Najstniki kot Indiana Jones in Pika Nogavička

Mladi so drugačni tudi zaradi čisto bioloških dejstev. Za natančna pojasnila smo se obrnili na dr. Tino Bregant, otroško nevrologinjo, ki na pediatrični kliniki v Ljubljani raziskuje razvoj možganov. Tina Bregant se opiše kot zdravnica – specializantka pediatrije, doktorska študentka nevropediatrije, vodja Familylabovih seminarjev in radovedna mama treh otrok. "Dober kilogram težka želatinozna snov znotraj lobanje se mi je vedno zdela vznemirljivo zapletena. Ko sem se med delom v Romuniji srečala z dediščino Ceausescujevega režima – z otroki v sirotišnici – romunskimi sirotami, sem pretresena preprosto vedela, da je otroška nevrologija tisto področje, kjer lahko kot posameznica naredim največ." "Možgani zorijo skoraj v trideseta leta. Zlasti v obdobju najstništva so spremembe med zorenjem možganov vzrok, da najstniki v svojem vedenju spominjajo na Indiano Jonesa in Piko Nogavičko," je pojasnila Bregantova, ki na pediatrični kliniki v Ljubljani raziskuje razvoj možganov. Do kdaj se razvijajo človeški možgani? Lahko rečemo, da se razvijajo oziroma spreminjajo vse življenje. Lahko pa rečemo tudi, da je razvoj možganov končan ob rojstvu, s pravimi celicami – torej nevroni in njihovimi podpornimi celicami – na pravem mestu. Pozneje se dogaja le še zorenje. Možgani novorojenčka so namreč že povsem razviti, niso pa zreli.

Do kdaj zorijo? Od človeka do človeka različno. Danes mislimo, da do poznih dvajsetih, skoraj v trideseta. Proces zorenja je povezan z mielinizacijo, procesom odlaganja mielina, to je bela maščobna ovojnica, ki ovija aksone in deluje kot izolator in omogoča hitrejše ter bolj kakovostno prevajanje. Kot pri električnih kablih: če so dobro izolirani, se elektrika prevaja hitreje in z manj motnjami. Hkrati ta mielinska ovojnica omogoča tudi sinhronizacijo in časovno usklajenost proženja impulzov.

Kakšno je zorenje v puberteti in adolescenci? Velja, da se področja, ki uravnavajo senzoriko in motoriko, hitro razvijajo, v dvajsetih pa se razvijajo področja, ki uravnavajo načrtovanje, dojemanje tveganj, razumsko mišljenje. Zato naj bi bili dvajsetletniki bolj nagnjeni k tveganju. To je res. Ni treba biti nevroznanstvenik, da veš, da najstniki nimajo istih zavor kot odrasli. Najstnike od mlajših loči lastnost, da so pripravljeni, da postanejo odrasli. Poglavitne spremembe, ki se dogajajo v njihovih možganih, so vezane na sivo možganovino, na belo možganovino, na amigdalo in hipokampus.

Kaj se dogaja? Siva možganovina, to sestavljajo v skorji tiste male sive celice, ki jih omenja detektiv Poirot, doseže svoj največji volumen različno za različne predele možganske skorje. Za čelna področja se to dogaja pri devetih letih in pol pri deklicah, pa pri desetem letu in pol pri fantih. Za senčnična področja je to malce pozneje. Tik pred puberteto je volumen sive možganovine največji. Najlažje to prikažem s primerjavo kiparja, ki ima velik kos marmorja, iz katerega bo izklesal Michelangelovega Davida. Ta kos marmorja se navezuje na volumen sive možganovine, ki ste ga dobili in je precej genetsko določen. Stvari, ki jih boste ponavljali, se jih boste naučili, in stvari oziroma dejanja, ki jih možgani prepoznajo kot pomembne, se okrepijo, se vklešejo v kamen, nepomembne se izgubijo kot prah pri kiparjenju. Izgubi povezav, ki niso pomembne, rečemo obrezovanje sinaps. Zato je izredno pomembno, kaj dela najstnik: ali se ukvarja s športom, bere knjige, se uči igranja instrumenta ali pa sedi pred televizijo in računalnikom in igra igrice.

Bela možganovina? Pri beli možganovini gre predvsem za proces mielinizacije, ki pa se zlasti v obdobju najstništva dogaja v čelnih režnjih. Ti so udeleženi pri načrtovanju, predvidevanju posledic, v naših "izvršilnih" funkcijah. Tu se skriva razlog za to, da so najstniki impulzivni, izredno odkriti in brez zavor. Danes, ko vsi nosimo maske, je to lahko pozitivno. Potem je poleg beline še amigdala: parno madljasto jedro globoko v možganih, ki je odgovorno za naše odzive na strah in čustvene odzive. Veste, da so najstniki neustrašni. K temu pripomoreta pri najstnikih bolj dejavni amigdali in manjši dotok zavor iz čelnih predelov, ki pač še niso zreli. Pri eni od študij se je izkazalo, da izraz na obrazu, ki ga odrasli prepoznajo kot strah, mladostniki prepoznajo kot zmedenost, jezo, ampak ne samo to, za povrh pri tem uporabijo še amigdalo in senčnične predele, odrasli pa prefronotalne dele. Njihovo razumevanje in odziv na nastali položaj sta torej drugačna kot pri odraslih.

Zato se odrasli in najstniki pogosto ne razumejo? Morda bi res lahko rekli, da oni ne razumejo nas, mi pa ne njih. Naše delovanje možganov je v povprečju različno. Ne trdim, da je eno delovanje boljše, ampak dejstvo je, da se najstniki še učijo, si nabirajo izkušnje in še razvijajo svoje možgane. Zato je zelo pomembno, kakšne izkušnje imajo. Poleg že zgoraj naštetega zori še cerebelum (mali možgani). Tudi brez velikega dela malih možganov lahko dobro živimo, ampak bolje ko delujejo, lepši so naši gibi, lažje jih izvedemo, in to velja tudi za miselne naloge. Zato naj bi bil odgovoren tudi cerebelum, ki zori pri adolescentih. Ker so vse te spremembe, ki jih ni malo, pri najstnikih prisotne, najstniki spominjajo na Indiano Jonesa in Piko Nogavičko. So neustrašni, ker amgidali delujeta drugače; so impulzivni, se odločajo hitro, ne predvidijo posledic zaradi nezrelih čelnih režnjev. Zato pa so lahko izredno pogumni, ker ne predvidijo vseh posledic, so spontani, ker prefrontalna skorja še ni povsem zrela. So fizično izredno zmogljivi in tudi spijo manj, imajo drugačen ritem. In do določene mere so nam lahko navdih.

In pozneje? Kaj pa adolescenca, dvajseta leta? Kaj je najstništvo? To je obdobje v človekovem življenju, ko se dogaja proces zorenja telesa. Naša notranja ura (ki je v možganih), sproži naval hormonov, fizično zrastemo. Vsi vemo, kdo je najstnik: roke so predolge, noge so predolge, pojavljajo se mozolji, prsi se razvijajo … Pravim, da so najstniki brbotajoč koktajl hormonov. Ampak to ne vpliva samo na telo, temveč tudi na njihove možgane. Ta naval hormonov in tudi posledične spremembe pa se končajo v dvajsetih z odraslostjo.

Ampak telesna puberteta se konča do dvajsetih, za možgane pa pravite, da zorijo do tridesetega. Razvoj možganov ne sledi povsem razvoju telesa. Telesno si razvit pri dvajsetih, možganih pa dozorijo šele pri petindvajsetih, tridesetih.

Kakšne posledice ima to? Bi morali odrasli ljudje, starši mladostnikov ali pa celo država upoštevati to, da so mladi ljudje, ki se jim možgani še razvijajo, in jih obravnavati drugače? Saj jih. Nisem videla veliko najstnikov, da bi hodili v službo, kopali jarke … Marsikdo se šola na univerzi. Se pa strinjam, da se jih mogoče malo zanemarja in do določene mere stigmatizira. Najstništvo je velika priložnost in tudi velik izziv. To je obdobje, ko postajaš samouresničen posameznik. Absolutno je dobro, če imaš ob tem podporo družbe. Vse se začne že pri dveh letih, ko ima otrok prve napade trme in se prvič pokaže igra moči in se postavljajo pravila. Takrat otrok prvič prepozna samega sebe v ogledalu in reče: to sem jaz. Ko reče NE staršem, reče DA sebi. Zelo podobno oziroma še bolj izrazito, vezano na višje, kognitivne funkcije, se dogaja v puberteti in adolescenci. Menim, da je to danes težko zaradi več razlogov. Izbirati med toliko možnostmi, kot jih imamo danes, ni preprosto. Gotovo tudi najstniki težko najdejo vzornike v svojih starših. Naše družbe pa sploh ne bi komentirala.

Veliko se govori, da se ljudje osamosvajajo pozneje kot v preteklosti. Je to s stališča razvoja možganov dobro? Ne verjamem, da je to povezano z razvojem možganov, ker mislim, da je zelo specifično za Slovenijo. Zelo dvomim o tem, da imajo Slovenci tako zelo drugačne možgane od Skandinavcev. Obdobje najstništva je namenjeno osamosvajanju, to je obdobje, ko najstnik postavi ogledalo svojim staršem in svoji družbi. Zato so najstniki tudi uporniki. Ker se ne strinjajo z določenimi stvarmi, hkrati pa so njihovi prefrontalni režnji in njihovi amigdali še toliko pogumni in brez zadržkov, brez preračunljivosti, da upajo mnenje povedati na glas. Trideset-, štiridesetletnik si ne upa več. Mislim, da fizično osamosvajanje sploh ni vezano na možgane, ampak na družbene pogoje in zahteve, na družbenoekonomski status, tudi na navezanost na udobje.

Bi bilo koristno, da bi se ljudje osamosvojili v najstniškem obdobju? Absolutno. Najstnik si mora znati skuhati kosilo, pospraviti sobo, zagnati pralni stroj. Mora sam poskrbeti, da vstane dovolj zgodaj, da sam pride v šolo. Ni pa potrebno, da zasluži za položnice. Zelo preprosto.