Eva Alina Hočevar od baletnice do vrhunske divjevodašice #video

Ko bodo naši bralci brali ta intervju, boste že na Kitajskem. Zakaj odhajate tja?
Gre za nov format tekmovanja (Super Cup), ki je v preteklosti že obstajal. Zdaj ga želijo spet obuditi. Gre za edino tekmo v našem športu, ki bo imela majhne denarne nagrade. Tja pridejo le povabljeni tekmovalci. Torej tisti, ki smo med najboljšimi 15 na svetovni jakostni lestvici, in lahko prideta največ dva iz države na disciplino. Tam bom nastopila v vseh treh disciplinah (kajak, kanu in kajak kros). V osnovi tja potujem zaradi kanuja, ker sem 12. na svetovni jakostni lestvici.

Kdo še odhaja od slovenskih tekmovalcev?
Celotna olimpijska ekipa Eva Terčelj, Benjamin Savšek in Peter Kauzer. In še Luka Božič, ki je trenutno drugi na svetovni jakostni lestvici. Med petnajsterico je uvrščen tudi moj brat Žiga Lin Hočevar, ampak on tja ne potuje. Čeprav je četrti na jakostni lestvici, je tretji Slovenec, tako da ni dobil povabila.

"Danes je vrhunski šport način življenja, in če si izbereš kajak, moraš v tem res uživati in ga imeti rad." Foto: www.alesfevzer.com

Omenili ste, da je to edina tekma z denarno nagrado. Vaš brat je na primer za drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala dobil le 1.500 evrov. Kako lahko vrhunski tekmovalec ali tekmovalka pri nas v tem športu sploh pride skozi sezono?
Da, naš šport je res reven. Edino denarno nagrado dobiš, če si med tremi najboljšimi v skupnem seštevku svetovnega pokala. Pa še to so tako majhne nagrade … Za pet tekem svetovnega pokala za skupno drugo mesto dobiš 1.500 evrov in ta ček bi najraje kar skril, ko se fotografiraš. Danes je vrhunski šport način življenja, in če si izbereš kajak, moraš v tem res uživati in ga imeti rad. Po karieri od tega ne boš živel. Vsak kajakaš si mora po karieri najti neko novo službo. V času kariere lahko dobiš prihodek, če si zaposlen na policiji, vojski ali carini. To je dohodek, s katerim se lahko preživljaš skozi tekmovalno kariero, po karieri si moraš najti nekaj drugega.

V našem športu je najtežje uspeti. Prvo denarno pomoč dobiš šele, ko imaš rezultate med člani. Tudi če si mladinski svetovni ali evropski prvak ali da si prvak do 23 let, ne dobiš nobene denarne podpore. Ne od kajakaške zveze, države ali olimpijskega komiteja. To pomeni, da je vse na bremenih staršev. Ko se ti enkrat uspe uvrstiti v člansko ekipo in tam osvajati medalje, imaš možnost, da dobiš službo v vojski, policiji ali carini. Poleg tega te začne tudi kajakaška zveza nekoliko bolj podpirati, da si pozimi lahko privoščiš priprave v toplih krajih. Te so nujne, da lahko napreduješ in da si pripravljen za sezono.

Ste vi že dobili zaposlitev?
Da, eno leto sem zaposlena na policiji oziroma na Ministrstvu za notranje zadeve in za to sem zelo hvaležna. Zelo hvaležna pa sem tudi svojim sponzorjem, ki mi pomagajo na poti.

Eva Alina Hočevar je zablestela že pri 16 letih. Foto: Boštjan Boh Uspehi v vaši karieri so se začeli kmalu kopičiti, ko ste pri le 16 letih postali mladinska svetovna prvakinja. Je bila to tista prelomnica v vaši karieri, ko ste si rekli, da se splača vztrajati?
Ravno tisto leto sem končala osnovno baletno šolo. Odločila sem se, da ne bom nadaljevala v baletu, ampak da bo kajak moja prva strast. Na podlagi tega sem povečala število treningov v čolnu in tudi napredek se je takoj poznal. Tisto leto sem imela res fantastično sezono. Dobila sem kar sedem medalj z največjih tekmovanj. Takrat sem dobila še več motivacije in ugotovila, da spadam med nove, mlade in perspektivne kajakašice. Začela sem razmišljati o svoji karieri in o tem, da bi se mi morda uspe uvrstiti na olimpijske igre. Odločila sem se, da želim biti vrhunska športnica in da bo tekmovalni šport moj način življenja.

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Danes ste dekleta že zelo dobro uveljavljena v tem športu. Pa vseeno, kaj je bil za vas odločilno, da ste iz baleta šli med divjevodašice. Zdi se, da je to kar velik preskok.
Da, gre za velik preskok, ampak ob tem moram povedati, da sem vseh deset let, ko sem se ukvarjala z baletom, že trenirala tudi kajak na divjih vodah. Vsak dan sem naredila en trening baleta in trening kajaka. Torej že v osnovni šoli sem imela dva treninga na dan. Že zelo hitro sem bila navajena na tak način življenja. Bila sem zelo organizirana in delovna. Ko sem se odločila, da zaradi poškodbe kolena ne bom nadaljevala baleta, sem se odločila, da bom dodaten čas posvetila kajaku. Predvsem zato, ker sem v kajaku in fizičnih treningih uživala. Poleg vsega sem tudi zelo tekmovalen človek, kar sem pri baletu mogoče malo pogrešala. Po drugi strani pa sem v kajak vključevala tisto, kar sem se naučila pri baletu.

Če ne bi prišlo do poškodbe kolena, bi vztrajali pri baletu?
Ne, vseeno bi prevladal kajak. Poškodba kolena ni bila edini razlog, da sem se nehala ukvarjati z baletom. Nisem imela najboljših predispozicij. Moja raztegljivost ni bila na najvišji ravni, tako da v mi baletu ne bi moglo tako uspeti, kot mi je v kajaku. Sama sem tekmovalna in tudi perfekcionistka, tako da si želim priti do najvišje ravni, ki sem je sposobna. In biti najboljša na svetu. Spoznala sem, da bi to lahko lažje dosegla v kajaku.

Veslate na istih progah in postavitvah kot moški. Proge niso enostavne, nekatere tudi zelo divje. Se vam zdi, da imate dekleta, ki se ukvarjate s tem športom, nekaj več poguma?
Da, zagotovo. Sploh, ko se začneš ukvarjati s kajakom na divjih vodah, je veliko deklet in fantov zelo prestrašenih. Voda ima svoj moč in včasih se počutiš nemočnega, ko veslaš in ko svojega čolna nimaš pod nadzorom. Ampak z leti, ko imaš boljšo tehniko in si fizično bolje pripravljen, je vse lažje. Na progah, na katerih tekmujemo, me ni več strah. Če grem za veselje veslat po kakšnih poplavljenih rekah, vseeno čutim adrenalin. Da, lahko rečem, da smo malo bolj pogumne.

Vsi kajakaši se zavedamo, da ima divja voda veliko moč in da smo proti njej nemočni. Foto: Damiano Benedetto

Ravno jesen je tisto obdobje, ko reke močno narastejo in po navadi takrat kajakaši in kanuisti najbolj uživate. Se ob naraslih rekah tudi vi kdaj spravite v plastičen čoln in zganjate vragolije? Vas je v tem primeru kaj strah ali pa imate spoštovanje do divje vode?
Vsi kajakaši se zavedamo, da ima divja voda veliko moč in da smo proti njej nemočni. Ravno prejšnji teden sva z bratom preveslala veliko plastike (veslanje v plastičnem čolnu op. p.) po Soči, Savi in Krki. Oba sva čutila, da ne moreš nadzorovati te moči, ki jo ima voda. Greš do tiste meje, ko čutiš, da imaš še vse nekako pod nadzorom. Sicer na divji vodi nikoli nisi povsem varen in tega se zavedamo.

Letos ste prvič nastopili na olimpijskih igrah v Parizu. Po polfinalu ste bili v igri za medalje, v finalu pa po napaki pristali na 9. mestu. Kako gledate na olimpijski nastop?
Ko se ozrem nazaj, sem s svojo predstavo zelo zadovoljna. Tudi rezultat je dober in sem ponosna nanj. Vseeno se mi zdi, da bo v meni ostal grenak priokus zaradi napake v finalu. Če bi še enkrat pokazala vožnjo iz polfinala, bi doma imela olimpijsko medaljo. Tukaj je veliko če-jev, ampak vseeno sem zadovoljna s tem, kako sem se pripravila na olimpijske igre in kako sem stopnjevala svoje nastope iz kvalifikacij do finala. Samo finale sem začela zelo napadalno, počutila sem se dobro. Zdi se mi, da bom na te olimpijske igre gledala kot na neko dobro tekmovanje in dober rezultat.

"Vseeno sem se znala umiriti in biti v svojem svetu, ko sem bila v štartnem bloku." Foto: Reuters Vas je veličina olimpijskih iger presenetila? Zdi se, da ste se kar dobro znašli v športnem vrvežu, ki ga prinesejo olimpijske igre. Ste se dejansko imeli pod nadzorom?
Res je bilo noro. To vzdušje in pritisk gledalcev, ki sem ga tam doživela, je bilo zame nekaj povsem novega. Za olimpijske igre sem veliko delala tudi na psihološki pripravi. Želela sem se pripraviti na to, kar me je tam čakalo. Moja velika prednost je, da se je moj oče udeležil treh olimpijskih iger in mi je lahko iz prve roke lahko povedal, kako bo in kakšen bo občutek na štartu pred tako polno tribuno.

To je za nas res nekaj povsem novega. Nismo vajeni tako velikih tribun in tako velikega števila gledalcev. Čeprav sem to vse vedela in se veliko pripravljala, je bilo prvi dan zame povsem nekaj novega. Še vedno sem prepričana, da se na takšne stvari ni možno popolnoma pripraviti. Mislim, da sem bila zelo dobro pripravljena, in napaka, ki se mi je zgodila v finalu, ni bila zaradi pritiska gledalcev … zato mislim, da sem lahko ponosna na to, kar mi je uspelo. Bila sem dokaj mirna. Seveda, imela sem nekaj adrenalina, kar je tudi prav. Vseeno sem se znala umiriti in biti v svojem svetu, ko sem bila v štartnem bloku. Tudi med nastopom mi je uspelo nadzorovati svoje misli. Vse skupaj sem doživela kot pozitivno izkušnjo in ne kot neki dodatni pritisk.

Verjetno je pomembno, da ta pritisk znate obrniti v svojo korist?
Se mi zdi, da ja. Za športnika je to zelo pomembna stvar, sploh v našem športu. Zdi se mi, da je več kot polovica psihološka priprava športnika in na olimpijskih igrah je ta odstotek še višji.

Enkrat ste dejali, da ste zelo hvaležni tudi svojim starejšim kolegom v olimpijski reprezentanci (Eva Terčelj, Benjamin Savšek in Peter Kauzer). Kdo vam je največ svetoval?
Najbolj mi je pomagalo to, da sem se med njimi počutila zelo domače. Tudi v smislu, da mi ni bilo treba preveč skrbeti, ko sem bila tam. Še predno sem se odpravila na olimpijske igre, sem vedela, da bo njim že vse domače, in če bom kaj potrebovala, se bom lahko obrnila nanje. Glede tega sem šla tja zelo neobremenjena.

Kadarkoli sem bila v kakšni dilemi, so bili pripravljeni pomagati. Odgovorili so mi na vprašanja in dali so mi tudi kakšen napotek. Tik pred olimpijskimi igrami si moraš narediti načrt pred tekmovanjem. Moj zadnji trening je bil štiri dni pred nastopom in to je kar dolgo obdobje. Takrat me je malo zagrabila panika, ko sem si morala organizirati naslednje tri dni. Nisem vedela, kaj bi bilo najbolje … Veliko dvomov sem imela in v tem primeru so mi pomagali njihovi odgovori in nasveti očeta. Največ časa sem preživela z Evo, s katero sva bili skupaj v sobi. Za veliko nasvetov sem vprašala tudi Petra (Kauzerja op. p.), ki mi je bil vedno pripravljen povedati svoje mnenje.

Zelo spoštuje svoje starejše kolege in še kako hudo ji je, če jim ne uspe. Eva Alina Hočevar na OI ob Benjaminu Savšku. Foto: Anže Malovrh/STA

Kako hudo vam je bilo za Benjamina Savška in Petra Kauzerja, potem ko so bile sodniške odločitve pri njima za mnoge precej dvomljive?
V šport je najhuje, da so zadovoljni samo najboljši trije. Ta odstotek je zelo majhen in tega se vsi zavedamo. Grozno je gledati, ko sotekmovalcu, za katerega veš, koliko vlaga v šport in da njegova celotna družina ves čas posveča temu, ne uspe. In ko vidiš, da doživi poraz na tako grozen način in na tako velikem tekmovanju, je to nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. Tudi meni je bilo to zelo težko spremljati. V tistem trenutku tudi sama nisem vedela, kako bi se odzvala. Zdelo se mi je prav, da tekmovalcema stojim ob strani. Če nimam prave besede, da jih poskušam vsaj objeti in s tem pokazati, da z njima sočustvujem in da sem vseeno ponosna nanju in na to, kar sta dosegla. Sama vem, kako to v športu deluje. Da, bili so težki trenutki in raje bi videla, da bi se končalo drugače in da to ne bi bil del mojih prvih olimpijskih iger.

"Zdaj se večkrat pogovoriva o nekaterih stvareh in se potem skupaj odločiva, kaj je najboljša rešitev." Foto: Vid Ponikvar/Sportida V vaši karieri ne smemo mimo vašega očeta, nekdaj vrhunskega tekmovalca, ki vas že od začetka vodi skozi športno kariero. Kako se je čez leta gradil vajin odnos. Je danes, ko ste že nekako odrasli, vajin odnos drugačen?
Zagotovo je malce drugačen. Moram priznati, da težko gledam za nazaj, ker takrat še nisem dojemala najinega odnosa kot trener in tekmovalka. On je bil takrat zame le moj oče. Bila sem še premlada, da bi to lahko razdelila. Zdaj se teh dveh različnih vlog veliko bolj zavedam. Včasih nisem neposredno povedala svojega mnenja, kot ga povem danes. Mogoče včasih ni najbolje, ker se zaradi tega večkrat sporečeva, ampak vseeno se mi zdi pomembno, da povem, kaj si mislim. Sploh zdaj, ko sem starejša. Večkrat se pogovoriva o kakšnih stvareh in se potem skupaj odločiva, kaj je najboljša rešitev. Zdi se mi, da sem ga pred leti bolj poslušala in bolj upoštevala.

Verjetno posebno vlogo igra tudi vaša mama, tudi brez nje ne bi šlo?
Da, tudi mami, še posebej v zadnjih letih, je zelo pomemben član najinega odnosa z očetom. Velikokrat naju pomiri oziroma poseže v najin pogovor in na ta način tudi prepreči kakšen prepir. Mami je po izobrazbi športna psihologinja in nama lahko s tega vidika zelo pomaga. Včasih nama da kakšen nasvet, da naj poslušava drug drugega. Da, tudi mama ima zelo pomembno vlogo.

Po EP v Tacnu smo se pogovarjali z vašim očetom in nam je povedal, da ko so uspehi, je videti vse lepo, vendar pa je za temi uspehi veliko garanja in odrekanj in da ni vedno lahko. Bi se strinjali z njim?
Da, zagotovo. Gledalci vidijo samo uspeh ali poraz. V športu je večina kariere oziroma sezone sestavljena iz tega, koliko trdega dela vložiš, preden prideš na tekmovanje. Tega je res veliko. Rada rečem, da tekmovalni šport ni samo moja služba, ampak je tudi moj način življenja. To ni samo osemurni delovnik, ki se konča. Tudi, ko pridem domov, moram paziti, kaj lahko jem, kako se regeneriram, kdaj hodim spat. Včasih moram dati na stran tudi stvari, ki jih imam rada. Moram si vzeti tudi čas, ko sem zelo utrujena in narediti psihološki trening. Za uspehom, ki ga dosežemo, je ogromno fizičnega treninga in drugega odrekanja. Če si izbereš takšen način življenja, moraš biti res pripravljen ogromno delati in se ob tem zavedati, da bo na koncu več porazov kot uspehov. Ampak ob tem se moraš zavedati, ko bo več uspehov, boš še toliko bolj ponosen na to, kar si naredil. Moraš uživati tudi v garanju.

Enkrat ste mi dejali, da je vaša napaka, da želite biti na vseh področjih popolni, in zato pri športu plačujete določeno ceno. "Šport sem dala povsem na prvo mesto." Foto: Ana Kovač Se je to do danes kaj spremenilo?
To mi gre veliko bolje. Danes sem veliko bolj prepričana, da si v življenju želim biti vrhunska športnica. Zdi se mi, da to danes lažje izpolnjujem, in ko sem se pripravljala na olimpijske igre, sem to tudi naredila – šport sem dala povsem na prvo mesto. Za karkoli drugega sem pomislila, a se mi v tistem trenutku to res splača. Če se mi je zdelo, da se mi ne splača, sem rekla ne. Ugotovila sem, da je na tak način lažje napredovati in da treningi niso bili zaman.

V preteklosti sem imela s tem kar veliko težav. Po eni strani sem si želela dosegati odlične rezultate, poleg tega pa sem poskušala biti odlična v šoli, se družiti s prijateljicami. Nisem se želela odrekati druženjem. Bilo je težko in velikokrat sem pregorela. Sploh nisem imela prostega časa. Moj prosti čas je bil namenjen študiju. Vsak kanček prostega časa, tudi vožnjo s treninga domov, sem izkoristila za učenje. Če bi to delala še naprej, bi to pripeljalo do izgorelosti. Zdaj sem se naučila, da življenje ne bo nič slabše, če na enem področju malo popustim. Zdaj sem šport končno postavila na prvo mesto. Letos sem zelo napredovala in verjamem, da sem zaradi tega bolj samozavestna in imam bolj konstantne rezultate.

Z bratom sta zelo povezana, a tudi zelo različna. Foto: Osebni arhiv Pravo eksplozijo rezultatov je v letošnji doživel tudi vaš brat Žiga Lin, ki je pri le 16 letih postal evropski prvak. Bolj nas zanima, ali sta si z bratom značajsko kaj podobna ali sta si povsem različna?
Zelo sva si različna. Prva glavna razlika je to, kar sva malo prej govorila. Ko je videl moje rezultate in kako se lahko veseliš, ko doživiš uspeh, se je tudi sam odločil, da želi biti vrhunski športnik. V tistem trenutku je ves čas začel posvečati športu. Ne samo fizično, ko je začel opravljati ogromno število treningov, ampak tudi na preostalih področjih – torej pri prehrani, psihološki pripravi. Tudi pri šoli si je izbral nekoliko lažjo pot, da lahko več trenira. To vse je naredil že zelo zgodaj. Je čudežen deček, ampak iz načina, kako trenira, je vidno, da ni več otrok. Že pri 16 letih je delal vse, kot na primer vrhunski športnik pri 30 letih, in tudi zaradi tega dosega rezultate, kot jih je. Ima mentaliteto odraslega športnika. In to je bistvena razlika med nama. Ko sem bila sama toliko stara, nisem bila še tako stoodstotno v športu.

Vemo, da sta zelo navezana drug na drugega. Koliko pa je še rivalstva med vama, se merita tudi na drugih področjih?
Da, zagotovo je med nama še vedno rivalstvo. Že od majhnega sva oba tekmovalna. Tudi, ko sem bila starejša in boljša od njega, sem mu malce popuščala, ampak na koncu sem morala jaz zmagati, ker enostavno nisem pustila, da me premaga pet let mlajši brat. (smeh op. p.). To je ostalo vse do danes. Sicer zdaj večinoma zmaguje on, ampak se ne pustim. To je zagotovo ena najina skupna lastnost. Oba sva zelo tekmovalna.

Letos je v svojo vitrino postavila kar nekaj medalj z največjih tekmovanj. Foto: Kajakaška zveza Slovenije

Letos ste dosegli kar nekaj vrhunskih rezultatov. Na katerega ste najbolj ponosni?
Pravzaprav sem ponosna na dva rezultata. Deveto mesto na olimpijskih igrah. Predvsem sem ponosna na polfinalno vožnjo na olimpijskih igrah. Rezultatsko pa sem najbolj ponosna na naslov evropske prvakinje do 23 let v kanuju.

Vaš brat Žiga zelo jasno pove svoje visoke cilje, kako je s tem pri vas, tudi vi radi poveste naglas, kaj so vaši cilji?
To je še ena velika razlika med nama. On si postavi veliko bolj jasne cilje in ni ga strah. Je zelo samozavesten, ampak v dobrem smislu. Zdi se mi, da če si športnik ne postavi ciljev za zmago, ne more zmagati. To je pri njem zelo dobra lastnost. To meni malo manjka, manj sem samozavestna in bolj dvomim v svoje nastope. Pred sezono ne bi nikoli rekla, da mi bo uspelo osvojiti štiri medalje na prvenstvih do 23 let. To je res nerealen in izjemen rezultat. Vseeno pa moram priznati, da ko sem bila v kanuju v finalu evropskega prvenstva, sem verjela in začutila, da lahko zmagam. To sem pokazala in na koncu res zmagala. Takrat sem prvič začutila, da si lahko postavim tudi najvišje cilje, in to izpeljati. Zdi se mi, da je bila to zelo dobra popotnica za prihodnje sezone.

Tekmujete v vseh treh disciplinah. V kajaku, kanuju in kajak krosu. Kako naporno je to za vas?
Zelo naporno je, ampak za zdaj je v našem športu, sploh pri ženskah, to kar pogosto. Veliko tekmovalk tekmuje v vseh treh disciplinah. Za zdaj imam tudi sama cilj, da bi trenirala vse tri discipline. Se pa zavedam, da to mogoče ne bo več izvedljivo. Če bom sama ocenila, da mi ne gre več, bom morala dati eno disciplino na stran. Ne sprašujte me, katero. Trenutno bi zagotovo na stran dala kajakaški kros, ker se v tej disciplini ne počutim tako suvereno. Vseeno pa se zavedam, da je to disciplina, ki ima po mojem mnenju najobetavnejšo prihodnost, torej ne bi bilo dobro, da jo dam na stran.

"Študij me veseli in dobivam veliko znanja, ki mi pomaga tudi na športni poti." Foto: Ana Kovač

Ko sva se dogovarjala za ta intervju, ste bili na fakulteti na predavanjih. V olimpijskem letu ste mi dejali, da ste dali študij nekoliko na stran. Ali to pomeni, da letos znova na polno štartate v študij?
Po svoji športni karieri se bom morala zaposliti nekje drugje. Želim si ostati v stiku s športom in gibanjem, zato sem si izbrala študij na fakulteti za šport – kineziologinjo. Študij me veseli in dobivam veliko znanja, ki mi pomaga tudi na športni poti. Vseeno pa je to zelo težko usklajevati s športom, zato sem si drugi letnik razdelila na dve leti. Prav tako bom naredila s tretjim letnikom. Imam pa motivacijo, da končam, in tudi sama snov me zanima.

Preberite še:

Sportal Maruša Tereza Šerkezi, najstnica, ki podira mejnike in se uči iz težke preizkušnje

Sportal Iztok Franko: Slovenec, ki se je po sklopu naključij uveljavil v svetu Luke Dončića

Sportal Na kajakaškem superpokalu tudi pet Slovencev