SiolNET. Siol Plus Kolumne
Luka Lisjak Gabrijelčič
Luka Lisjak Gabrijelčič
O kolumnistu
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nasvet za Majo Sunčič: namesto kolumn naj raje piše uradni list za SDS

10

termometer

Maja Sunčič
Foto: Mediaspeed

Sumim, da polemike med kolumnisti zanimajo le pripadnike "čvekaškega razreda", širše bralstvo pa v najboljšem primeru puščajo hladne. Zato se opravičujem, če se bom izjemoma odzval na puščico, ki jo je na uredništvo Siola in name osebno usmerila kolumnistka Reporterja Maja Sunčič.

V odgovoru bi rad predvsem razjasnil nekatere dileme, ki se pojavljajo v nazorskem prostoru desno od sredine.

Ko zmanjka argumentov, lahko iz rokava potegnemo RKC

Sunčičevo je zmotil pogovor med kardinalom Rodetom in urednico Manco G. Renko, ki je pred tedni potekal na Škrabčevi domačiji v Ribnici. Sam sem dogodek izkoristil za kolumno, kjer sem kardinalovo poudarjanje ljubezni do sovražnikov zoperstavil retoriki, ki političnim nasprotnikom odreka legitimnost.

Sunčičeva, po drugi strani, kardinalov obisk na Škrabčevi domačiji razume kot simptom krize slovenske Cerkve: "Zakaj bi sicer Rode za velikonočni blagoslov stal ob papežu Frančišku v Vatikanu, čez nekaj dni pa se že bratil z velikim podpornikom Milana Kučana, Janezom Škrabcem, na Hrovači pri Ribnici!?"

Razen Rodetove izjave, da je Škrabec "pameten človek", ker podpira kulturo, kakšnega "bratenja" sicer nismo videli, a Sunčičeva k obtožbi dodaja nekaj, kar dejansko spominja na argument:

"Janez Škrabec poveličuje režima Vladimirja Putina in Aleksandra Lukašenka, ki sta Rusijo oziroma Belorusijo postavila na črni seznam organizacije Human Rights Watch zaradi brutalnega teptanja temeljnih človekovih pravic. Še več, Škrabec obe državi postavlja za zgled, čeprav sta po mnenju organizacije Transparency International popolnoma skorumpirani državi."

Uradni list vernike obvešča, kdo je na liniji in kdo izdajalec

Seveda se je legitimno vprašati o vlogi prelata pri promociji vprašljive poslovne kulture. Čeprav sem skeptičen do pretirane politizacije vsega, se mi zdi tovrstna kritika na mestu in vesel bi bil desnosredinskega medija, ki bi znal iz načelnih razlogov kritizirati dejanja cerkvenih dostojanstvenikov.

Če očitki seveda držijo. To pa je težko oceniti, ko imamo namesto resne analize ali informiranega mnenja opraviti z nekakšnim uradnim listom, ki bralce obvešča, kdo je "na liniji" in kdo izdajalec. V tem predalčkanju, kjer je poglobljen razmislek odveč in kjer dvojni klicaj nadomesti potrebo po argumentaciji, se vsaka relevantna poanta utopi v oceanu poljubnosti.

Iskanje vedno novih sovražnikov, pa naj bodo to migranti, naši muslimanski sodržavljani, izbrisani, zaposleni v javnem sektorju, gejevski lobiji in druge kreature iz nočnih mor političnih luzerjev, ni le krivično: je najboljši način, kako ohranjati obstoječe stanje.

Kulturni dogodek postane priložnost za obračunavanje z vsakomer, ki ne trobi v isti rog. Pri tem je treba Sunčičevi priznati doslednost, s katero se upira skušnjavi, da bi se pozanimala o stališčih ljudi, s katerimi polemizira:

"Rodetovo gostovanje pri Škrabcu je v najbolj osladni podobi predstavljeno na spletnem portalu Siol.net. Z Rodetom so naredili intervju, propadli politik Luka Lisjak Gabrijelčič pa je v hvalnici Rodetovemu pajdaševanju s Škrabcem pokazal, da ima zaradi patološkega vsegliharstva akutne težave z identiteto."

Srce Maje Sunčič je velikodušno, le briljanten um nekoliko zaostaja

Sunčičeva je velikodušna, ko me označi za "propadlega politika": moje ljubiteljsko udejstvovanje na lokalni ravni si ne zasluži tako pompoznega naziva.

Žal pa v natančnosti zaostaja za velikodušnostjo. "Pajdaševanja" s Škrabcem nisem niti omenil; pohvalno sem izpostavil Rodetovo izjavo in nič več. Le briljanten um, ki presega običajne sposobnosti sinteze, lahko iz tega potegne sklep, da "Gabrijelčič in Urbas ponujata Sloveniji kot rešitev spoj Rodetovega klerikalizma in Škrabčevega kučanizma".

To je na prvi pogled videti kot napad; a dejansko je le slaba analiza.

Sam sem takšnemu "spoju" vedno nasprotoval. Prav to je eden od razlogov, zakaj sem danes "propadli politik": oziroma, če prevedemo v manj zadirčen jezik, zakaj sem bil v desetletju 1999-2009 aktiven član SDS. V SDS sem videl edino resno organizirano alternativo uzurpaciji moči s strani tehnokratske postkomunistične elite. Edino stranko, ki je izhajala iz pomladne tradicije, in se ni zgolj pehala za kos oblastne pogače (kar Sunčičeva, upravičeno ali ne, očita Rodetu), temveč se je zavzela za spremembo v načinu vladanja: za poglobitev demokracije prek okrepitvene pravne države in neodvisnosti institucij, za sistemsko izkoreninjenje koruptivnih praks, decentralizacijo, in široko nacionalno kulturo, ki bi služila kot skupni vir navdiha za državljane različnih nazorov.

Moja "akutna težava z identiteto" je, da sem ta ideal vzel bolj resno, kot se spodobi za politikantsko prakso naše postkomunistične stvarnosti. Ta resnost je kriva, da se danes ne slepim, da obstaja politična sila, ki bi učinkovito branila omenjeni republikanski ideal.

Zavzemanje za "sproščeno Slovenijo" se je namreč izteklo v miselnost, ki jo bolje kot vsi pridevniki ponazori pisanje Reporterjeve kolumnistke:

"Zato je višek grotesknosti, da je pogovor z Rodetom vodila Manca G. Renko, ki je v javnosti znana predvsem po svoji zvezi s skrajnim levičarjem in vodjem Združene levice, Luko Mescem. Ravno Meščeva stranka je glavna nosilka sovražnega in nestrpnega odnosa do cerkve, torej tudi do Rodeta kot visokega cerkvenega dostojanstvenika".

Je res najpomembnejše, koga ljubi kulturnica Manca G. Renko?

Ne vem, v kateri javnosti je Manca G. Renko "znana predvsem po svoji zvezi s skrajnim levičarjem Luko Mescem". V kulturni javnosti je znana predvsem kot urednica, esejistka in perspektivna zgodovinarka; morda jo tista javnost, ki se o dogodkih informira prek rumenega tiska, pozna kako drugače.

Seveda ima vsaka oseba pravico, da mnenja oblikuje na podlagi novic, ki ustrezajo njeni kulturni ravni. Ne vem pa, če ima moralno pravico, da posameznike javno sodi in razvršča na podlagi tega, koga ljubijo. Če si pa jo vzame, bo težko obveljala za liberalca ali konservativca; še za novinarja verjetno le v Sloveniji.

Mentaliteta, ki ubija javni duh

Sunčičeva je priskrbela dragoceno dopolnilo moje poante.

V Rodetovi izjavi sem hotel prikazati vodilo, ki omogoča ploden boj v javni sferi: etično držo, ki se zna kot lev bojevati za vrednote, v katere verjame, ne da bi demonizirala drugače misleče.

Zdaj imamo protizgled: miselnost, ki posameznikov ne sodi na podlagi njihovega značaja in dejanj, temveč na podlagi tega, v katero stranko so včlanjeni, v kateri uniformi so se borili njihovi stari očetje in s kom vstopajo v ljubezenska razmerja.

To je mentaliteta, ki ubija javni duh. Onemogoča odprto konfrontacijo in ohranja konformizem. Ljudi utrjuje v privzgojenem strahu pred politiko in iz redne menjave oblasti, ki bi morala biti rutinsko opravilo, ustvarja kolektivno travmo apokaliptičnih razsežnosti.

Desetletja dolgo je bilo takšno ustrahovanje orožje postkomunističnega establišmenta: če pride na oblast desnica, bo ... zahtevala krstni list za javne uslužbence, uvedla delovna taborišča za priseljence in preverjala, ali pod rjuhami skrivate skrajnega levičarja.

Natanko ta strah je onemogočil lustracijo, ki je Sunčičevi tako ljuba. Isti strah Janši onemogoča vrnitev na oblast.

Iz strahu do sprememb raje v nadideološko združenje

Ta strah ima korenine v zgodovinski izkušnji ljudstva, ki je razvilo skepso do velikih programov družbene prenove, zlasti če jih spremlja diskurz notranjega in zunanjega sovražnika.

Volivci, ne le na levici, dobro vedo, da bodo vplivneži, kakršen je Škrabec, spremembo oblasti preživeli brez praske, pa naj imajo še toliko masla na glavi. Saj se ne dobrikajo zaman tako "klerikalcem" kot "Kučanu". Obdobje prve Janševe vlade je lep primer takšnega nadideološkega sožitja.

Po drugi strani jih bogata izkušnja avantgardne politike uči, da bodo nastradali ljudje z napačnimi vezami in napačnimi priimki, kritične urednice, novinarske "prostitutke" ter drugi grešni kozli politike, ki je nesposobna oblikovati široko demokratično koalicijo, ki bi se v reformnih naporih znala uspešno zoperstaviti centrom moči, in se zato zateka v preusmerjanje pritlehnih sovraštev in malih zamer.

Strah pred revanšizmom onemogoča spremembo oblasti. To dobro vedo tisti, ki imajo od statusa quo korist. Čas je, da se tega zavedajo tisti, ki hočejo z njim prekiniti.

Iskanje vedno novih sovražnikov, pa naj bodo to migranti, naši muslimanski sodržavljani, izbrisani, zaposleni v javnem sektorju, gejevski lobiji in druge kreature iz nočnih mor političnih luzerjev, zato ni le krivično: je najboljši način, kako ohranjati obstoječe stanje.

Blokira sproščen spopad idej, ljudem vceplja strah pred spremembami ter preprečuje normalno cirkulacijo elit in programov. Na oblasti ohranja anemično "sredino", v senci katere se nadaljuje rop javnega dobrega.

Lekcija za kolumnistko Majo Sunčič

Strah pred revanšizmom onemogoča spremembo oblasti. To dobro vedo tisti, ki imajo od statusa quo korist. Čas je, da se tega zavedajo tisti, ki hočejo z njim prekiniti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 66
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin