Samo Rugelj: "Glejte navzgor proti zvezdam, ne navzdol k svojim nogam!"

Če dobro pomislim, je bil Hawking prvi človek, pri katerem mi je takole neposredno sporočila novico o njegovi smrti. Že samo to kaže na domet, ki ga je imel ta znanstvenik med splošno populacijo. Upravičeno so ga prištevali med tiste posameznike, ki so jih ljudje imeli za ikone znanosti. Če bi bilo treba našteti tri najbolj znamenite fizike vseh časov, bi poleg Newtona in Einsteina tretje mesto najbrž pripadlo Hawkingu, med (do pred nekaj dnevi) živečimi znanstveniki pa bi mu skoraj zagotovo pripadlo celo prvo mesto po prepoznavnosti in vplivu na zanimanje za znanost, ki ga je znal vzbuditi med običajnimi (tudi mladimi) ljudmi.

Zelo na kratko o Stephenu Hawkingu

V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil Stephen Hawking (rojen leta 1942) perspektivni angleški znanstvenik, ki pa ga je pri dobrih dvajsetih letih prizadela amiotrofična lateralna skleroza, bolezen mišic, zaradi katere človek začne hrometi in posledično pogosto umre zaradi odpovedi pljuč, saj jih mišice ne morejo več dvigovati. Večinoma se to zgodi v treh do petih letih od pojava prvih simptomov. Ta bolezen je radikalno spremenila njegov slog življenja, saj so mu zdravniki napovedali samo še nekaj let življenja, vendar je, kot ugotavlja njegova biografinja Kitty Ferguson v lani dopolnjeni knjižni izdaji njegove življenjske zgodbe, Hawking pol stoletja pozneje, torej januarja 2017, tej bolezni navkljub vseeno praznoval svoj 75. rojstni dan.

Hawking je slovel kot človek, ki je svoj govor simuliral s sintetizatorjem glasu, kot eden od vodilnih teoretičnih fizikov, ki je bil znan predvsem po svojih raziskavah v zvezi s črnimi luknjami in gravitacijskimi valovi ter s poskusom združitve relativnostne in kvantne teorije, kot tisti pisec knjig, ki je s Kratko zgodovino časa prav pred tridesetimi leti ustvaril eno od najbolj priljubljenih knjig poljudne znanosti vseh časov, kot osvajalec žensk, ki se je kljub hendikepiranosti vnovič poročil, pa potem ločil tudi od druge žene in se spet navezal na prvo, s katero sta imela tri otroke, kot pop kulturna ikona, ki je nastopal tako v televizijski seriji Zvezdne steze kot na albumu Pink Floydov, pojavil pa se je tudi v Simpsonovih, in kot biografiranec v filmu Teorija vsega (posnetem po knjigi njegove žene), pri katerem je Eddie Redmayne za svojo upodobitev glavnega junaka prejel tudi oskarja.

Svojo nagnjenost do popularizacije znanosti je v zadnjem obdobju razširil še na mladinsko literaturo, saj je skupaj s svojo hčerko Lucy napisal kolekcijo pustolovskih znanstveno-fantastičnih knjig z Juretom v glavni vlogi (imamo jih prevedene tudi v slovenščino).

Seveda pa vse, kar je rekel, še zdaleč ni bilo pravilno.

Tudi največji znanstveniki se kdaj motijo

Ameriška kozmologinja Jana Levin, ki je pred dvema letoma napisala knjigo Black Hole Blues, je dobršen del enega poglavja v knjigi posvetila naštevanju spodletelih znanstvenih stav, ki so Hawkinga na koncu stale kar nekaj stotin dolarjev. Morda je med njegovimi najbolj znanimi spodrsljaji ta, da je Hawking trdil, da Higgsovega bozona ne bodo nikoli odkrili, to pa je fizikom pred nekaj leti seveda uspelo. Nekatere Hawkingove napovedi in trditve (poleg znanosti se je pogosto dotikal tudi področja vsakdanjih angažiranih tem) so zaradi njegovega statusa pogosto dobile širši družbeni odmev, zato lepo pokažejo tudi na to, kako znanost velikokrat misli, da je tik pred tem, da bo odkrila "poslednje skrivnosti sveta", potem pa se izkaže, da so te še kar nekaj ovinkov naprej.

Kot v knjigi Pokončni misleci, sintetičnem delu o zgodovini in razvoju znanosti, ki je nedavno izšlo tudi v slovenščini, pravi fizik Leonard Mlodinow, ki je s Hawkingom sopodpisal nekaj knjig (na primer Vesolje v orehovi lupini in Veliki načrt), smo "ljudje, ne glede na to, v katerem času živimo, vedno prepričani, da – čeprav so se prednamci motili –, poznamo pravilne odgovore, ki ne bodo postavljeni na laž, tako kot so bili njihovi". Mlodinow trdi, da takšna samovšečnost neredko prevzame tudi največje znanstvenike, pri tem pa navaja tudi Hawkinga, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na primer napovedal, da bomo do konca stoletja imeli fizikalno "teorijo vsega", kar pa se do danes še niti približno ni uresničilo.

Preberite še:

Samo Rugelj: Ženske, moški in oskarji petnajst let kasneje

Zakaj se v šoli še zmeraj ne učijo tipkanja

Paraliziranost kot prednost

Mlodinow je s Hawkingom preživel kar nekaj časa, zato je poznal tudi nekatera znanstvenikova manj znana opažanja in osebna mnenja. Hawking mu je tako nekoč na primer povedal, da mu po eni strani vseeno ustreza, da je paraliziran. Zakaj? Zato ker se je tako lahko veliko bolj osredinil na delo, saj se mu ni bilo treba toliko družiti z ljudmi. Življenje v lastnem svetu je imelo potemtakem po njegovem čudovito prednost v primerjavi z izgubljanjem časa ob življenju s soljudmi.

Ta ugotovitev podaja tudi globljo naravo odločitve za take poklice, kot je (naravoslovni) znanstvenik. Mlodinow tako na primer navaja študijo, da je za študente, ki blestijo v matematiki, bistveno bolj verjetno, da se bodo odločili za znanstveno kariero, če nimajo dobrih verbalnih sposobnosti in se torej ne znajdejo dobro v družbi. Tudi Mlodinow sam je že davno posumil, da obstaja korelacija med uspehom v znanosti in šibkimi socialnimi veščinami, saj je med svojo delovno kariero spoznal kar nekaj odličnih znanstvenikov, ki so bili bistveno preveč čudaške narave in vedenja, da bi lahko bili zaposleni kjer koli drugje kot na univerzi.

Trma in predanost kot pogoj za življenje

Kako to, da je Hawkingu uspelo preživeti s tako usodno boleznijo kar pol stoletja dlje, kot so mu napovedovali? Kot svojo prednost in najbolj pomembno lastnost je navedel trmo. Čeprav Mlodinow ugotavlja, da je bilo zaradi Hawkingove trmoglavosti kdaj pa kdaj precej težko delati z njim, je Hawking vedel, da je prav ta lastnost tisto, kar ga ohranja pri življenju in mu daje moč, da nadaljuje svoje raziskave. Trma in nepopustljiva predanost sta na sploh ključni za prelomne znanstvene dosežke.

Potem ko so kake znanstvene teorije formulirane in objavljene, se marsikdaj zdijo skoraj samoumevne. Vendar pa njihovo ustvarjanje ponavadi zahteva nepredstavljivo vztrajnost. Psihologi govorijo o predanosti, ki je po njihovem povezana z vztrajnostjo, trmo in tudi s strastjo, definirajo pa jo kot nagnjenost do dolgotrajnega zasledovanja dolgoročnih ciljev z nezmanjšanim zanimanjem in trudom. Opažajo jo pri številnih uspešnih procesih, od zakonske zveze in vojaških operacij do znanstvenega raziskovanja. Tudi zato so bili morda številni znanstveniki, ki so zaznamovali svoj čas, taki posebneži ali celo arogantneži. Mlodinov pravi: "Večina inovatorjev je takih. Morajo biti taki."

Tudi Hawking je bil tak. Telesna nepokretnost ni ustavila njegovega velikega uma, temveč mu je dala še dodatnega poleta. Nekoč je, to je ena od njegovih najbolj znanih izjav, namreč dejal: "Zapomnite si: glejte navzgor proti zvezdam, ne navzdol k svojim nogam. Poskusite najti smisel v tem, kar vidite, in razmišljajte o tem, kako je prišlo do obstoja vesolja. Bodite radovedni. In ne glede na to, kako težavno se zdi življenje, je vedno nekaj, kar lahko naredite, in pri tem uspete. Pomembno je le to, da se ne vdate."

Tisti večer je hčerka od nekje privlekla njegove tri knjige za mladino in jih začela brati.