bila tekma super, všeč mi je, da se v tekmovalnem plezanju končno dogaja nekaj novega in da jim je uspelo pridobiti lepo število trenutno vrhunskih plezalcev iz svetovnega pokala, tako pri fantih kot pri dekletih. Mislim, da če se bo tako nadaljevalo in če so pripravljeni prisluhniti našim odzivom in narediti potrebne prilagoditve, lahko iz tega nastane res vrhunsko tekmovanje.
Kdaj naj bi bila naslednja tekma pro lige? Nekaj se je govorilo o prihodnjem letu …
Kolikor sem nazadnje slišala, naj bi se to zgodilo še letos, a je za zdaj vse skupaj še precej odprto. Govori se, da so organizatorji že pridobili sredstva investitorjev, vendar za zdaj še ni nič dokončno potrjenega.
Katere lokacije so v igri?
Slišala sem, da naj bi po tekmi v Londonu sledile še postaje v New Yorku, Parizu, nato znova v Londonu, pa v Šanghaju … Očitno si želijo plezanje približati velikim mestom in širšemu občinstvu. Ambicija je jasna – iz tega projekta narediti nekaj velikega in športno plezanje dvigniti na še višjo raven. Upam, da jim bo uspelo.
"Svetovni pokal nima več takšne teže kot nekoč"
Kaj pa svetovni pokal? Se vam zdi, da ima v športnem plezanju enako težo, kot jo ima na primer v drugih športih, na primer v skokih ali smučanju?
Ne, nima, v plezanju precej več pomenita svetovno in evropsko prvenstvo, medtem ko svetovni pokal ni več to, kar je bil včasih.
Lani ste nastopili zgolj na treh tekmovalnih prizoriščih in svetovnem prvenstvu. Pogrešate tekmovanja ali vam prav nič ne manjkajo?
Kaj pa vem … Tako dolgo sem že v tem, da si do leta 2019, ko sem zadnjič oddelala celotno sezono, sploh nisem znala predstavljati, da ne bi tekmovala.
Potem pa so se stvari obrnile. Leta 2020 zaradi korone ni bilo tekem, sledile so olimpijske igre, potem pa sezona 2022, ko sem nastopila le na eni balvanski tekmi in celotni sezoni v težavnosti. Takrat sem ugotovila, da sem se na tekme vrnila precej bolj sveža, kot bi se sicer – z več energije in motivacije.
S trenerjem Romanom Krajnikom po lanskem SP v Južni Koreji, kjer je osvojila naslov svetovne prvakinje na balvanih in v težavnosti.
Mislim, da me je malo začelo obremenjevati tudi to, da moram zmagati na vsaki tekmi, kjer se pojavim, in da če sem slučajno druga, so že prihajala vprašanja, ali je z menoj kaj narobe, ali sem bolna … Takrat sem začutila, da se moram od tega nekoliko odmakniti, zato da se lahko vrnem z drugačno perspektivo – spet lačna tekmovanj in zmag.
Osebno mislim, da mi je ta odmik zelo koristil. Z Romanom se zdaj bolj osredotočava na to, da bom v najboljši formi, najbolj motivirana in najbolj pripravljena prav na olimpijskih igrah. To pomeni, da celoten pristop prilagodiva olimpijskemu ciklu.
V praksi to pomeni, da prvi dve leti po olimpijski sezoni tekmujem nekoliko manj, ker vem, da bo v naslednjih dveh letih tekem znova precej več. Ob tem pa se tudi slog plezanja nenehno razvija, zato moraš ves čas slediti spremembam in razmišljati, kaj bo na koncu odločalo na olimpijskih igrah.
Kje bodo prve kvalifikacijske tekme za olimpijske igre?
Junija prihodnje leto nas čaka prva kvalifikacijska tekma: evropske igre v Istanbulu. Sistem kvalifikacij sicer še ni povsem dorečen, zato je trenutno precej odprtih vprašanj.
Govori se, da naj bi morali tekmovalci nastopiti na petih od šestih tekem svetovnega pokala, saj želi mednarodna zveza tudi take tekmovalce, kot sem jaz, spodbuditi – oziroma prisiliti – k rednejšemu nastopanju v svetovnem pokalu.
Uvrstitev na evropske igre naj bi bila namreč vezana na uvrstitev v svetovnem pokalu. To v praksi pomeni, da če na teh tekmah ne nastopaš, te preprosto ni na lestvici – in posledično tudi nimaš možnosti za nastop. A kot rečeno, dokončnih pravil za zdaj še ni.
Koncentracija pred tekmo v Kopru.
Se je v zadnjem času kaj velikega spremenilo v športnem plezanju?
Pri težavnosti opažam, da postavljavci smeri res veliko vlagajo v to, da tekmovalke potiskajo naprej. Na tekmah, na katerih sem nastopila, so bile smeri zelo zahtevne, kar se mi zdi odlično. Tako ima vsaka možnost pokazati tisto, za kar je trenirala. V steni se lahko res boriš – in tudi ko padeš, si zadovoljen, ker veš, da si pokazal svoj maksimum.
Medtem ko imam pri balvanih občutek, da smeri trenutno ne gredo toliko v to smer, da je res veliko skakanja, da je ogromno poudarka na parkourju in koordinaciji, kot da je to edino, kar šteje.
S tem sem se v preteklosti kar precej obremenjevala in imela o tem veliko povedati, danes pa sem se s tem sprijaznila in to sprejela. Ko pridem na tekmo, plezam to, kar postavljavci pripravijo, in se ne pritožujem. Ugotovila sem, da mi čisto nič ne koristi, če se pritožujem, da je prelahka ali preveč usmerjena v koordinacijo.
Sicer pa mislim, da mi nekako ustrezajo vsi stili plezanja, in ko k nama z Romanom pridejo postavljavci, jih vedno prosiva, naj postavijo tudi takšne elemente, ki mi morda manj ležijo. Prav raznolikost je ključna, saj se tako lahko pripraviš na to, kar bi te lahko čakalo na tekmi.
Na koncu se moraš znati prilagoditi. Ne glede na to, ali je težko ali lahko, je vse v glavi. Ko stopiš pred smer, je najpomembnejše, da si rečeš: saj to pa poznam. Ta občutek in samozavest sta odločilna. Koordinacija pa ostaja nekaj, kar moraš ves čas trenirati in nadgrajevati – to je danes preprosto del športa.
Kako drugačna je bila lanska sezona za vaju z Romanom in vajin odnos? Roman je veliko poučeval v tujini, vi ste plezali v skali ...
Bilo je nekoliko drugače, a sva kljub temu ogromno časa preživela skupaj. Načrt se sicer ves čas spreminja in nadgrajuje, a najino delo ostaja enako – tudi kadar ne tekmujem, še vedno trenirava zelo intenzivno. Ves čas piliva detajle, ker sem pri tem res natančna, lahko rečem tudi malo obsedena.
Pogledam si tudi vse tekme in si želim trenirati na postavitvah, ki so čim bližje tistemu, kar sem videla na tekmovanjih. Včasih opazim tudi kaj povsem novega, gib, ki ga sama še nisem naredila, in to me dodatno motivira. Zato treniram konstantno, ne glede na to, ali tekmujem ali ne. Ritem ostaja, stik s formo tudi – in to je tisto, kar mi največ pomeni.
Kar pa zadeva Romana, tudi ko sem plezala v skali, je šel vedno zraven. Pri takšnih projektih namreč vedno potrebuješ nekoga, ki mu popolnoma zaupaš. Težko je najti ljudi, ki plezajo na podobni ravni, si želijo istih smeri, imajo čas v istem obdobju in so obenem še dobra družba. Takšna kombinacija je res redka. Zato gre Roman skoraj vedno z menoj. Zaupam mu stoodstotno – tudi pri varovanju v steni, kjer je to zaupanje ključnega pomena.
