Petek, 4. 2. 2022, 22.07
2 leti, 2 meseca
Miha Mazzini: V boju za podrhaljenje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,27
49
Ko se je treba s prostaštvom priljubiti množici, mora biti Jelinčič že prav obupan, saj sta ga znotraj iste vlade krepko zasenčila Počivalšek in Hojs. Sploh slednji je nadomestil tudi posebno oznako za slovensko kakovost. Hojs je namreč pri prepoznavanju kakovosti zanesljivejši. Kar on ozmerja, je zagotovo vrhunski izdelek ali storitev. Tako se je nazadnje lotil Ane Roš (vir).
Roškar
Poglejmo ta pogrom pobliže (vir). Zdajšnjo rundo zgražanja nad svetovno mojstrico je pognal neki Robert Roškar, ki se je na Wikipediji opisal kot "Instagram, TikTok in YouTube osebnost" (vir). Piše pa tudi, da je doštudiral matematiko na pedagoški in so torej številke njegova specialiteta. Tako je rezerviral mizo pri Ani Roš, prebral točno napisano ceno, koliko bo plačal, in ko je natanko tak račun dobil, se je zgražal po družbenih omrežjih in si nabral morje všečkov in delitev.
Iz opisa bi sklepali, da tak človek ni pismen in opravilno sposoben, saj niti številk na zaslonu ni sposoben prepoznati, a glede na njegovo starost, izobrazbo in wikipedijske karierne dosežke, mora v ozadju tičati nekaj povsem drugega.
Mora se pretvarjati.
Čudno, zakaj bi gospod srednjih let v javnosti igral bebca?
Valič
Pred tedni sem pisal o Vidu Valiču (preberite), ki je objavil tvit, v katerem je zagrozil, da bo "Ihančka" nabil na vile, torej zaklal in usmrtil. Dobil je ogromno delitev in všečkov, kot se za radikalno pozivanje k nasilju tudi spodobi.
Z "Ihančkom" je Valič mislil na dr. Alojza Ihana. Iz tega, kako ga naziva, je jasno, da sta skupaj krave pasla, da je tudi Vid Valič doktor znanosti, specialist mikrobiolog in imunolog, odličen esejist in izjemen pesnik.
Šokantno presenečenje me je čakalo, ko sem poguglal in ugotovil, da Valič ni nič od tega. Da so njegovi literarni poskusi v primerjavi z Ihanovimi svetlobna leta daleč v prahu.
Sklepal bi, da je gospod Valič povsem izgubil stik s stvarnostjo, saj primerja neprimerljivo. A če bi bilo tako, ne bi mogel funkcionirati v vsakdanu in bi potreboval 24-urno oskrbo. Ker ni tako, se očitno pretvarja.
A čemu?
Mastnak
Poskusil sem prebrati kolumno Tomaža Mastnaka v Dnevniku, in v njej je namigoval, da so se predsednika Evropskega parlamenta Davida Sassolija nekako znebili, da gre za zaroto itd. Debelo sem gledal. Če ima dokaze o umoru, bi članek pretresel svet. Če pa ponavlja nekakšne paranoidne govorice z interneta, pa bi moral posredovati urednik časopisa Dnevnik (a ne bo, o čemer sem že pisal, preberite).
Na prvi pogled je videti, kot bi se vrhunskemu slovenskemu intelektualcu čisto zmedlo. Toliko let je premišljeval in študiral, da se zdaj inspirira pri polpismenih traparijah iz sumljivih virov?
Gradišnik
Da bi si spočil od vsega tega, sem obiskal Facebookovo stran Braneta Gradišnika, starega prijatelja. Ravno je objavil fotografijo, na kateri sta tenisač Nadal in Bill Gates.
Brane je odkril zaroto, zaradi katere so Đokovića poslali iz Avstralije. Ne samo, da nas Gates čipira in zasužnjuje s cepivi, še teniške prvake določa.
Glede na to, da je Brane iz hipohondrije naredil temo mnogih svojih knjig in na urgenci preživel verjetno več kot na domačem kavču, me je branje njegove strani šokiralo. Ne potrebuje več zdravnika in ne zdravil, kot rokavica se je obrnil na čisto drugo plat in potonil v svet zarot.
Za hip sem se ustrašil, da ga ni kaka blažja možganska kap, a v tem primeru sem že vedel, da je v ozadju nekaj drugega.
Teorija
Čas je, da končno razložim svojo teorijo. Kaj imajo skupnega anonimusi, ki zmerjajo Ano Roš, zabavljač, ki poziva na nasilje, kolumnist, ki namiguje na zarote, in nenadoma čudežno zdravi hipohonder?
Namenoma se pretvarjajo, da so bedaki.
Valič in Roškar
Pri teh dveh je zadeva jasna − zabavljača sta, del šovbiznisa, in pač delata za svojo stranko, kot si jo predstavljata, da je −, torej o njej nimata visokega mnenja.
Predlagam ju za naziv Slovenec leta, četudi je šele februar, naj si ga razdelita bratsko. Ljudstvo sta dejansko zadela v načinu, kako to že stoletja preganja in izganja uspešne in izobražene, torej z zasmehovanjem in norčevanjem iz tujega dela in z zahtevo, da bi moralo biti poceni, če ne zastonj (Roškar); če ne gre drugače, z nasiljem (Valič).
Ana Roš lahko mirno prestavi restavracijo za par deset kilometrov in sprejeli jo bodo z odprtimi rokami. Alojz Ihan gre lahko predavat tudi kam drugam.
Valič in Roškar se ne moreta prestaviti nikamor.
Politiki
Če si torej naša zabavna industrija predstavlja svojo stranko kot bebca, je očitno tako tudi s politiki. Vrnimo se k na začetku omenjenim. Če sem za Jelinčiča še nekoč mislil, da se pretvarja, pa je za Počivalška in Hojsa povsem jasno, da sta v svojem prostaštvu in aroganci "natur", "echt", sama sebi najboljša ciljna skupina.
To je groza kadriranja slovenske politike − ne delajo se, taki so!
Ker smo jim to dovolili, morajo o nas imeti konkretno prav: res smo bebci.
Dobra plat: vlada nam iskrenost.
Slaba: volivci nismo niti toliko več vredni, da bi nam lagali.
Rock zvezdništvo
Kaj pa Mastnak in Gradišnik? Zakaj bi se (nezavedno) pretvarjala onadva?
Pojdimo v čisto druge čase. Rock glasba, sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, mladeniči zgrabijo za kitare in mikrofone in mnogo jih nenadoma postane slavnih. Množice rjovijo na koncertih, dekleta se jim nudijo, vsi jim kimajo in pritrjujejo vsaki besedi.
Iz ničesar in nikogar postanejo zvezde, slava jim diha za ovratnik in od njih hoče več, več, več!
In kaj se je zgodilo?
"Od 321 znanih glasbenikov, ki so umrli predčasno v slavnih dnevih rock'n'rolla, so jih 40 vzela mamila, 36 samomori in kar 22 letalske ali helikopterske nesreče. 35 jih je umrlo v avtih, 18 so jih umorili, 9 se jih je zadušilo z lastnim bruhanjem in 5 v lastnih bazenih. Če si leta 1972 v Londonu vzel v roke kitaro, je bilo to bolj smrtonosno, kot če si leta 1942 zgrabil puško v Stalingradu." (Sunday Times, Jeremy Clarkson, 18. julij 2004)
Družbena omrežja so dekleta, ki vreščijo pod odrom.
Ko objavite na družbenem omrežju, hočete všeček, hočete delitev.
Yeah - yeah - yeah!!!
Nižanje kriterijev
Prvič sem postal pozoren na učinek družbenih omrežij, ko je Boštjan M. Zupančič prenehal biti sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in se vrnil v domovino. Kmalu zatem sem pogledal njegovo Facebookovo stran in ostrmel. Kakšen mesec sem se vračal z občutkom, da gledam vlak, kako drvi proti prepadu. Zupančič je, recimo, izobražen in intelektualno superioren, debatiral z nekom, ki mu ni segel do peta. Govorila sta vsak v svojo smer, a Zupančič je bil tisti, ki se je vedno bolj prilagajal in torej drsel vedno nižje. Zakaj, zakaj, sem se spraševal, dokler me ni preblisnilo − hoče všeček! In nazadnje ga je dobil.
Le zadosti dolgo se je moral pretvarjati.
Vse za všeček
To, menim, se trenutno dogaja množično, seveda ne samo v Sloveniji. Računalniški algoritmi poudarjajo in hitreje širijo zgražanje in bes, zato objave o zarotah drvijo po spletu. In vsak, ki objavlja, seveda takoj in točno vidi, koliko ljudi se je odzvalo. Nekateri klonejo. Zgrabi jih želja, da bi bili všečni, in trenutno se najbolje prodajajo zarote.
Gradišnika poznam osebno in njegovi potopisi so bili vedno široko brani. A pri knjigi je drugače. Napišeš jo v samoti, potem traja kako leto, da izide, in občasno se ti oglasi kak bralec. Na družbenih omrežjih si na odru kot glasbenik, reakcije so takojšnje! V trenutku lahko zapišeš kaj takega, da občinstvo odobravajoče zarjove.
Zato zvezdništvo družbenih omrežij, menim, zahteva toliko žrtev med intelektualci starosti 70+, ker so rasli v svetu brez interneta, zdaj pa nenadoma pogledali izza zaprašenih polic in knjig in pred seboj prvič v življenju neposredno zagledali odobravajoče občinstvo.
Kot Beatli so na odru, na katerega letijo hlačke in medvedki.
Internet, ta veliki izenačevalec
Pri čemer so seveda pozabili, da naloga razmišljajočega človeka ni, da bi stregel množici. To morata početi Valič in Roškar, ker sta finančno in karierno odvisna od števila všečkov, in morata igrati omejenost.
Da so se na istem odru znašli Gradišnik, Valič, Zupančič, Roškar in Mastnak kot Wernerjeva spremljevalna skupina, je le znak, da je internet veliki izenačevalec. Množičnost lahko dosežete le s skrajnim nižanjem kriterijev in nazadnje vas ni mogoče več ločiti od vreščeče publike.
Internet so razvili zato, da bi znanstveniki sodelovali pri najnovejših odkritjih. Postal je orodje, s katerim se lahko tudi najpametnejši delajo neumne.
Če parafraziram velikega Williama Jamesa, paziti pa moramo, v kaj se pretvarjamo, kajti v tisto se nazadnje tudi spremenimo.
49