Petek, 4. 3. 2022, 22.19
2 leti, 1 mesec
Miha Mazzini: V bran nasilnežu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,26
93
Jutro 24. februarja sem začel na nekem računalniškem forumu, namenjenem političnim debatam, in debelo strmel, zakaj sem se znašel med športnimi navijači: "Rusija! Rusija!", "Gremo, Rusi!", "Putin! Putin!". Odprl sem novice in izvedel za rusko invazijo na Ukrajino.
Od Dunaja, naše nekdanje prestolnice, do Bratislave je le nekaj deset kilometrov in tam že vidite smerokaze za naslednjo državo. Ukrajina, piše na njih. Tako blizu se je začela vojna, slovensko občinstvo pa je speklo kokice in sedlo na navijaške tribune, da navija za Putina.
Kako je to mogoče? In zakaj ravno zanj?
Strah
V vsaki krizi se lahko najprej vprašamo, na kakšen način si manjšamo strah.
Razlogov zanj je obilo. Ste opazili, kako se povečuje fizična razdalja med Putinom in njegovimi sogovorniki? Mize postajajo vedno daljše, prostori vedno redkeje poseljeni. Menda noče dobiti covida, kar je razumljivo, a hkrati veča njegovo izolacijo.
Videli smo tisti neprijetni sestanek s svetovalci, ki v resnici niso zmogli več od kimanja in stokanja. Človek, ki je vedno bolj sam na vrhu oblasti in vedno bolj izoliran - tole ni dobra novica. Prav tako ne pobeg v zgodovino in naštevanje krivic, ki so se zgodile pred nekaj stoletij. Še pred kratkim je bil junak, ki golih prsi jezdi konja čez stepo in skače v zamrznjeno jezero, zdaj pa je postal žrtev - kaj so nam naredili pred toliko in toliko leti itd.
Strašljivo.
In kaj najbolj zmanjša strah?
Najprej odklop. Da, obstajajo ljudje, ki na družbenih omrežjih objavljajo, da vojne sploh ni, izmislili so si jo mediji.
Taki zanikovalci so seveda ekstrem in zato redki.
Drugo: izločitev. Mi nismo del tega. Mi nismo del ekipe na terenu, mi smo le nedolžni navijači na tribunah.
Izolacionizem
Neprestano me sprašujejo o značilnostih slovenstva, a zagotovo je tale ena izmed njih: občutek otoka. Kot bi bili izolirani od sveta in torej le gledalci svetovnega odra. Verjetno k temu prispeva majhnost in s tem zgodovinska obstranskost, a hkrati je vloga povsem pasivna, češ, nič ne moremo narediti, seveda dostikrat neupravičeno.
Ne pozabite, da je pred krizo 2008 tedanji predsednik vlade izjavil, da svetovna kriza ne bo prišla k nam.
Zdaj pa preberite njegovo trditev še enkrat. Smiselna je le, če nismo del sveta.
V globaliziranem svetu je tako razmišljanje nevarno, saj nihče ni otok, niti Slovenija ne.
Nepripadanje
Eden od nekdanjih ministrov je tudi izjavil, da je Slovenija pripravljena posredovati med EU in Rusijo v tedanjem sporu.
Izjava vzbuja začudenje - mar nismo mi del EU?
Hkrati smo in hkrati nismo. Če imamo kakšno korist, smo. Če je nimamo, nismo.
Če bi izbruhnila vojna med EU in Rusijo in bi se Rusi s tanki zapeljali čez naše meje, bi se globoko čudili, hej, kam pa ste zavili, v čisto napačno državo ste prišli, mar se vam je pokvarila satelitska navigacija?
Kadar pa EU deli kakšne subvencije, smo prvi v vrsti, češ, dajte nam tisto, kar nam pripada.
Biti del nečesa vedno pomeni prevzeti odgovornost. In tu pridemo do šibke točke: kolikokrat sem že zapisal, da je Slovenija poskus države brez odgovornosti.
Večinsko mnenje
Strah si torej manjšamo z vlogo navijača. A zakaj navijanje za Putina, za močnejšega torej? Mar nismo ljudje načeloma nagnjeni za pomoč Davidu, ne Goljatu?
Začelo me je zanimati.
Imam metodo, ki jo redko uporabim, saj je časovno zamudna in mučna, ker se moram kvalitativno prebijati čez tisoče izjav in objav.
Grem na Facebook in se lotim prebijanja mehurčkov, ki jih ustvarja algoritem. Skačem skoznje in beležim. Po nekaj popoldnevih se mi že vrti v glavi, a dobim boljšo podobo vzdušja kot katerakoli anketa.
Da se vam ne bo treba mučiti s tem, povzamem ugotovitve.
- Najbolj razširjene so relativizacije, ki se vedno končajo z opravičevanjem Putina: Ukrajinci so prej naredili to in ono, Nato se širi, Zahod je imperialističen, mogoče Putin res malo pretirava, da se je s tanki zapeljal v tujo državo menjat njihovo vlado, a treba ga je razumeti, "Putin pa je pač agresivno naravnan", kaj pa ga niso pustili pri miru, skratka, "vsi so krivi". Okoli teh agresivno naravnanih je pač treba hoditi po prstih in paziti, da jih ne vznemirimo. Provocirali so ga, čeprav "vsi vedo, da ima največji ego na svetu"!
- Sledi golo navijaštvo, češ, Putin je dedec, ki bo naredil red.
- Kriva je Amerika, ker se bori za nekdanjo moč.
- Kriva je EU, ker je tako nemočna.
Moč
Začnimo z zadnjimi tremi točkami javnega mnenja. Vse govorijo o moči. V naših očeh jo ima le Putin, ki je edini imenovan z imenom, preostalo so pravne oblike (Amerika, Nato, EU).
Pred kratkim me je nemška založnica mojega romana Izbrisana, ki je prebrala še nekaj drugih slovenskih del, začudeno vprašala, kje so očetje. Slovenska literatura je namreč literatura odsotnih očetov. Če so tam, so ali mevžasti ali pa podivjani nasilneži ("agresivno naravnani", kot bi rekli danes), v obeh primerih pa ne opravljajo svoje očetovske funkcije.
Oče in Mati
Putin je leta gojil imidž pravega moškega in velikega Očeta. Ni čudno, da ga slovenski narod ljubi. V tej ljubezni je vedno ideja, da bo pač Oče nekaj naredil namesto nas in nam zato ne bo treba, lahko bomo ostali v pasivnem položaju.
Podobno raziskavo javnega mnenja na Facebooku sem izvedel po tistem, ko je Trump postal ameriški predsednik. Veselje nad tem, da imamo Slovenko v Beli hiši, je bilo nepopisno, a temeljilo je na tem, da bo ona zdaj nas promovirala, nam neprestano "rihtala" to in ono, skratka, skrbela za nas. Dojemali smo jo kot veliko Mater ob še večjem Očetu, ki bosta namesto nas in za nas delala.
Otročjost
Navijaški položaj je v svojem bistvu položaj otroka, ki gleda in se uči, da bo nekoč lahko tudi sam stopil v areno ali na oder. Le da ne bo, nikoli, saj tiči že v dolgo odraslem telesu.
Samega sebe je obsodil na večno infantilnost. Ne zato, ker ne bi zmogel odrasti, bolj zato, ker je tako bolj udobno.
Odraslost namreč vključuje tudi odgovornost.
Nasilni Oče nas reši odraščanja, saj smo ob njem vedno otroci. Zato ga tako potrebujemo.
Opravičevanje
Lotimo se še najbolj razprostranjene točke javnega mnenja: opravičevanja Putina, češ, "agresivno naravnanega" z "največjim egom" so razburili in zdaj je, kar je.
Dlje sem raziskoval, bolj šokirano sem strmel nad tem, kako globoko patriarhalna družba smo.
Kakšna je simbolna razlika med silakom, ki udari ženo, in predsednikom, ki napade sosednjo državo? Oba opravičujemo, češ, gotovo ga je razburila, ni poslušala, ubogala.
Ni čudno, da so jo posilili, saj je ženska oblekla minico.
Ni čudno, da so jo napadli s tanki, saj je država hotela demokracijo.
Saj vemo, kako to pri nas gre. Mož zakolje ženo ali jo živo zažge, potem pa se vsuje niz komentarjev, da ga moramo razumeti, gotovo mu je kaj sikala, morala bi paziti itd.
Ljudje, ki so ob takih primerih upravičeno povzdignili glas, da gre za gnusno patriarhalno razmišljanje, zdaj z istimi besedami opravičujejo Putina.
Če ne verjamete, pojdite na Facebook ali med tisoče komentarjev na RTV-portalu in v takem monologu priimek Putin zamenjajte s "pijani sosed".
Bajoneti
Po mojem skromnem mnenju se je Putin dodobra uštel v ključni točki: na katero stran bodo stopili Ukrajinci, ga bodo torej sprejeli za Očeta? Zdaj že vemo, da so ga zavrnili. Kar pomeni, da je obtičal v okupaciji. Torej v položaju Očeta naroda, ki ga noče.
Pravzaprav je zgrešil državo. Hočejo ga Slovenci.
Kot je Napoleonu povedal njegov svetovalec in ne kimavec Talleyrand: "Z bajoneti lahko narediš vse mogoče, le sedeti ne moreš na njih."
Glavna skrb celotnega sveta bi morala biti, kako Putinu omogočiti časten izhod, da doma razglasi zmago, a hkrati za seboj ne pusti pogorišča. In to čim prej, ne pa po letih ali celo desetletjih okupacije in vsesplošnega trpljenja.
93