Samo Rugelj: Zakaj skoraj nihče ne promovira hoje

Pomlad, ki je sicer nastopila že pred dobrim tednom, šele v zadnjih dneh počasi pridobiva temperaturni pospešek. Pripravljati so začeli razne športno-rekreativne prireditve (ter akcije prodajalcev opreme zanje), s še večjo intenziteto pa se bodo ob naslednjih koncih tedna te odvijale tudi naprej. Na kateri od njih se bom znašel tudi sam. Seveda govorimo predvsem o tekaških, kolesarskih in triatlonskih prireditvah.

Ker sem sam v zadnjem obdobju znova začel odkrivati in raziskovati aktivno hojo, pa se tu in tam vprašam tudi, zakaj na podoben način nihče ne promovira hoje (če odštejemo planinske pohode na tak ali drugačen vrh), četudi so njeni pozitivni učinki glede na vložek največji.

Za to obstaja več razlogov.

Preberite še:

Samo Rugelj: Avtomobili ubijajo sami, mar ne!?

Hoja ni komercialna

V sodobnem času, ob koncu drugega desetletja enaindvajsetega stoletja, so hoja in njeni blagodejni učinki zelo podcenjeni. Hoja je pač preprosto najbolj zdravo gibanje z najmanj (morebitnimi) negativnimi posledicami za telo.

Ta podcenjenost velja tako za duhovno in telesno funkcijo hoje kot tudi za njeno sociološko in ekonomsko plat. Obstaja kar nekaj razlogov za to. Najpomembnejša je seveda ekonomska plat.

Če pa so na plakatih že kaki hodci, lahko vidite kvečjemu pohodnike, ki imajo na sebi najnovejše nahrbtnike in gorniške čevlje, najsodobnejša in cenovno ugodna oblačila iz najnovejših materialov. V njih avanturistično naskakujejo izzivalne vrhove na izpostavljenih poteh. Foto: Gregor Pavšič Ta v tem ponorelem času napaja vse druge. Hoja namreč ni primerna za trženje, promocijo, kapitaliziranje, povzdigovanje ega, razkazovanje, dokazovanje, premagovanje samega sebe, poseganje po lastnih mejah in njihovo preseganje. Za hojo ne stojijo modna in športna industrija, množični športni dogodki, ni globalnih zvezd hoje in bogatih sponzorjev za njimi. Na tem področju najdete morda zgolj kake nordijske palice, ki pa že zahtevajo posebno tehniko in poseben način hoje, obiskovanje tečajev in treniranje.

Običajna hoja pa ne zahteva ničesar. Ne moreš se izgovarjati sam pri sebi, da za novo sezono hoje potrebuješ novo obuvalo, ne moreš razlagati drugim, zakaj si preprosto moral kupiti nov pohodni komplet, novo vetrovko v najbolj modni, fluorescentni barvi, novo pokrivalo z najsodobnejšo svetilko ob strani, novo energijsko pijačo, ki spada v najnovejšo stekleničko z najboljšim oprijemalom doslej.

Običajna hoja ne zahteva prav ničesar takšnega, česar že tako ali tako ne uporabljate v vsakdanjem življenju. Ne moreš se niti pohvaliti s tem, kakšen čas si dosegel na zadnjem sprehodu.

Ko se prebuja pomlad, zato ne vidite gigantskih plakatov, s katerih vas gledajo običajni hodci. Običajno vas z njih gledajo nasmejani tekači in vas vabijo v svoje vrste. Za vogalom pa čakajo trgovine z opremo, ki jo nujno potrebujete za to dejavnost.

Če pa so na plakatih že kaki hodci, lahko vidite kvečjemu pohodnike, ki imajo na sebi najnovejše nahrbtnike in gorniške čevlje, najsodobnejša in cenovno ugodna oblačila iz najnovejših materialov. V njih avanturistično naskakujejo izzivalne vrhove na izpostavljenih poteh.

Hodcev po bližnjih parkih, oddaljenih uro ali dve, pač ni mogoče promovirati. Ne da se jih uveljaviti in prodati publiki, ki si želi takšne ali drugačne telesne odrešitve.

In tisto, česar ne poganja industrija, promocijski stroj z natančno začrtanimi in jasnimi poslovnimi načrti in cilji, se v tem tržno zasvojenem, zamreženem, mehurčkastem družabnem času le težko prebije v človeško zavest tudi na povsem osebni, duhovni in socialni ravni.

Od hoje se zato vse bolj in bolj oddaljujemo.

Vse bolj se to "avtomobilsko" razmišljanje v zvezi s hojo prenaša tudi na otroke. Foto: Gregor Pavšič

Z avtom ali peš?

Ko na primer pomislimo na nekajkilometrsko razdaljo, na koncu katere se je nekaj, do česar želimo priti, večina od nas pomisli na avtomobil, ki nas bo odpeljal tja. Razmišljamo o garažni hiši, v kateri bomo parkirali, razmišljamo o minutah vožnje do nje in o minutah hoje, ki jih bomo porabili za pot od parkirne hiše do cilja.

Le redkokdo pomisli, koliko hoje je neposredno od doma do tega cilja, kaj vse se je mogoče (morda po dolgem času?) spet videti in doživeti med potjo in kaj vse lahko – v primerjavi z umetnim okoljem avtomobila, ki nas pripelje skoraj do cilja – prinese neposredno opazovanje okolice s popolno fizično prisotnostjo in vključenostjo vanjo. Le redko kdo pomisli na to, da bi do končnega cilja peš prišel le malce pozneje, obenem pa bi bil deležen toliko več vsega drugega.

Podobno se dogaja tudi meni. Čeprav sem od središča mesta, v katerem živim, oddaljen le slabe tri kilometre, o obisku središča večinoma razmišljam iz perspektive avtomobila. Razmišljam, kdaj je primeren čas, da se odpravim vanj, kdaj se naredi prometni zamašek, ki mi to kratko razdaljo podaljša na dvajset minut in več, kar je že čas, ko bi do tam lahko prišel tudi peš.

Vse bolj se to "avtomobilsko" razmišljanje v zvezi s hojo prenaša tudi na otroke.

Preberite še:

Samo Rugelj: "Glejte navzgor proti zvezdam, ne navzdol k svojim nogam!"

Otroci in hoja

Znanec mi je povedal, da tu in tam vidi družine z majhnimi otroki, ki se popoldne odpravijo na sprehod od doma po bližnji okolici. Starši običajno hodijo, v resnici bolj capljajo naokoli, otrokom pa že rečejo, naj vzamejo kolo, tricikel ali skiro in se na sprehod raje odpravijo s tem pomagalom. Že majhnim vcepljajo v glavo, da hoja ni zanje, da hoja nima smisla, da peš ni mogoče skoraj nikamor priti, da je pešačenje zastarelo, staromodno in nesmiselno in da naj se ga raje čim prej odvadijo ter se prestavijo v hitrejši način premikanja s katerim koli pomagalom.

Hoja je v teh časih po krivici zapostavljena, skoraj pozabljena Foto: Peter Kastelic Podobno se dogaja tudi pri "dostavljanju" otrok v šolo ali pa na njihove popoldanske, prostočasne aktivnosti. Običajno gre za karavane avtomobilov in upehanih staršev, znerviranih od čakanja v gnečah in lovljenja minut, da otroci še pravočasno pridejo na cilj. Bi morda lahko prišli na cilj kar peš, z veliko manj stresa in z nekaj umirjene telesne aktivnosti že na poti tja? Da o blagodejnem pogovoru staršev z otroki, ki ni obtežen z nenehnim pregledovanjem telefonov in tablic med hojo, niti ne govorim.

To so vprašanja, o katerih velja razmišljati tudi v teh spomladanskih dneh. Hoja je v teh časih po krivici zapostavljena, skoraj pozabljena. Ne glede na to, da je dinamična, aktivna in neustavljiva hoja po dveh nogah ravno tisto, kar nam je omogočilo in pomagalo, da smo postali to, kar smo.

Obcestni plakati kričijo: "Teci!"

Jaz pa nežno pravim: "Hodi."