Petek, 11. 11. 2016, 0.01
6 let, 7 mesecev
Urbani portreti
Prigode iz Amerike ali kdo je v resnici volil Donalda Trumpa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,95
9
Ko so pred dnevi na naši največji komercialni televiziji pripravljali oddajo o Ameriki in ameriških predsedniških volitvah, so nekako prišli tudi do mene, da bi povedal nekaj besed o njihovi pop filmski kulturi in tem, zakaj je ta tako prevladujoča po vsem svetu.
Kmalu zatem je, tudi zato, ker sem bil v zadnjih dvajsetih letih kar nekajkrat čez lužo, padlo naslednje vprašanje: kakšen je povprečen Američan?
Odkimal sem z glavo in skomignil. Manj ustreznega vprašanja skoraj ni bilo mogoče zastaviti.
To so pokazale tudi pravkar končane predsedniške volitve.
Kakšen je povprečen slovenski bralec knjig?
Vprašanje, kakšen je povprečen Američan, je namreč povsem podobno vprašanju, kakšen je povprečen slovenski bralec knjig, ki sem ga do zdaj od novinarjev dobil že res velikokrat. Odgovor na to je jasen.
Morda vas zanima še:
Pr' Hostar: po treh letih nov slovenski filmski hit
Michael Moore v deželi Donalda Trumpa
Slovenci in Airbnb – rojeni za turizem
Povprečnega bralca ni, so samo posamezni bralci, ki se med seboj lahko bistveno ali celo povsem razlikujejo tako v tem, kaj berejo, kot tudi v tem, koliko berejo.
Povsem podobno je tudi z odgovorom na vprašanje, kakšen je povprečen Američan.
Ni ga.
Amerika nista samo New York in Hollywood
Ko se govori o Ameriki, se s tem običajno misli New York na vzhodni obali ali pa Los Angeles s Hollywoodom in morda San Franciscom na zahodni strani. A ta dva skrajna robova Amerike, ki zadevata vsak v svoj ocean ter sta vsak po svoje trdnjavi liberalnega in demokratskega načina življenja, sta povsem nereprezentativna za Ameriko kot celoto.
New York je povsem nereprezentativen za Ameriko kot celoto.
Podobno kot pri brexitu, kjer se je pokazalo, da London kot prestolnica države ni niti približno odraz celotne Velike Britanije, se je tudi v primeru ameriških predsedniških volitev izkazalo, da je volitve odločila t. i. small town Amerika. To so podeželska prostranstva v osrednjem delu Združenih držav, kamor večina turistov nikoli ne pride. Razlog za to je preprost: poleg narave tu, razen izjemoma, česa posebnega ni mogoče videti. Celo mnogi Američani z obeh obal tega življenja in teh ljudi ne poznajo od bliže, saj niso nikoli potovali kaj dlje kot do okoliških zveznih držav.
Mene pa je pot kar nekajkrat zanesla tudi tja, saj sem prekrižaril Ameriko po dolgem in počez. Tu je nekaj popotnih anekdot, ki vam morda lahko dajo približen vtis o tem, kakšni ljudje živijo tam.
To niso nujno zahojeni in neizobraženi šovinisti ter nacionalisti, kot jih označujejo po porazu Clintonove. Lahko so nad sodobnostjo razočarani ljudje, lahko so tudi še vedno precej nevedni. Ponekod so rahlo bizarni, znajo pa tudi presenetiti s svojo načelno, skoraj iracionalno poštenostjo. Vsekakor gre pogosto za precej vase zaprte in v lastne težave zazrte ljudi, ki jih zunanji svet ne briga kaj dosti.
Najprej pa precej žalostna zgodba s Floride, ki je na volitvah predstavljala eno največjih presenečenj.
Dolge plaže na Floridi …
Pred nekaj leti, še globoko v nedrjih gospodarske krize, smo nekega popoldneva prileteli v Miami, prespali v najbližjem letališkem motelu, naslednji dan pa se odpravili na vožnjo po legendarnih plažah okoli Miami Beacha. Te kot raj na zemlji, poln zapeljivih lepotic v bikinkah, bleščečega morja in neskončnega sonca, predstavlja večina ameriških filmov in televizijskih serij.
Imeli smo kaj videti.
Vozili smo se kilometre in kilometre ob obali, kjer so na lepih lokacijah stale hiše malce višjega srednjega razreda. Od daleč je bilo kot na razglednici. Od blizu je obala delovala kot izumrla.
Večina ameriških filmov in televizijskih serij legendarne plaže okoli Miami Beacha predstavlja kot raj na zemlji, poln zapeljivih lepotic v bikinkah, bleščečega morja in neskončnega sonca.
Pred skoraj vsako hišo je bil znak, da je ta na prodaj. Mimo nas so stekli kilometri in kilometri praznih hiš, kupljenih s hipotekami, ki jih družine niso mogle več odplačevati, zato so se iz njih izselile. Zloščena fasada s floridske razglednice je bila grobo strgana.
Kam so šle te družine, sem se spraševal takrat. Kam so šli ti poraženci globalizacije, ki je iz Amerike s pospeškom krize še dodatno izsesala mnoga delovna mesta in mnoge družine iz spodobnega življenja čez noč pahnila v revščino?
V zadnjih nekaj letih se je najbrž le nekaterim od teh novodobnih ameriških poražencev uspelo prebiti nazaj na zeleno vejo. Drugi, večinoma ravno tisti, ki so bili na izzive krize s slabšo izobrazbo in drugimi znanji manj pripravljeni, še vedno z razočaranjem gledajo na dogajanje v Ameriki v zadnjih osmih letih.
Mnogi od njih so pred nekaj dnevi gotovo volili Trumpa. In ga na Floridi tudi izvolili.
Zgodba iz Ohia
Po dolgi, nekaj sto milj dolgi vožnji, v kateri smo skoraj do konca izpraznili sicer nadpovprečno velik bencinski rezervoar, smo se ustavili na odročni bencinski črpalki, ki jih je po vsej Ameriki na desettisoče. Arhetip Amerike. Prašna cesta in črpalka ob njej.
Pretegnil sem si ude, potem pa se podal v notranjost črpalke, da bi tam vnaprej plačal gorivo. Točil si lahko šele po tem. Tam me je pričakala poskočna, nasmejana in rdečelična prodajalka, ki mi je na obrazu takoj prebrala, da nisem iz teh krajev.
"Zdravo, kako ste?" je vzkliknila.
"Dobro," sem odvrnil in pred njo porinil bankovce.
Tudi to, da sem plačal z gotovino, se ji je zdelo nenavadno.
"Od kod pa prihajate?"
"Iz Slovenije!"
"Od kod?" ji je na obrazu zaigral presenečen izraz.
"Vzhodna Evropa. Nekdanja Jugoslavija …" sem ji skušal pomagati.
Zmajevala je z glavo.
Odročne bencinske črpalke, ki jih je po vsej Ameriki na desettisoče, predstavljajo arhetip Amerike.
"Ali ne veste, kje je to?" sem presenečenost zdaj zaigral tudi jaz.
"Le kako naj bi vedela, kje je to," se je zasmejala, "jaz sem vendar iz Ohia. Mi ne vemo ničesar!"
Tudi v Ohiu je zmagal Donald Trump.
V Teksasu
Veliki obcestni znaki so več kilometrov pred gostiščem opozarjali na to, kaj se dogaja v njem. Ponujali so neobičajno tekmovanje in vabili, da poskusite v eni uri pojesti približno dvokilogramski goveji zrezek. Če bi vam to uspelo, bi šel zrezek na račun gostišča. Če obupate že prej, ga pač plačate po ceniku. To je ena od klasičnih teksaških pogruntavščin.
Ko smo vstopili, je nekaj jedcev ravno začelo preizkušnjo. Sedeli so na rahlo dvignjenem podstavku, vodja restavracije pa je glasno oznanil pravila tega tekmovanja v požrešnosti. Ko je sprožil uro, so jedci planili nad zrezek.
Sam sem se še malce sprehodil po res velikem gostišču, znotraj katerega je bilo tudi nekaj trgovin. Kar nekaj jih je prodajalo razne spominke s silhueto Teksasa, ki so na razne načine opozarjali na to, da je ta ameriška zvezna država nekaj posebnega, da je samosvoja in da v njej veljajo res posebna pravila.
Potem me je pritegnil znak, ki je bil visel pred eno od trgovin. Pisalo je nekako takole, navajam po spominu: "Obnašajte se v skladu z bontonom, drugače vam bomo podkurili s puško!" Zraven je bila narisana puška, iz katere je bil pravkar izstreljen naboj, poleg tega pa sem tam blizu zagledal tudi puško. Zaprepadeno sem gledal v znak in v puško ter se spraševal, ali se šalijo. Seveda se niso. Bil sem pač na Divjem zahodu.
Požiranje govejih zrezkov ni edini nacionalni šport. Drugi je vihtenje z orožjem na vsakem vogalu.
Seveda ni čudno, da je tudi Teksas volil Trumpa.
Prigoda v Utahu
Ko smo zjutraj prišli iz obcestnega motela v mestecu, kjer smo bivali nekaj dni, smo ugotovili, da smo nekje na brezpotju prebili zračnico avtomobilske gume, ki je bila povsem spuščena.
Po krajšem posvetu smo se odločili, da avtomobil počasi odpeljemo na popravilo nekaj milj stran k vulkanizerju. Ta je uradoval kar ob Walmartu, veliki podružnici največjega maloprodajnega trgovca v Ameriki, ki je že dolgo znan po svojem brutalnem poslovanju s svojimi dobavitelji.
"Ker smo zamudili s popravilom in vam s tem povzročili težave, vam ne bomo nič zaračunali. Mi skrbimo za svoje stranke. Želimo vam lep dan!" so nam odvrnili pri lokalnem vulkanizerju.
Pripeljali smo do tam in razložili težavo. Rekli so, da imajo veliko dela, a da bodo do petih popoldne istega dne popravili naš avtomobil. Fino, smo rekli in se od tam odpeljali z drugim avtom.
Ko smo ob petih popoldne prišli po avto, še ni bil gotov. Ni šlo, so se lakonično opravičili in nas prestavili na naslednji dan zjutraj. Ni nas motilo, ker smo v mestu tako ali tako nameravali ostati nekaj dni. Hkrati nas je vseeno malo ujezilo, da se niso držali dogovorjenega roka.
Ko smo se po avto odpravili naslednje jutro, je bil popravljen. Vse je bilo tiptop.
"Koliko smo dolžni?" smo vprašali.
"Nič," so odvrnili in resno nadaljevali: "Ker smo zamudili s popravilom in vam s tem povzročili težave, vam ne bomo nič zaračunali. Mi skrbimo za svoje stranke. Želimo vam lep dan!"
Spogledali smo se in vprašali, ali bi se kaj takega lahko zgodilo tudi v Sloveniji.
Tudi v Utahu so izvolili Donalda Trumpa.
9