SiolNET. Siol Plus Kolumne
Srdjan Cvjetović
Srdjan Cvjetović
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Sovraštvo zlorablja spletno komunikacijo

3

termometer

Na Hrvaškem je raven spletnega komentiranja očitno že tako nizka, da so se tamkajšnji spletni mediji morali odločiti za korenitejše ukrepanje proti nestrpnemu pisanju komentarjev. Kaj pa pri nas?

Spletna demokracija, ki dopušča nepodpisane komentarje bralcev (in tudi plačancev) pod (podpisane) spletne prispevke, se je sprevrgla v anarhijo in poligon nestrpnosti. To je vendarle globalen pojav, čeprav nekje prerašča na raven skrb vzbujajoče epidemije.

O tem se pogosto lahko prepričamo tudi na slovenskih spletnih straneh, na to žal ni imun niti naš medij Planet Siol.net. Čeprav včasih dokaj upravičeno pomislimo, da smo že v Sloveniji glede tega dosegli dno, nas že naši jugovzhodni sosedje lahko hitro prepričajo, da je še od tako slabega vedno lahko še slabše. Nepremagane delitve Prekleto podobno kot pri nas tudi na Hrvaškem še niso opravili z delitvami na "vaše" in "naše" in polpreteklo zgodovino, ki se na Hrvaškem za razliko od Slovenije, vsaj kar zadeva neplodna in praviloma žaljiva pregovarjanja, ne začenja z drugo svetovno vojno, temveč z osamosvojitvijo države in morda še nekaj let pred tem.

Te dni pa imajo na hrvaškem dnevnem redu še nekaj več vročih kostanjev, ki so na površino privlekli še več prvinskih nagonov in neobrzdanih strasti. Dogodki v Vukovarju, ki dolivajo žgočo kislino na še vedno nezaceljene in boleče brazgotine tamkajšnjega prebivalstva, in bližajoči se referendum o opredelitvi družine in morebitni umestitvi take definicije v hrvaško ustavo, imajo skrb vzbujajoč skupni imenovalec: na usodah in trpljenju navadnih ljudi brez kakršnihkoli ozirov na njihove prave zgodbe si neki interesni politični krogi iz ozadja nabirajo svoje dnevne točke za povsem lastne partikularne interese in namene.

Ob vsej hrvaški brezposelnosti, ki je večja kot slovenska, in drugih težavah, ki bremenijo navadnega človeka, pa so izbruhi jeznega nezadovoljstva, zlasti pod krinko brezimnosti, pravzaprav pričakovani – toda ne, kadar gredo čez mejo okusnega, dopustnega in sprejemljivega. Še bolj skrbi, da se to pojavlja v takih razsežnostih, kot se. Čim več klikov, a za kakšno ceno? Čeprav spletni mediji zaradi hrepenenja po številu bralcev (več klikov pomeni bolj vabljiv oglasni prostor in s tem več možnosti za preživetje) po eni strani krvavo želijo spletne komentarje (in so v ta namen pripravljeni malo popustiti pri vsebinskih vrednotah v komentarjih), so količine sovraštva, nestrpnosti, žaljivk, nesramnosti, agresije, odkritih pozivov k linču in drugih anomalij v (hrvaškem) spletnem prostoru očitno postale tako pogoste, da ni več nobenega opravičila za njihovo prenašanje.

Že v začetku meseca je portal net.hr ukinil možnost neposredne objave brezimnih komentarjev bralcev. Postalo je skoraj pravilo, da so komentarji postali način za izražanje motenih, bolnih in nazadnjaških stališč enega dela bralstva, ki so tako izražali sovraštvo in napadalnost dobesedno do vsega in vseh, ki jih imajo za drugačne, so opravičili svojo težko odločitev, za katero se zavedajo, da bi lahko imela tudi poslovne posledice. Dozdajšnje moderiranje ni bilo dovolj močno orodje za zajezitev izbruhov vulgarnosti in ogabnosti, so še zapisali. Zlo lahko grozi iz neposredne bližine Jutarnji list pa je ubral drugačno taktiko: javno je z imeni in priimki izpostavil največje ustvarjalce sovraštva, pri čemer so, kot navajajo, izbrali ne najbolj radikalne zapise najradikalnejših avtorjev, ki so še vedno za najbolj zadnjo mejo dobrega okusa. Želimo opozoriti na zlo, ki grozi morda celo v ljudeh iz vaše soseščine, in na tiste, ki celo s svojim polnim imenom in priimkom razpihujejo sovraštvo.

Komentarji drugih bralcev na to radikalno potezo so zelo pozitivni. Veliko ljudi, ki bi imelo kaj pametnega, zanimivega, konstruktivnega in novega za povedati in napisati, se tega preprosto ne upa, ker se ne želijo pojavljati tam, kjer je plaz gnojnice sovraštva. Nekateri se bojijo, da so taki ukrepi, čeprav dobrodošli, vendarle prepozni, ker sta sovraštvo in nestrpnost že dosegla alarmantne razsežnosti. Ostaja vprašanje: kje smo mi? To so sicer napisali hrvaški konstruktivni komentatorji, toda kako je pri nas? Ali je še upanje za kulturo slovenske spletne komunikacije ali smo tudi pri nas zabredli v blato, iz katerega ne bo možno zlahka splavati?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin