SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Narod heroj (na Facebooku)

4

termometer

Včasih mi Facebook ponudi preobilje istega - in potem seveda ne morem vedeti, ali se je zmešalo sistemu za priporočanje ali se množica res ukvarja z isto temo.

Za antropološke vpoglede je pet tisoč "prijateljev" primerna testna količina in globoko sem vzdihnil ter se lotil preverjanja. Da, res je: Slovence je za letošnji praznik boja proti okupatorju prevzel uporniški duh! Mrgolelo je povezav na pesmi upora in boja, ljudje so brskali po arhivih in skenirali fotografije babic in dedkov v partizanskih uniformah, deževale so zavedne izjave, skratka, evforija je prevzela tudi ljudi, ki sploh redko kaj objavljajo. Prejšnja leta tega nisem opazil. Kaj se je zgodilo? So ljudstvo spodbudile novice o privatizacijah? Ali pa se je v težkih časih končno začela oblikovati narodna zavest? Skupna zgodba Pozabite utvare o genih, narod je skupina ljudi, ki jih druži ista zgodba. Slovenci smo mali uporniki in se za skupno zgodbo nikakor ne moremo dogovoriti, kar se na zunaj kaže kot pomanjkanje identitete, navznoter pa kot uničevanje skupnega dobra (po domače: vsak poskuša pograbiti vse, kar lahko). Včasih zgodbe naroda postanejo morilske: primer nemške zgodbe o večvrednosti in iztrebljanju nižjih ras, najprej Judov, potem Slovanov. Narava je poskrbela, da so nekateri ljudje desno usmerjeni, torej čuvaji zgodbe, in drugi levo, torej tisti, ki se sprašujejo, ali zgodba ni skrenila v čudne vode (po definiciji Jonathana Haidta). V omenjenem nemškem primeru so desničarji opravili svojo nalogo in malikovali zgodbo, spretno pa so pobili levičarje in s tem utišali dvome ter sprožili klavnico. Pogovor o svetem Skupna zgodba navdaja pripadnike skupine z občutkom svetosti. Vem, kako čudno tole zveni, saj so si enega od biološko vgrajenih občutkov prilastile religije, vendar je neodvisen od njih in ni nujno povezan z njimi. Vsakemu od nas se občutek sproži pri določenih zadevah, Slovencu največkrat takrat, ko sosedovo drevo požene vejo na njegovo ozemlje. Ljudje imamo svoje prostore in predmete svetosti: mogoče čisto poseben kotiček gozda, gorski vrh ali pa betonski koridor med bloki. Lahko predmet, ki komercialno nima cene, nam pa je dragocen. Prav tako imajo prostore in predmete svetosti skupine, in ti so pomemben element, ki jih druži. Nedavno smo lahko brali novico o korejskem voditelju, ki se je povzpel na sveto goro – prostor, od koder je vse prišlo in izšlo. Vsak narod, vreden tega imena, ima tak prostor. Človeštvo pa verjetno Uluru. Obisk svetega kraja Kot se Slovenci branimo svoje zgodbe, se branimo tudi svojega prostora svetosti. Na voljo imamo dva očitna kandidata: tisti, ki prisegajo na tisočletne sanje slovenskega ljudstva, priporočajo knežji kamen na Gosposvetskem polju, oni pa, ki menijo, da je narod novejša iznajdba, omenjajo kraj ustanovitve Osvobodilne fronte. Primeren dogodek slovenske sloge, saj so se konec koncev tam sešli komunisti in krščanski socialisti, Sokoli in kulturniki, več kot 15 skupin. Kakorkoli in kdorkoli je pozneje izigral drugega, takrat so bili še enotni. Navdušen nad izrazi domoljubja in uporniškega duha svojih sodržavljank in sodržavljanov na Facebooku sem si rekel: "Miha, dosti posedanja, pridruži se jim pri romanju!" Vedel sem, da bo v nekdanji Vidmarjevi vili, kjer je bil ustanovni sestanek Osvobodilne fronte, neznanska gneča, množice se bodo spoštljivo pomikale skozi muzejske sobe, starši bodo otrokom razlagali, kje se je vse skupaj začelo, ampak zdelo se mi je primerno, da se jim pridružim, pa naj traja, kolikor mora. Nikogar ni bilo. Plapolali sta nemška in evropska zastava, na spomenik pa je bil položen venec z nemško zastavo.

V stavbi je namreč rezidenca nemškega veleposlanika, zdaj konkretno veleposlanice. Torej gre za nemško ozemlje. Zamikalo me je, da bi pozvonil in izrazil željo, da si ogledam spominsko sobo, če še obstaja. Predvidevam, da bi slovenski policist napodil slovenskega državljana, ki bi si na nemškem ozemlju poskušal ogledati sobo, v kateri so se predstavniki Slovencev zbrali za boj proti Nemcem in drugim okupatorjem.

"Prav!" sem si kljubovalno rekel, "grem pa pogledat drugi mitski prostor slovenstva, knežji kamen!" In se spomnil, da so ga že davno tega Slovenci sami s plebiscitom dali Avstrijcem in sebe z njim.

Če povzamem: Slovenci imamo dva sveta kraja. Enega smo izročili Avstrijcem, drugega Nemcem.

Slovenski odzivi Slovenci radi vse naredimo formalno, ne pa tudi vsebinsko: Vidmarjevo vilo so že davno spomeniško zaščitili in jo pustili propadati. Občina/država je imela prednostno pravico odkupa in ni je zanimala.

Zato sta jo kupila dva zasebnika in jo prenovila. Vsekakor imata pravico, da svojo lastnino oddajata komerkoli.

Zanimivo pa je, da so Nemci, ki bi si lahko privoščili katerokoli hišo v Ljubljani, izbrali ravno to. Drobna maščevanja so sladka tudi po sedemdesetih letih.

Ko sem malce povprašal znance, "levičarje" in "desničarje", kaj menijo o tem, so "desničarji" rekli, da so Nemci pač naši prijatelji, to ni nič takega. Zato jih dajem v narekovaje, ker slovenska desnica s Haidtovo definicijo nima dosti skupnega: očitno to niso ljudje, ki bi branili nacionalno. Ob omembi Nemčije se tudi najbolj radikalnim med njimi očitno zmehčajo kolena.

"Levičarji" pa so rekli, da je Nemčija naš pomemben poslovni partner, da moramo imeti dobre odnose in medsebojno spoštovanje. Skratka, tudi ti so v narekovajih, ker biznis ni prva naloga pravega levičarja.

Pri tem "medsebojnem spoštovanju" se mi je zataknilo. Nisem mogel verjeti, da odrasel človek ni doumel tega, kar mora biti otroku jasno že po prvih razredih osnovne šole. S prilizovanjem se dejansko doseže veliko in mnogo, le spoštovanja nikoli.

Zanimivo je, da nemška rezidenca v Amsterdamu, recimo, ni v hiši Anne Frank. Nemci niso upali vprašati, ker jim je Nizozemci ne bi dali. Zdaj pa razmislite še enkrat o medsebojnem spoštovanju.

Kako naprej? Roko na srce, tista spominska plošča prav kazi nemški videz ustanovnega kraja Osvobodilne fronte. Parlament ali pa urad predsednika države imata nedvomno toliko sredstev, da takoj pošljeta kamnoseka, naj imena izkleše še enkrat, a v gotici. Naj bo vsaj estetsko, če je že brezhrbtenično.

Če se Slovenci v realnosti ne moremo dogovoriti za skupno zgodbo in kraje svetosti, predlagam, da realno državo razpustimo in tisočletne sanje slovenstva nadaljujemo virtualno, torej kot skupina na Facebooku, kjer smo vsi pametni, pokončni, sami heroji načelnosti. Realnost hodi navzkriž z našimi predstavami o samem sebi, zatorej se ji izogibajmo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin