Nedelja, 29. 11. 2020, 10.50
3 leta, 11 mesecev
Pogovor z judoistko Andrejo Leški
Primorka z jeklenim prijemom, ki natanko ve, kaj hoče #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,67
23-letna Koprčanka Andreja Leški je ena najboljših slovenskih judoistk. Na zadnjem evropskem prvenstvu, ki se je v Pragi končalo pred tednom dni, je s 5. mestom v kategoriji do 63 kg poskrbela za najboljši slovenski rezultat.
Triindvajsetletna judoistka iz Kopra Andreja Leški je prejšnji konec tedna na evropskem prvenstvu v judu s 5. mestom poskrbela za najboljši slovenski rezultat na letošnjem prvenstvu. Kdo sploh je odločna mladenka, ljubiteljica matematike in glasbe, ki se v isti kategoriji kot olimpijska in svetovna prvakinja Tina Trstenjak bori za olimpijski nastop v Tokiu?
Andreja Leški se z judom ukvarja od 6. leta starosti. Preprosto je sledila zgledu bratranca Tadeja in pri svoji prvi športni ljubezni vztraja tudi 17 let pozneje.
Pri tem uspešno usklajuje tudi svojo študijsko pot. Na ekonomski fakulteti končuje podiplomski program in se spogleduje s podiplomskim programom menedžmenta v športu. Zaposlena je v športni enoti Slovenske vojske, ki ji je zelo hvaležna za vsaj osnovno finančno stabilnost.
Z zgovorno Primorko, 13. na svetovni jakostni lestvici v kategoriji do 63 kilogramov, smo se srečali pred Športnim centrom Buba, v katerem domuje Judoistični klub Bežigrad, kjer se je kalila tudi ena od najuspešnejših slovenskih judoistk Raša Sraka, danes poročena Vuković.
Na evropskem prvenstvu v Pragi ste s 5. mestom v kategoriji do 63 kilogramov poskrbeli za najboljši slovenski rezultat na tem prvenstvu in hkrati svojo najboljšo uvrstitev na velikih tekmovanjih. V borbi za bron vas je premagala Nizozemka Juul Franssen, dobitnica bronastih odličij z zadnjih dveh svetovnih prvenstev, še prej ste v repasažu ugnali olimpijsko in svetovno prvakinjo Tino Trstenjak. Ste čutili, da imate v sebi še precej več?
Vmes se mi je res zdelo, da bi lahko dosegla tudi več kot 5. mesto, a sem zvečer v hotelski sobi, ko sem se nekoliko umirila, ugotovila, da sem na splošno z rezultatom lahko zadovoljna.
Ne glede na to, da sem izgubila borbo za 3. mesto, sem bila na koncu še vedno najboljša v državi. Tudi zmaga proti Tini je dokaz, da sem dobro pripravljena. Zdaj sem zmagala že na zadnjih dveh najinih skupnih borbah, kar je zame velika spodbuda in motivacija za naprej, saj je zgovoren podatek o tem, s kakšnimi imeni se lahko kosam.
VIDEO: Andreja Leški o negativnih plateh koronasezone
S Tino Trstenjak se borita v isti kategoriji, na olimpijske igre pa se lahko uvrsti samo ena predstavnica iz države. Koliko upanja je še, da bi to lahko bili vi?
Za zdaj je Tina na svetovni jakostni lestvici uvrščena višje (na 2. mestu) in je ona med potniki na olimpijske igre, seveda pa nikoli ne vemo, kaj vse se lahko zgodi.
Nisem še obupala. Črta se bo potegnila po tem, ko bo izvedeno zadnje tekmovanje.
Po koroni smo imeli samo dve tekmi – grand slam v Budimpešti, ki se ga zaradi okužbe z novim koronavirusom žal nisem udeležila (Trstenjakova je tam zmagala, op. a.) – in zdaj evropsko prvenstvo. Obe tekmi prinašata točke za kvalifikacije za olimpijske igre.
Do olimpijskih iger je načrtovan najmanj še en masters (načrtovan je za januarja v Dohi), ki prinese precej točk, spomladi pa še eno evropsko prvenstvo. Na koncu se bo upošteval boljši rezultat z EP.
"V kategoriji do 63 kilogramov se zelo dobro počutim. Mislim, da sem po moči in hitrosti ter ustreznosti tekmovalk tukaj najbolj doma, zato o spremembi kategrije nikoli nisem resno razmišljala. Odločitev, če bi jo že sprejela, bi morala temeljiti na zelo pretehtanih odločitvah, saj to s seboj prinese marsikaj."
Kako komentirate izjavo Marjana Fabjana, da bi vam, če bi bili njegova varovanka, predlagal, da zamenjate kategorijo (pod 70 kg), kar bi vam zagotovo prineslo mesto na olimpijskih igrah?
Ravno po borbah, kjer se s Tino meriva neposredno in sem boljša jaz, dobim vedno nekakšne čudne občutke, kot da predlog ni ravno najboljši za vse, ampak samo za eno stran.
Sama se v kategoriji do 63 kilogramov zelo dobro počutim, mislim, da sem po moči in hitrosti ter ustreznosti tekmovalk tukaj najbolj doma, zato o tej ideji nikoli nisem resno razmišljala. Odločitev, če bi jo že sprejela, bi morala temeljiti na zelo pretehtanih odločitvah, saj to s seboj prinese marsikaj.
Če imaš samo več kilogramov, to še ne pomeni, da si naredil svoje. Treba je prilagoditi način treningov, spremeniti moč, povečati delež mišic v telesu, si nabrati izkušnje na tej ravni. Sile so drugačne, tekmovalke so drugačne, drugače se gibajo …
Marjan Fabjan je v enem od intervjujev predlagal, da naj Leškijeva zamenja kategorijo, v kateri bi imela več možnosti za uvrstitev na olimpijske igre. V vsaki kategoriji je lahko samo po en predstavnik oziroma predstavnica vsake države.
V svoji karieri sem zamenjala že več kategorij, zato vem, kaj takšna sprememba pomeni. Na članski ravni sem začela v najnižji kategoriji, do 48 kilogramov, in tam vztrajala do leta 2014. To pomeni, da sem v sedmih letih zamenjala štiri kategorije.
Je pa bistvena razlika v tem, da se je takrat moje telo še razvijalo. Vedno sem ogromne težave z ohranjanjem telesne teže in zbijanjem kilogramov pred tehtanjem za tekmo. To mi je precej spremenilo življenje …
Skratka, v kategoriji do 63 kilogramov se počutim odlično, tako da o tem koraku za zdaj ne razmišljam.
V kakšnih odnosih sta s Tino Trstenjak?
Korektnih. Pozdraviva se, ko se srečava, kakšno rečeva. Tudi trenirali sva že skupaj … Je pa to bolj priložnostno. Vsaka dela po svojem programu.
Ste pa v zelo dobrih odnosih s klubskima kolegicama Kajo Kajzer in Patricijo Brolih?
O, ja, to pa. Super se razumemo, vsak dan se videvamo na treningih, praznujemo skupaj … Mislim, da bomo vedno prisotne v življenjih druga druge.
Kaja Kajzer in Patricija Brolih, klubski kolegici Leškijeve
Prihajate iz Kopra, trenirate v Ljubljani. Je ta sprememba povezana s študijem v prestolnici?
Pravzaprav sem v Ljubljani že vse od leta 2013. V prestolnico sem se preselila zato, ker sem tu videla večje možnosti za svoj športni razvoj.
V Kopru imajo sicer odličen klub – začela sem pri Iztoku Babiču v klubu 15. maj Marezige, a žal viri niso dovoljevali, da bi se tekmovalci lahko razvili do tako vrhunske ravni.
V Ljubljani je bila večja konkurenca, že v preteklosti so imeli vrhunske športnike, tudi olimpijce, in zdelo se mi je, da bi tukaj lahko razvila svoj potencial.
Že takrat sem sodelovala z Mitjo Železnikarjem, on me je uvedel in bil moj trener.
S prihodom v Ljubljano, kjer sem živela v dijaškem domu Tabor, sem zamenjala tudi srednjo šolo. Srednjo tehniško šolo v Kopru sem zamenjala za Vegovo gimnazijo. Na matematiki sem bila edino dekle v vsej generaciji, kar pa je bil prej plus kot minus.
In še zanimivost: maturantski ples smo imeli skupaj s frizersko šolo, tako da takrat, ko smo dekleta plesala z očetom, nisem bila edina na plesišču (smeh, op. a.).
Tudi za študij sem izbrala matematiko, vendar ga nisem mogla usklajevati s treningi in vsemi odsotnostmi zaradi priprav in tekem.
"Vem, da karantena za marsikoga pomeni težke razmere, zame pa je vsaj po eni strani super, saj imam vsa predavanja na spletu. Ne vzame mi veliko časa, internet je tako ali tako povsod. Tudi če bi sezona potekala normalno, bi na tak način precej lažje študirala kot sicer."
Zanimivo, zdaj pa bi bilo to mogoče, ko so vsa predavanja prek spleta?
Res je in nenavadno se mi zdi, zakaj tega že takrat ni bilo mogoče urediti. Vsaj za tiste, ki se predavanj nismo mogli udeleževati.
Vem, da karantena za marsikoga pomeni težke razmere, zame pa je vsaj po eni strani super, saj imam vsa predavanja na spletu. Ne vzame mi veliko časa, internet je tako ali tako povsod. Tudi če bi sezona potekala normalno, bi na tak način precej lažje študirala kot sicer.
V kateri fazi študija ste?
Končujem dodiplomski program na ekonomski fakulteti in upam, da bom še letos pridobila naziv diplomirana ekonomistka. Sicer pa ima ekonomska fakulteta tudi zanimiv podiplomski program menedžment v športu, tako bomo videli …
Znano je, da judo ne prinaša kupa denarja. Kako ste se znašli?
K sreči sem zaposlena v športni enoti Slovenske vojske, ki mi zagotavlja vsaj osnovno socialno varnost. Je pa res, da velik del namenjam za plačilo najemnine.
Kar zadeva sponzorje, je položaj v judu že od nekdaj precej slab, zdaj pa je zaradi koronavirusa še slabši.
Vidite, da nimam nobenih nalepk na jakni.
Stara sem 23 let in če hočem po karieri vsaj nekaj prihraniti, si bom morala ali najti sponzorje ali se spomniti dodatnega zaslužka. Žalostno, ampak tako je.
"Kar zadeva sponzorje, je položaj v judu že od nekdaj precej slab, zdaj pa je zaradi koronavirusa še slabši."
Kaj vas žene, da še vedno vztrajate? Kaj vidite pred seboj?
Nimam zadanega konkretnega cilja, ki bi ga morala doseči, potem pa se lahko poslovim. Ne, v judu res uživam. Imam ga rada in rada treniram, še posebej v okolju podobno mislečih, ki jim ni težko po treningu ostati še dodatne pol ure, zato da izpilimo taktiko in podobno. Zaradi juda imam prijatelje po vsem svetu in vsaka tekma je kot nekakšno snidenje z njimi.
Vodi me že izkušnja, to je moje življenje. Tudi kar zadeva poškodbe, imam precej sreče. Poškodba, ki me je pestila lani, je zdaj že preteklost. Ne vem, kaj bi me sploh lahko ustavilo. Morda finančna plat vsega skupaj, ampak mislim, da bodo pretehtale pozitivne posledice, ki jih judo prinaša v moje življenje.
Vaše življenje je prepleteno z judom, trenirate dvakrat na dan, potem je tu še študij … Ostane časa še za kaj?
Da, občasno igram kitaro in diatonično harmoniko.
Harmoniko?
Da, obeh instrumentov sem se naučila sama, v glasbeni šoli pa sem igrala flavto. To je vse za dušo, bomo videli, kam me bo še zaneslo.
