SiolNET. Siol Plus Kolumne
1,03

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tomaž Štih: Krotimo draginjo, ne kapitala

1,03

termometer

Tomaž Štih |  | Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Ljudje, ki volijo stranke, ki obljubljajo, da bodo z zakonom odredile višje plače, več dopusta in varnejša delovna mesta, od politike pričakujejo nekaj, česar jim ta ne more dati. Politika lahko le odstrani ovire, ki gospodarstvu preprečujejo doseči te cilje.

Kapitalizem v osnovi ni nič drugega kot dogovor lastnika podjetja z vsakim zaposlenim, da bo v zameno za plačilo opravil določeno delo. Kapitalist ste tudi vi, vsakič, ko najamete mojstra. Lastnik podjetja svoj kruh služi s kombiniranjem svojega kapitala in dela zaposlenih v rezultat, ki je vrednejši od obojega. Za to pa, tako kot vsak delavec, pričakuje plačilo! Pri tem lastnik ni nujno plešasti debeluh s cilindrom, ampak je to lahko tudi sklad, ki plemeniti vaše pokojninske prihranke, ali banka, kjer varčujete za nakup stanovanja. In od tega sklada in banke tudi vi pričakujete ustrezen donos, ki mu pravimo dobiček.

Slogan, ki stranke vodi v osrednje planiranje življenjskega standarda, je: "Gospodarstvo mora plačevati za delo toliko, da delavci lahko spodobno živijo." Sliši se lepo, toda v resnici gre za prelaganje vse odgovornosti za blaginjo na gospodarstvo.

V resnici naša blaginja ni le to, koliko podjetje plača za naše delo, ampak je tudi to, kaj si lahko s to plačo (realno!) kupimo. Če zaslužite tisoč evrov v okolju, kjer je povprečna mesečna najemnina dvesto evrov, ste premožnejši od nekoga z isto plačo, ki za najemnino plača trikrat toliko. Če živite na podeželju z obilico kakovostne in poceni organske hrane, je z isto plačo vaša kakovost življenja višja, kot če bi živeli v velikem mestu, kjer je vse mnogo dražje.

Poseganje politike v gospodarstvo je zato le ena (in najpogosteje lažna!) pot do blaginje. Resnična pot je razmislek o politikah, ki bi preprečile, da bi bilo v Sloveniji vse tako prekleto drago! Draginjo večkrat od "zarote kapitala" povzroči naša neumnost. Lastnik picerije je redko kriv, da sta se gospodinjstvu picopeka podražila elektrika in najemnina; krivi sta energetska in stanovanjska politika.

Mnogi politiki pa kljub temu pred volitvami obljubljajo poenostavljene obračune z "dobičkarskimi kapitalisti". Seveda z onimi iz nasprotnega političnega tabora, saj tisti iz njihovega tabora, z odličnim delom v državnem podjetju, vsak mesec zaslužijo prav vsakega od 40 tisoč evrov. Nedavno je tako poslanec Levice zaradi uspeha Iva Boscarola jezno zahteval, da v tovarnah zavladajo zadruge! Ali mu verjamete ali pa prepoznate to "divide et impera" demagogijo? Dokler se delavci in lastniki prepirajo, lahko on v miru vlada in ne nosi nobene odgovornosti za posledice.

Na volitvah imate priložnost to spremeniti. Politike, ki preprečujejo draginjo, že dolgo poznamo pod kriptičnim imenom "strukturne reforme". To so tiste politike, ki spodbujajo zdravo tržno tekmo in konkurenco. Na vseh področjih! Na primer odprava zakonodaje, katere edini namen je financiranje proračunskih svetih krav, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo in ki sodijo na trg. Ali pa več zakonske moči za ljudi, ki kaj ustvarjajo in gradijo, ter manj za tiste, ki jim izdajajo dovoljenja, da smejo ustvarjati in graditi. Pa odprava predpisov, ki lobijem oziroma, kot jim pravimo te dni, "nevladnim organizacijam civilne iniciative" (in to neodvisnim!), omogoča, da k vsakemu projektu pristavijo svoj lonček in ga podražijo.

Ker smo del te politike ves čas tudi mi, za konec navedimo še dve konkretni nespametni politiki, ki smo ju v preteklosti večinsko podpirali in danes generirata draginjo.

Prva konkretno nespametna politika te dni povzroča v nebo rastoče cene energije. Temeljni ekonomski razlog za to je vedno le eden: pomanjkanje energije na svetovnih trgih. Do tega pa je prišlo zaradi povečanja povpraševanja ob koncu epidemije, zaradi agresije na Ukrajino ter zaradi desetletja napačne energetske politike, ki je postavljala pretirano optimistične okoljske cilje. Bili smo tudi žrtve manipulacije, saj je lobiranje za nerealne zelene prehode pogosto financirala Rusija, da je vzpostavljala energetsko odvisnost. Ob nastopu energetske krize na televiziji o energetiki končno spet govorijo strokovnjaki za energetiko in nič več Greta Thunberg ali Lučka Kajfež Bogataj. Toda potrebno bo desetletje strokovno utemeljenih investicij, da bomo popravili, kar smo z desetletjem metanja denarja skozi eko- trajnostno- obnovljivo- podnebno pravično- zelena okna izgubili.

Druga konkretno nespametna politika pa je področje stanovanjske gradnje, na katerem smo se namerno odpovedali cenenim rešitvam. Ne zato, ker bi imeli kaj od tega, ampak zato, ker imamo večinoma ta problem že rešen in teh stisk ne občutimo na svoji koži. Saj veste – sita vrana lačni ne verjame. Zdaj posledice naše ignorance čutijo naši otroci. Z aktivnim omejevanjem količine razpoložljivih zazidljivih zemljišč smo podražili zemljo. Z bojem proti zasebni pobudi in vzpostavljanjem monopolov občinskih komunalnih podjetij smo podražili komunalne priključke. S prepovedjo nestrnjene gradnje smo naredili manj kakovostna zemljišča še bistveno dražja. S predpisovanjem energetskih izkaznic smo podražili materiale za gradnjo. Z zakoni, ki od mladih danes zahtevajo nekajkrat več dokumentacije, kot smo jo morali za gradnjo pripraviti mi, smo podaljšali projekte. S predpisovanjem obveznih pooblaščenih oseb na gradbišču, gradbenimi dnevniki in drugimi mikroupravljaskimi neumnostmi višamo stroške izvajanja. S prepovedjo medsosedske pomoči preprečujemo pocenitve. In to je le nekaj izmed neumnosti, ki smo jih podpirali in ki so krive, da danes gradnja stanovanj toliko stane.

Birokracija in omejitve niso omejene le na gradnjo in energetiko. V državi smo ustvarili tisoče takšnih vrtičkov! Od tod naš slab življenjski standard. Spomnimo se antične pravljice o očetu in sinu, ki sta na osla nalagala stvari. Vsak je naložil le malenkost. Toda skupaj sta naložila toliko malenkosti, da je žival poginila, nam pa je ostal rek: "Tisočkrat nič je ubilo osla."

Da bi bolje živeli, se moramo naučiti razlikovati vzroke in posledice ter se začeti ukvarjati s pravimi problemi.

Če se namesto še enega obračuna s "kapitalizmom" na teh volitvah raje odločimo za obračun z draginjo, bomo ubili dve muhi na en mah. Reforme, ki odpravljajo draginjo, namreč hkrati pomagajo tudi podjetjem zviševati plače. Z ukvarjanjem s pravimi problemi rešimo tudi marsikatero težavo gospodarstva, ki izvira iz draginje. Kar je drago za vas, je namreč drago tudi za gospodarstvo.

Lahko pa se odločite tudi za utopiste. Toda, zavedajte se, da nam politika z obljubami višjih plač, manjših računov za elektriko in nižjih najemnin, ki da jih bo "kapitalistom" predpisala kar z zakoni, prodaja sanje. Te sanje naj bi plačal nekdo drug. In odrasli ljudje vemo, kaj se zgodi s tistimi sanjami, ki nas nič ne stanejo in jih plača nekdo drug. Na koncu se ali izkaže, da so bile to v resnici sanje nekoga drugega, ali pa jih plačamo sami, dvojno! Največkrat pa kar oboje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin