SiolNET. Siol Plus Kolumne
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Prazni pozdravi

1

termometer

Na začetku februarja sem se odločil preskusiti nov motor. Poglejmo, zakaj prve vožnje v novem letu vedno znova spodbudijo kup vprašanj.

Mrzel, dobro naoljen in zaprašen asfalt je ponujal vstop v cesarstvo izostrenih čutil, hladen menjalnik se je zatikal in glas motorja je bil v hladnem jutru tako oster, da se je sprožilo kar pet avtomobilskih alarmov. Vse je bilo tako, kot mora februarja biti. Med vožnjo po mestu naletim na še dva (zimska) motorista. Ob srečanju sta me oba hitela tako vneto pozdravljati, da me je že skrbelo, da utegneta izgubiti ravnotežje. Hkrati sta me njuna gesta in jasno izražena solidarnost toplo pogrela pri srcu. Lahko se ločimo po političnih, verskih, športnih, premoženjskih, kulturnih in vseh drugih delih razmišljanja in družbenega etiketiranja, a na cesti si vsi želimo dobro. Pustimo ob strani, da so se ljudje včasih pozdravljali, danes pa se le takrat, ko res ne gre drugače. Motoristi praviloma se. To posebnost si razlagam kot lepo tradicijo, s katero si sestre in bratje na dveh kolesih izkazujemo pozornost in si hkrati zaželimo srečo v trenutkih početja tistega, kar nam je skupno in v veselje. Lahko se ločimo po političnih, verskih, športnih, premoženjskih, kulturnih in vseh drugih delih razmišljanja in družbenega etiketiranja, a na cesti si vsi želimo dobro. Prepričan sem, da tako misli večina motoristov.

Pustimo ob strani, da so se ljudje včasih pozdravljali, danes pa se le takrat, ko res ne gre drugače. Motoristi praviloma se. To posebnost si razlagam kot lepo tradicijo, s katero si sestre in bratje na dveh kolesih izkazujemo pozornost in si hkrati zaželimo srečo v trenutkih početja tistega, kar nam je skupno in v veselje. Lahko se ločimo po političnih, verskih, športnih, premoženjskih, kulturnih in vseh drugih delih razmišljanja in družbenega etiketiranja, a na cesti si vsi želimo dobro. Prepričan sem, da tako misli večina motoristov.

Pa se vsi skupaj motimo. Naše pozdravljanje je eno samo prazno pretvarjanje. V Sloveniji je, kaj pa vem, kakšnih 200 moto klubov (verjetno še precej več, če bi šteli še neformalne, katerih člani se redno družijo, imajo svoja pravila ...). Pa saj je vseeno, koliko jih je. Če imamo toliko občin kolikor hiš, potem ne vem, zakaj ne bi bil vsak motorist zase svoj MK. Bistvo ni v številu klubov, temveč v tem, da so ti med seboj praviloma sprti.

O tem, kaj vnaša razdor med ljudi, ki jih družita cesta in dve kolesi, kdaj drugič, zdaj poglejmo, kaj nam tako "družinsko" stanje prinaša. Lansko leto se je potrdilo, da ljudstvo lahko ima moč. Lahko razbijemo kartelne dogovore ali začnemo čistiti pred svojim pragom. Tako pri enem kot drugem primeru je bilo treba ljudi spraviti skupaj, jih prepričati in motivirati. Težavno delo. Motoristi pa smo že združeni! Motivirani in prepričani pa menda tudi. Interesno bi morali biti homogeni kot najbolj trdna ekipa.

Imamo moto zbore, srečanja, glasila ... Motoristi smo organizirani kot vojska! Naša rušilna moč pa je nikakršna, saj se ukvarjamo samo sami s sabo. Pozdravljamo se in si želimo dobro, nismo pa sposobni stopiti skupaj in, na primer, od države zahtevati tisto, kar menimo, da bi nam morala zagotoviti, da bi se lahko z motorji vozili varneje, udobneje in ceneje. Vmes, ko se motoristi ukvarjamo sami s sabo, dovolimo lažje dihati tistim, ki se na probleme odločneje odzovejo šele takrat, ko se (jim) "zgodi" ljudstvo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin