Samo Rugelj: Avtomobili ubijajo sami, mar ne!?

V zadnjih dneh imajo na križiščih okoli našega doma vaje policisti, ki so za nekaj časa nadomestili semaforizacijo. Ta prisotnost žive sile pa precej vpliva na hitrost poteka prometa. Vozniki namreč takoj, ko vidijo uniformiranca sredi ceste, impulzivno odmaknejo nogo s stopalke za plin ali jo vsaj zelo sprostijo in pozorneje opazujejo, kaj se dogaja na cesti in ob njej.

Tista do neke mere samoorganizirajoča se masa voznikov z vozili, ki skuša čim bolj optimalno uporabljati semaforsko tehnologijo, se ji prilagoditi in čim hitreje priti na svoj cilj, se ob prisotnosti policije v trenutku sesuje, saj vsak začuti, da mora veliko resneje upoštevati pravila. To se neposredno odrazi tudi v hitrosti premikanja. 

Človek bi zato pomislil, da bodo avtonomna vozila, torej tista, ki bodo – opremljena z ustrezno programsko opremo in brez voznika – po cestah vozila sama, prinesla izboljšanje kakovosti prometa. Za njihovo delovanje bodo namreč povezali več različnih tehnologij, od signalizacijskih do vozniških.  

Žal za zdaj to velja samo v teoriji.

Prva smrtna žrtev avtonomnega avtomobila

Pred nekaj dnevi je v Arizoni, kjer so nedavno dovolili testiranje avtomobilov brez voznika, nesreča zahtevala prvo smrtno žrtev. Nesreče vozil brez voznika so se sicer zgodile že prej, a ne s tako hudimi posledicami. Vozilo podjetja Uber (obenem tudi podjetja, ki je v vse večjih poslovnih težavah) je do smrti povozilo peško, ki je okoli desete ure zvečer po lokalnem času prečkala cesto tam, kjer ni bilo prehoda za pešce.

Ponesrečenko so sicer takoj odpeljali v bolnišnico, vendar je kasneje podlegla poškodbam in tako postala prva smrtna žrtev avtonomnega vozila. Pri tem je še posebej vznemirljivo to, da vozniški sedež v resnici sploh ni bil prazen, a je bilo vozilo nastavljeno na avtonomni način vožnje, zato človek, tudi če bi hotel, sploh ni mogel posredovati.

Preberite še:

Samo Rugelj: "Glejte navzgor proti zvezdam, ne navzdol k svojim nogam!"

Samo Rugelj: Kje dobiti nekaj denarja za kulturo, obrambo in še kaj

Ta nesreča je seveda imela neposredne posledice. Uber je nemudoma prekinil nadaljnje poskuse testiranja tovrstnih vozil, Nacionalni odbor za varnost v transportu (NTSB) pa je v Tempe, nedaleč od Phoenixa, kjer je potekal test, takoj poslal preiskovalno ekipo. Po doslej znanih informacij je dokaj jasno razvidno, da je šlo za nesrečo, pri kateri je tehnologija delovala brezhibno, nesreča pa je bila najbrž posledica t. i. človeškega dejavnika. Tehnologija namreč ne more ustrezno odreagirati na človekove prekrške v prometu, kot je recimo ta, če človek naenkrat steče čez cesto tam, kjer ni prehoda za pešce.

Kaj to torej pomeni za prihodnost?

Prva smrtna žrtev pešca v zgodovini

Morda se je na tej točki treba vrniti v zgodovino in pogledati, kaj se je dogajalo ob prvi smrtni žrtvi pešca, ki ga je povozil avto. Nekaj brskanja po spletnih enciklopedijah kmalu postreže z ustreznim odgovorom.

Tudi prva avtomobilska smrtna žrtev nasploh je bila peška. Šlo je za Bridget Driscoll (1851–1896), ki je smrtno nastradala sredi avgusta 1896 pri avtomobilskem trčenju v Veliki Britaniji (uradno gre za prvo britansko smrtno žrtev glede na to, da je bil tam razvoj avtomobilske industrije med naprednejšimi, pa gre morda za prvo tovrstno smrtno žrtev nasploh). Nesreča se je zgodila, ko je Bridget Driscoll v Londonu s prijateljico in svojo hčerko prečkala cesto in jo je zbil avto podjetja Anglo-French Motor Carriage Company, ki so ga uporabljali za demonstracijske vožnje.  

Pomenljiva je bila hitrost, s katero je takrat vozil nesrečni avtomobil. Šlo je za nemški avto Roger-Benz, ki je bil predelan za angleški trg. Čeprav je bila najvišja hitrost, ki jo je zmogel ta avto, približno 13 kilometrov na uro, so jo tehnično znižali na dobrih šest kilometrov na uro, kar je bila tudi njegova potovalna hitrost – tako je vsaj trdil voznik tega avtomobila Arthur James Edsall.

Njegova sopotnica je sicer trdila, da je voznik prilagodil motor, da bi lahko šel hitreje, vendar je strokovnjak, ki je kasneje pregledal vozilo, zatrdil, da vozilo ne zmore doseči hitrosti, višje od sedmih kilometrov na uro. Prvo smrtno žrtev med pešci je torej povzročil avtomobila s hitrostjo okoli sedem kilometrov na uro!

Kaj se je zgodilo potem?

Porota je po šesturnem zasedanju razsodila, da je šlo za "ponesrečeno smrt". Sodnik je izjavil, da upa, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo.

In kaj je prinesla prihodnost oziroma prihodnje stoletje?

Foto: Reuters

Britansko Kraljevo združenje za preprečevanje nesreč ocenjuje, da je do leta 2010 na njihovih cestah umrlo približno 550 tisoč ljudi! Več kot pol milijona ljudi samo v Veliki Britaniji! Ali to pomeni, da se bo uporaba avtonomnih vozil kljub nedavni nesreči v Ameriki kmalu razširila?

Hja, stvari so pri avtonomnih vozilih malce bolj zapletene.

Vprašanje tehnologije in krivca

Nepredvidljivo vedenje ljudi v prometu in njihovo neupoštevanje prometnih predpisov je še vedno največji izziv strokovnjakov pri uvajanju tehnologij avtonomnih vozil brez voznika. Seveda gre pričakovati, da bodo podobna vozila prihodnosti vse varnejša, saj jih med drugim preizkušajo tudi drugi proizvajalci s skoraj neomejenim finančnim proračunom, kot sta recimo Google in Tesla. Seveda je vprašanje, ali bodo taki avtomobili sploh kdaj uporabni v kaotičnih metropolah, kot je na primer New York, kjer pešci in kolesarji ponekod povsem dominirajo nad avtomobili in brez reda prečkajo ceste.

Vendar pa je izboljševanje tehnologije in vse večja odpornost proti nepredvidljivemu dejavniku samo ena nerešena plat prihodnosti avtonomnih vozil. Druga je seveda vprašanje krivca in njegovega kaznovanja v primeru nesreče. 

Kot smo se lahko poučili iz zgodovine, prva smrtna nesreča ni zaustavila razvoja avtomobilizma in prometa. Seveda se je zato z leti vzpostavila ustrezna zakonodaja, ki je s kaznimi, te so se višale glede na težo prekrška, vzpostavila sankcioniranje ob neustreznem obnašanju v prometu in na ta način kaznovala povzročitelje nesreč.

Preberite še:

Samo Rugelj: Ženske, moški in oskarji petnajst let kasneje

Zakaj se v šoli še zmeraj ne učijo tipkanja

Pri avtonomnih vozilih se tako postavi še veliko drugih vprašanj ter moralnih in etičnih dilem. Če se bo izhajalo iz predpostavke, da ustrezno razvita tehnologija ne more zatajiti, potem se lahko zgodi, da bo odgovornost za nesrečo vedno padla na pleča žrtve, kar bi bil svojevrsten paradoks.

Če pa se bo tako ali drugače dokazalo, da krivda ni na strani žrtve, se bo problem še povečal. Koga kaznovati, če se zgodi nesreča, manjša ali celo taka s smrtnim izidom? Tistega, ki je bil v vozilu, pa ni odreagiral? Lastnika vozila? Proizvajalca? Razvijalca programske opreme? Ali koga petega?

Ravno vprašanje krivde pri nesrečah je – po mnenju mnogih – eden od ključnih elementov, ki jih pri avtonomnih vozilih ne bo mogoče kar tako razjasniti in razčistiti. In ravno zato so napovedi, da naj bi se ta vozila že kmalu po letu 2020 vključila v običajen promet, najbrž veliko prenagljene.

Ko bo rešena tehnologija, bo namreč še vedno ostal nerešen človeški dejavnik.