SiolNET. Siol Plus Kolumne
3,14

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: Otroci so naše največje korporativno bogastvo

3,14

termometer

otroci, aktivnost
Foto: Pixabay

Predstavljajte si, da ste prišli v leta, ko se aktivno športno udejstvovanje prične poznati na organizmu. Prejšnji teden ste bili operirani na kolenu, še vedno je boleče in zatečeno, sedite pri ortopedu in poslušate očeta, kako zdravnika najprej prosi, potem povzdiguje glas in nazadnje vpije, češ, naj že zmeša tisti "koktejlček" protibolečinskih zdravil in kortikosteroidov in vam jih vbrizga, saj imate v soboto pomembno tekmo.

Nekako po tiho pomislite, da je bila tudi tista prejšnja, na kateri je koleno počilo, enako pomembna, kot so pomembne vse, a očetu si ne upate ugovarjati. Z občutkom krivde občudujete zdravnika, ki noče pripraviti injekcije, govori nekaj, da narava potrebuje čas, čeprav oče vedno bolj besni. Stari ste 11 let.

Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem nedavno slišal za peticijo staršev, ki od kluba zahtevajo menjavo trenerja. Hočejo zavzeto in trdo delo, intenzivne treninge, trener pa jim odgovarja, da se morajo mladi športniki vseeno še igrati. Otroci so stari sedem let.

Evrovizija 2019 Slovenija Siol Plus Miha Mazzini: Zala & Gašper nam pokažeta, kaj pomeni ISKRENOST

Saj vem, da so to internetni časi in se peticije množijo in cvetijo, a starši so uspešno zbrali dovolj podpisov proti temu, da bi se sedemletniki še igrali.

Ustavite se za trenutek in razmislite o tem.

Nazaj v preteklost

Ta peticija bi bila v naših krajih nekaj povsem običajnega v 19. stoletju. Pri šestih so mladi siromaki šli za pastirce in hlapce ali dekle in otroštvo je bilo končano. Če bi se hotel pri sedmih še igrati, bi ga gospodar z gajžlo po riti, ker so bili pač nepismeni in jim za peticije ni bilo mar. Do šestega leta se človek nauči prešteti tistih nekaj krav in s tem je opremljen za življenje.

par Siol Plus Miha Mazzini: Mama - sin, verzija 2.0

Takoj, ko se poveča količina znanja, ki ga mora naslednja generacija prevzeti, se podaljša tudi otroštvo. Meščanstvo izumi najstnike in se polnoletnost in s tem opravilna sposobnost premakne na 18 ali 21 let.

A tvegam zapisati, da za mlade športnike samostojna opravilna sposobnost ni nujna - poslušaj trenerja in šibaj!

Tako razlika v letih med zmagovalci na olimpijadi leta 1986 in nedavnimi (vir) se ne razlikuje prav posebej. Le prvi olimpijski zmagovalec v gimnastiki, Hermann Weingärtner, bi bil s svojimi 32 leti danes verjetno že upokojen.

Športniki torej, kot njega dni pastirci, morajo začeti zgodaj. Kako zgodaj, pojma nimam, dovolj je strokovnjakov, ki to področje obvladajo. Bolj me zanimajo starši, ki obvladajo še bolje od strokovnjakov in odkod nenadoma ta boj proti igranju.

Šola

Predstavljajte si traktor, ki orje njivo in na njem traktorist zagleda dekle ter ji zavpije: "Pridi se vozit z mojo jadrnico!" Če je gospodična pametna, mu bo rekla, da je jadrnica nekaj, kar traktor vsekakor ni - in četudi se bo še tako pretvarjal, ne bo dolgo trajalo, ko bo spet ril po njivi, saj preprosto ni bil narejen za kaj drugega.

otroci šola Pametno dekle, porečete. A kje so bili vsi ti pametni starši, ko je šola obljubljala, da naj otroci pridejo kar s šestimi leti, saj se bodo prvo leto tako ali tako samo igrali, tako kot v vrtcu? Kako dolgo je trajalo pretvarjanje? Nekaj let? Zdaj je prvi razred pač prvi razred, ne glede na starost otrok.

Slišim vse mogoče zgodbe, recimo tudi to, da že v drugem razredu (bivšem prvem!) na sestanku staršev sprašujejo po normativih in standardih stroke - koliko ur na dan naj bi se starši učili doma skupaj z otroki? Pazite, učili, ne igrali! Pri sedmih!

Otroštvo

Neil Postman je leta 1982 objavil knjigo Izginotje otroštva (The Disappearance of Childhood), v kateri je predvidel, da bodo moderni mediji požrli otroštvo. Otroštvo je pač obdobje, ko mladega človeka ščitimo pred vsemi informacijami, kar jih je deležen odrasel in mu jih dovajamo počasi, letom primerno. Z internetom se je Postmanova prerokba uresničila v trenutku - informacije so vdrle, otrokom je dosegljivo vse in informacijsko jih ni mogoče ločiti od odraslih.

Gorenje Velenje Siol Plus Miha Mazzini: Kaj vas letošnji prvi maj lahko nauči o delovanju možganov

Tudi mnogim odraslim je postalo jasno, da se otroci nimajo kaj igrati, saj v resnici niso otroci. So samo pomanjšani odrasli.

Kar nas spet privede do starodavnega slikarstva, ki je otroke točno tako upodabljalo. Ah, otroštvo in zasebnost, dva izuma meščanstva, od katerih se poslavljamo!

(Moram dodati: Neil Postman je eden najboljših mislecev na temo vzgoje, otroštva, tehnologije in medijev. Število njegovih knjig, prevedenih v slovenščino: 0.)

Starši

Dobro, če so otroci torej mali odrasli, dajmo jih torej natančneje določiti. Ravno primeri malih športnikov kažejo, da otrok ni nekakšen mali-nekdo, ampak mali-jaz njihovih staršev.

Ko berete pritožbe staršev in ropotanje nad trenerji, skoraj vsakič omenjajo finančna vlaganja.

Parkirišče za invalide Siol Plus Miha Mazzini: Kako obvladati skrajne egoiste? #kolumna

V sodobnem kapitalizmu smo vsi delničarji. Če so včasih vlagali v otroke zato, da so si vzgajali skrbnika (ponavadi najmlajšo hči - Freud, recimo!), je danes odnos pravzaprav neoseben. Tule pred menoj je mali jaz, malo športno podjetje, ki mu bom kupil teniški lopar ali kolo ali smučke in že čez nekaj let mi bo prinašalo bajne dobičke, da mi nikoli več ne bo treba delati. Dolgoročna vlaganja (na stara leta) so se spremenila v kratkoročna (čez nekaj let). Hitreje bi šlo le, če bi otroke prodali za rezervne dele.

In če naj mali-jaz nosi dobiček, zakaj ga ne bi začel prinašati čim prej? Zakaj se, gnida mala, pri sedmih še igra, kakšna korporacija pa je to? Kdaj bodo dividende?

Dobro, porečete, obstajajo bogati in revni starši - oboji pa si ne morejo prisvojiti tega kapitalističnega odnosa do potomcev? Hm, preberite si tale odlomek iz znanstvenega dela, krohotal sem se ob njem: "Bozovičar (2011) je v svoji raziskavi ugotovil, da starši, ki plačujejo več, v večji meri spremljajo otroka na tekmovanju, a manj svetujejo, so v vlogi opazovalcev. Starši, ki plačujejo manj, manjkrat spremljajo otroka na tekmi, a večkrat svetujejo." (vir)

Kakšno veselje! Končno sem našel področje, kjer je znanje enakovredno denarju! Tisti, ki mu žvenklja na kreditni kartici, vlaga finance, siromak pa nasvete.

In zakaj vse to počnemo?

Če bi znali povezati vzroke s posledicami in motive z vzroki, bi se zemlja ta trenutek spremenila v raj. Če bi tiranski starš, ki je do enajstega leta že uničil kolena svojega potomca, pomislil o sebi kot o delničarju, ki se boji za vložene finance, bi se zagnusil samemu sebi, zato seveda del možganov, namenjen slepljenju, mora ustvariti primernejšo razlago.

Tole kolumno sem napisal šele zdaj, ko sem končno izvedel za razlago.

Takole je bilo: nedavno je izšel moj roman Funny, ki se večinoma dogaja v Afriki. Zato dobivam pač razne odmeve, a neka gospa je osebno pristopila k meni in se kmalu zamislila: "Ti Afričani … jaz pa ne bi mogla z njimi …" "Zakaj ne?" sem vprašal in priznam, pričakoval rasistične vzroke. Začudeno me je pogledala: "Ker ne prenašam čustvene hladnosti!" Zdaj sem pa jaz debelo gledal: "Kako to mislite?" Začela je z daljšo razlago: "Poglejte, kako delajo z otroki …" in navedla je pravzaprav le to, da jih čim prej naredijo samostojne, medtem ko mi "vanje vlagamo, jih šolamo, financiramo šport, dodatna izobraževanja, vozimo na dejavnosti, skratka, silno jih imamo radi."

tajska, prostitutka Siol Plus Miha Mazzini: O spolnem turizmu

Tista injekcija kemikalij v koleno je torej dar ljubezni.

Ljubezen je izraz z največ pomeni, vsak ima svojega, in najmanj definicijami, nihče nima splošne.

Seveda ne gre za ljubezen do otrok, marveč do sebe.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

10

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • danilo123 / 17.06.2019. ob 19:45 +4 0

    Bravo.

    +4 0
  • paleoknives / 17.06.2019. ob 20:20 +3 0

    Zgodovinar, kje pa je ustrelil mimo? Miha kot vedno seveda karikira in pretirava, ampak treba je znat brati. Veliko staršev preko otrok rešuje svoje frustracije in in jim delajo "kariero". Poleg zgrešene filozofije takega početja, ljudje ne razumejo, da nimamo vsi nadpovprečnih taletov - potem pa smo zgroženi, ko slišimo za samomore izgorelih in depresivnih otrok!

    +3 0
  • jugda / 18.06.2019. ob 06:51 +1 0

    Zgodovinar, si pa res poznsvalec Afrike. Kako veš, da živijo slabše od večine naših otrok? Ne smucajo? Ne hodijo na dopust? Najbrz je vecina srecnih z malimi stvarmi, pri nas pa edino, če je fotr direktor. Pri 7. nehajo hodit v šolo? Dej, dej....in delajo na ulici za drobiž? Kaksni stereotipi! Je pa to tvoj pogled na svet. Žal ali pa hvala bogu, da svet ni taksen. Boste pa takšnega naredili...

    +1 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin