Hill, Senna, Schumacher in ostali knezi monaški

Leta 1955 so na ulicah Monte Carla za favorite veljali dirkači Mercedesa in Lancie, a sta Juan Manuel Fangio in Stirling Moss parkirala z okvaro svojih srebrnih puščic, Alberto Ascari pa je z Lancio treščil v ogrado ob marini in zletel v morje (zaplaval je in se rešil). Tako je prvič v kneževini zmagal Maurice Trintignant (Ferrari). Slednji se je na najvišjo stopničko vrnil tri leta kasneje (s Cooperjem), ko so 100 krogov dolgo dirko končali le trije dirkači.

Pod vzdevkom g. Monako poznamo Grahama Hilla. Več kot 20 let je bil s petimi zmagami najuspešnejši dirkač v Monte Carlu. Prve zmage je dosegel z BRM-jem, ko ni imel pravega tekmeca (ekipni kolega Richie Ginther ga ni smel prehiteti), zadnji dve pa z Lotusovim dirkalnikom. Zmaga iz leta 1969 je bila njegova 14. in zadnja. Hill je pravzaprav kariero dirkača formule 1 začel (1958) in tudi končal na monaški dirki (1975). S svojo karizmo in uglajenostjo so tega Angleža Monačani vzeli za svojega.

Jackie Stewart ni bil le hiter, ampak tudi natančen dirkač in zato je imel na ozki ulični stezi še dodatno prednost. Monaško VN je osvojil trikrat. Prvič leta 1966 z BRM-jem, potem ko je John Surtees (Ferrari) odstopil. Poleg njega je vseh 100 krogov odpeljal samo še Lorenzo Bandini (Ferrari). Leta 1971 je bil s Tyrrellom razred zase, saj je že deževne kvalifikacije dobil s sekundo prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Dve leti kasneje je v kneževini slavil svojo 25. zmago v karieri, v istem krogu je končal le Emerson Fittipaldi (Lotus). Blizu zmage je bil še v sezonah 1967 in 1969.

Jochen Rindt je VN Monaka dobil le enkrat, je bila pa zato njegova zmaga z Lotusom leta 1970 toliko bolj posebna. Štartal je z osmega mesta in se prebijal proti vrhu. Ko je sredi dirke Jack Brabham (Brabham) povedel, je bil Rindt četrti. Slednji je vozil vse hitreje in Avstralca nekaj krogov pred ciljem ujel. Brabham je odbil vse napade, nato pa v zadnjem zavoju zadnjega kroga naredil napako in Rindt je prvi prepeljal ciljno črto.

Čeprav Ferrari leta 1981 ni imel konkurenčnega dirkalnika, pa je Gilles Villeneuve na najtežji progi v prvenstvu dokazal vse svoje mojstrstvo. Medtem ko je bil njegov ekipni kolega Didier Pironi na kvalifikacijah 17., si je Kanadčan pridirkal prvo štartno vrsto. Na dirki se je Villeneuve izognil težavam in za svojo prvo zmago po dveh letih izkoristil odstop Nelsona Piqueta (Brabham) in manjku goriva v Williamsu Alana Jonesa.

Pravijo, da je bil med letoma 1984 in 1993 monaški knez Ayrton Senna. V desetih poizkusih je zmagal kar šestkrat, dvakrat je odstopil z vodilnega mesta, preostali dve dirki pa je končal na zmagovalnem odru. Tolemanov dirkalnik leta 1984 ni veljal za konkurenčnega, a ga je Ayrton v svoji debitantski sezoni na svoji prvi ulični dirki pripeljal na drugo mesto. Zaostal je le za McLarnovim Alainom Prostom, s katerim sta v naslednjih letih bila številne bitke, tudi v Monaku (leta 1988 si je Brazilec v kneževini privoščil edino napako, ko se je zavrtel z vodilnega mesta). Leta 1994, dva tedna po Ayrtonovi smrti, so v Monaku v spomin nanj pustili prazno prvo štartno mesto.

O Alainu Prostu in njegovem dirkanju v Monte Carlu se ni nikoli govorilo v presežnikih, kot to velja za Grahama Hilla in Ayrtona Senno, a Francoz bi lahko v kneževini zmagal petkrat. V sezonah 1984, 1985 in 1986 mu je uspel "hat-trick" zmag. Leta 1988 mu je z McLarnom uspelo še četrtič. To je bila tista dirka, ko je imel Senna visoko prednost, nakar je Prost odpeljal šest sekund hitrejši 65. krog in Brazilec je v paniki stopil na plin in se zavrtel. Alain je imel lepe možnosti za zmago še leta 1993 z Williamsom, a je dobil kazen zaradi prehitrega štarta.

Naš zadnji spomin na Michaela Schumacherja iz Monaka je nešportna poteza s kvalifikacij leta 2006, ko je "parkiral" v Rascassu, da Fernando Alonso (Renault) ni mogel doseči "pole positiona". Dan kasneje je Nemec z zadnjega štartnega mesta dokazal, kakšen mojster te ulične dirke je - pripeljal je na peto mesto. Pred tem je z Benettonom in Ferrarijem štirikrat zmagal, prvič leta 1994 (tisto je bila prva dirka po smrti Ayrtona Senne).