Prehitela nas je Češka

Konec avgusta so slovenski mediji objavili podatek, da Slovenija ni več najbogatejša izmed nekdanjih socialističnih držav. Po bruto domačem dohodku na prebivalca z upoštevanjem kupne moči nas je prehitela Češka. To je tista Češka, iz katere še izpeljemo pridevnik za izdelek, ki je grd in slabe kakovosti; po krivici.

Od leta 1995 do 2014 je Estonija svoj bruto domači proizvod povečala za 570 odstotkov, Slovaška za 393 odstotkov, Poljska za 280 odstotkov, Češka za 240 odstotkov, Madžarska za 193 odstotkov in Slovenija za 129 odstotkov. Pri čemer je bil za Slovenijo čas od leta 2008 popolnoma izgubljen. Sedem let suhih krav.

Nauki zmage kapitalizma Države, s katerimi sem Slovenijo primerjal, so sprejele kapitalizem, kar daje rezultate. Slovenija ga je sprejela napol in rezultati so napol. Če bi vzrok iskali v dogodkih med koncem druge svetovne vojne in koncem hladne vojne, bi bil naslednji: k nam socializem ni prišel s sovjetskimi tanki in z njimi tudi ni odšel. Imeli smo avtohtone sovjete. Če bi vzrok iskali v dogodkih po koncu hladne vojne, potem sta razliki med Slovenijo in uspešnimi državami vzhodnega bloka naslednji: (1) v Sloveniji na področju gospodarskih in socialnih reform ni bilo obdobja "izrednih politik" in (2) v Sloveniji demokrati niso imeli ekonomista, ki bi bil arhitekt sprememb.

K temu sklepu me napeljuje knjiga Veliki Preporod s podnaslovom Nauki zmage kapitalizma nad komunizmom. Popisuje politično demokratizacijo in ekonomske reforme v nekdanjih socialističnih državah. O stanju reform v Sloveniji vse pove dejstvo, da poglavja o Sloveniji v tej knjigi sploh ni. Manjka. Prazno.

Poglavja o drugih državah so pisali zastavonoše reform – Vaclav Klaus, Mart Laar, Leszek Balcerowicz in drugi. V Sloveniji bi imeli verjetno že težavo najti človeka, ki bi ga lahko predstavili kot ekonomskega arhitekta slovenske tranzicije. Kandidati bi bili Jože Mencinger, Janez Kopač, Maks Tajnikar, Mitja Gaspari, Tone Rop in podobni.

Tandem: demokrat in ekonomist Tisti, ki je imel verjetno na vse skupaj še največ vpliva, je Jože Mencinger. Da ni iz istega filma kot Klaus ali Balcerowicz, se vidi tudi brez podnapisov. Vzorec, ki se je oblikoval v uspešnih tranzicijskih državah, je bil tandem karizmatičnega demokrata in nepopustljivega ekonomskega reformatorja. Za karizmatične demokrate smo slišali – Lecha Walesa na Poljskem, Waclawa Havla na Češkem, Marta Laara v Estoniji, Mikulaša Dzurindo na Slovaškem.

Za njihovim širokim hrbtom so države reformirali ekonomisti: Leszek Balcerowicz na Poljskem, Vaclav Klaus na Češkem, Heiki Kranich v Estoniji in Ivan Mikloš na Slovaškem. Z izjemo Klausa, ta je pozneje postal tudi predsednik češke države, njihova imena povprečno obveščeni tuji politični javnosti niti niso znana.

Po podobnem dvojcu je v Sloveniji zadišalo leta 1990 (Peterle, Mencinger), leta 2004 (Janša, Damijan) in leta 2012 (Janša, Šušteršič). Noben od teh dvojcev ni zdržal dovolj dolgo, da bi pustil globlje reformske posledice, prvega pa v ta vzorec tako ali tako prištevam zgolj kot zamujeno priložnost.

Čas izrednih politik Vse tranzicijske države, ki so bile v tranziciji uspešne, so ključne spremembe opravile v obdobju, ki mu Balcerowicz pravi "čas izrednih politik". Torej čas, ko je mogoče početi stvari, ki jih v normalnih razmerah ni mogoče izvesti, ker se jim obstoječe strukture preveč upirajo, pa tudi ljudje zanje ne dajo soglasja, saj so kratkoročno boleče. Kot bi rekli naši nekdanji bratje: stvari je treba narediti, dokler se Turki ne znajdejo.

Države, ki so čas izrednih razmer zamudile, se tranzicije lotevajo izjemno težko, saj naletijo na organiziran odpor. Najboljše, da so organizirani krogi okrog nekdanjih tajnih služb. Imajo materialno bazo, navajeni so delati iz ozadja in brez zakona. To ni protiudbovska agitacija vročekrvnih peres Reporterja in Demokracije, to je sedma od 12 glavnih ugotovitev o tranziciji v vzhodni Evropi iz citirane knjige.

Časovno okno za izredne politike se je praviloma odprlo tik po prvih demokratičnih volitvah. V Sloveniji je bil to čas od prvih demokratičnih volitev do formalne osamosvojitve. Čas za izredne politike je bil tudi še po zmagi v osamosvojitveni vojni in odhodu JLA iz Slovenije, a ni bil izkoriščen.

Tisti del Demosa, ki je spomladi leta 1992 zrušil Peterletovo vlado, je najbolj odgovoren za to, da je tranzicija v Sloveniji zašla v gradualizem. Ki je, kot pravi Vaclav Klaus, samo zapleteno ime za reformno neaktivnost. Po izpeljani osamosvojitvi bi bil čas, da bi Peterletovo vlado okrepil ekonomist – reformator. Čas je bil še primeren za "izredne politike". Pa se je izrednost kazala zgolj skozi ustavljanje desnice in atentat na Ivana Krambergerja.

Slovenija kot Ukrajina ali Slovaška Slovenski vzorec deloma spominja na Ukrajino. Tam je komunist Kravčuk, podobno kot v Sloveniji Kučan, poskrbel, da so ljudje iz vrha partije zadržali resnično oblast, v zameno pa so nacionalisti iz gibanja Narodnyi Rukh Ukrajiny dobili samostojno državo. Rukh je, tako kot Demos, premalo pozornosti posvečal ekonomskim reformam.

Za Slovenijo ni vse izgubljeno, izgubljeno pa je vsako leto, ki ga prebrodimo brez modernizacije in reform. Reforme so mogoče tudi pozneje, na kar kaže slovaški primer. Glavni reformatorji na Češkoslovaškem so bili Čehi in proces je po razdružitvi skupne države na Slovaškem zastal. Vse do volitev leta 2002, ko je zmagal Mikulaš Dzurinda in v dveh zaporednih mandatih izvedel reforme, zaradi katerih Slovaška hitro dohiteva Češko, je magnet za tuje naložbe in zgodba o uspehu srednje Evrope. Bratislava je statistično bogatejša od Ljubljane, mesto pa je vsaj tako lepo.

Od slovaških "reform z zamudo" je minilo 13 let. Na slovenskega Dzurindo še čakamo. Dvojec Cerar-Mramor žal ni dvojec Havel-Klaus. Čeprav bi seveda lahko bilo tudi slabše. Nekateri si namreč želijo slovenskega Janukoviča, drugi pa slovenskega Orbana.