SiolNET. Siol Plus Kolumne
Matteo de Bellis
Matteo de Bellis
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nujen klic na pomoč, ki ga EU ne more več ignorirati

1

termometer

 | Foto:

Avtor: Matteo de Bellis, izvajalec kampanj za Italijo pri Amnesty International "Zjutraj so odpeljali krste na Sicilijo. Nič niso povedali, izvedeli smo s televizije. Ne bi dovolili, da jih odpeljejo brez cvetja."

To je bil stoičen odziv prebivalke Lampeduse na žalostno procesijo pogrebnih avtov, potem ko je bil majhen italijanski otok prejšnji teden prizorišče še ene tragedije velikih razsežnosti.

Naslovi novic postajajo predvidljivi, a zato nič manj boleči: Več kot 300 mrtvih v zadnji migrantski tragediji.

Na Lampeduso sem odpotoval takoj po dogodkih 8. in 9. februarja, da bi se pogovoril s preživelimi te nočne more.

Tihotapcem za nevarno pot plačali 650 evrov Kot je povedalo nekaj deset ljudi, ki so si rešili življenje, se je v mrkih globinah Sredozemskega morja izgubila sled za tremi od štirih napihljivih gumijastih čolnov, ki so se odpravili na pot iz Libije. Na vsakem od čolnov je bilo okoli 105 ljudi, večinoma iz zahodne Afrike.

Potem ko so tihotapcem za prečkanje Sredozemlja plačali vsak okoli 650 evrov, so ti migrante 7. februarja z orožjem prisilili, da so se vkrcali na prenatrpane čolne. Dan pozneje, ko jih je premetavalo v nevihtnem morju med Libijo in Lampeduso, so bili prepuščeni na milost in nemilost valovom, ki so začeli ljudi odnašati v vodo.

Poslali so klic na pomoč, a zaradi nevarnih razmer in slabih vremenskih pogojev jih večina – okoli 300 – ni dočakala rešitve.

"Ljudje so začeli padati v morje. Vsak val je odnesel dva ali tri." Italijanska obalna straža se je odlično odzvala in po dolgi in zahtevni reševalni akciji jim je uspelo z enega od štirih čolnov rešiti 105 ljudi, med njimi tri otroke. A njihovega trpljenja še ni bilo konec, 29 rešenih migrantov je pozneje umrlo zaradi podhladitve.

Enega od štirih čolnov sploh niso našli, s preostalih dveh čolnov pa so druge ladje iz morja potegnile le peščico preživelih.

Preživeli so polni srhljivih zgodb o smrti. Mlad moški iz Malija mi je opisal grozo, ki jo je doživel: "Ljudje so začeli padati v morje. Vsak val je odnesel dva ali tri." V čolnu je bilo vode do pasu in tam se je vso noč oklepal vrvi in življenja. Ko je končno prispela rešitev v obliki ladje, je bila na čolnu, ki je šel na pot z več kot 100 potniki, poleg njega le še ena oseba.

Grozljiva tragedija je še ena na trpkem seznamu podobnih primerov.

Lani na tej poti umrlo skoraj 3.500 ljudi Po ocenah Agencije ZN za begunce (UNHCR) je v letu 2014 na tej poti umrlo skoraj 3.500 ljudi. Prečkanje tega morja je za migrante najbolj smrtonosno. V Mednarodni organizaciji za migracije (IOM) pravijo, da številni moški, ženske in otroci, ki gredo na to pot – pogosto na begu pred vojnami in zatiranjem – padejo v roke neusmiljenim tolpam kriminalcev, ki kujejo dobiček na račun njihove nesreče.

Minuli vikend rešili več kot 2.800 migrantov Vsak mesec se čez morje odpravi na tisoče ljudi, vse napovedi kažejo, da se bo ta številka le še povečevala.

Konec tedna, ki je sledil zadnji katastrofi, se je število odhodov beguncev in migrantov še povečalo; to se bo nadaljevalo, saj se Libija vedno bolj pogreza v nasilje. Italijanska obalna straža je potrdila, da so oni in tovorne ladje med petkom, 13. februarja, ter nedeljo, 15. februarja, rešili več kot 2.800 migrantov iz najmanj 18 čolnov.

Umrlo bo še več ljudi Gre za preprosto, a smrtonosno enačbo: ko na tej nevarni poti tvega vedno več ljudi in se za operacije iskanja in reševanja namenja vedno manj sredstev, je edini logični sklep, da bo umrlo še več ljudi.

Amnesty International je napovedala ta grozljiv rezultat konec lanskega leta, ko so politični odločevalci Evropske unije potisnili Italijo v položaj, da je končala svoj program iskanja in reševanja Mare Nostrum.

Ljudje so se utapljali, reševalna ladja pa je bila na vzdrževanju Učinek nove vseevropske nadzorne operacije Triton je v primerjavi s starim italijanskim programom bled. Čeprav je konec tedna pomagala pri reševanju, njen cilj ni iskanje in reševanje, poleg tega se mora zadrževati znotraj 30 milj od italijanske obale. To pomeni, da ne delujejo v mednarodnih vodah, kjer čolni pogosto zaidejo v največ težav. Med zadnjo tragedijo pri Lampedusi je bilo glavno plovilo operacije Triton na stotine kilometrov daleč na vzdrževanju na Malti.

Evropska unija je brezbrižna Apatičen odziv držav EU na neizmerno in naraščajočo humanitarno katastrofo je brezbrižen in vreden ogorčenja.

To je morda najbolje povzela županja Lampeduse Giusi Nicolini, ko mi je rekla: "Ko prispejo mrtvi, se počutiš poraženega. Sprašuješ se, zakaj se nikoli nič ne spremeni. Evropa je povsem odsotna – ni ti treba biti politični strokovnjak, da bi to razumel."

Prisilno vračajo migrantske čolne in streljajo gumijaste naboje Voditelji EU se zavezujejo, da bodo pomagali ljudem, ki bežijo pred vojno in preganjanjem, a v resnici so tesno zapahnili vrata trdnjave Evrope, da bi ustavili dotok ljudi. Da bi jih odvrnili, so gradili ograje na mejah, uporabljajo prisilna vračanja migrantskih čolnov, na migrante na morju so celo streljali z gumijastimi naboji.

Bodo politiki prevzeli odgovornost? Več evropskih vlad in politikov je pozvalo k odpravi operacije Mare Nostrum, da bi ustavili prihajanje ljudi. Zdaj ko ta ne deluje več, bi morali prevzeti odgovornost. Tristo družin trenutno išče svoje sinove, brate, može in očete, ki jih ne bodo nikoli našli.

Nesprejemljivo je, da evropski voditelji tiščijo glave v pesek, medtem ko na pragu Evrope ljudje množično umirajo.

Vse države članice Evropske unije si delijo odgovornost, da se odzovejo na ta klic na pomoč. K temu spada tudi krepitev sposobnosti za iskanje in reševanje, da bi v prihodnje preprečili takšne tragedije.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin