SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,29

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: O delu in smislu

4,29

termometer

Miha Mazzini
Foto: Ana Kovač

To bo najbolj neobičajno besedilo, kar ga boste brali za praznik dela, a razmislek o dejstvih, ki jih bom navedel, vam bo morda pojasnil vaše slabo počutje.

Začnimo z naključnima srečanjema. 

Zidar

Prvo je bilo osebno. Malo pred pandemijo sem se skozi mrzel in zdrizast zimski večer vračal iz središča Ljubljane in šel mimo postave, ki je opazovala nastajajočo stolpnico. Spotoma sem pogledal obraz, ki je strmel v višavo, in nasmeh je bil nalezljiv. Videl sem jih že, doletijo nas v trenutkih osuplosti nad lepoto, najsi bo umetniško delo ali narava, ko nas napolni nekaj večjega, vseobsežnega in moramo občutek deliti s komerkoli, tudi z neznancem.

"Kako zidajo! Kaj delajo!" je rekel moški in ustavil sem se in prikimal. Povedal je, da bi bil tudi on med delavci, a je že upokojen. Tam čez, pokazal je na sosednji hotel, pa je še delal. Govoril je v okorni slovenščini, a vseeno boljši kot internetni "domoljupi".

Pred hotelom se je ustavil zelo drag avto in ženska v večerni obleki je izstopila, voznik pa je vrgel ključ postreščku. "Tu sem bil zraven," je rekel moj sogovornik, "pomagal sem narediti hotel, da lahko zdaj uživajo." Prvič sem ga pozorno pogledal. Ni bil videti zagrenjen in ni primerjal svoje ponošene obleke z luksuzom, ki sva ga opazovala prek ceste. In prav je imel: brez njegovega dela hotel ne bi stal in ljudje, ki so izstopali iz avtomobilov, se ne bi mogli zabavati v njem.

Pričel je pripovedovati, na katerih vseh zgradbah v Ljubljani in Sloveniji je delal, včasih sem pokimal, drugič se jih nisem spomnil in tako sva virtualno obkrožila deželo. 

Ker je sam, je dodal, se tako včasih zvečer sprehodi po mestu in gleda stavbe, ki jih je pomagal graditi. In ko se na oknih pokažejo prizori iz vsakdanjosti tujcev, si reče, moje delo, moje delo, vsi ti ljudje uživajo v tem, kar sem pomagal narediti zanje, in dobro se počuti.     

Veleposestnik

Drugo srečanje je bilo digitalno. Facebookova logika včasih naplavi tudi kaj zanimivega. Tokrat sem zagledal enega tistih iskrenih vzdihov, ki jih ljudje objavijo impulzivno, preden se zavedo in pobrišejo za seboj (razen politikov na Twitterju). Starejšemu moškemu je ušlo vprašanje, mar je to vse, kar je, kar ostane, mar od življenja res ni drugega? Nikoli ga nisem osebno srečal, le v medijih sem bral o njegovem bogastvu in reportaže iz dragocenega bivališča, pa tudi o potomcih in bankrotiranih podjetjih. 

Očitno ni pametno pred seboj imeti računalnika, ko v temni uri delate življenjski obračun.

Primerjava

Spomnil sem se zadovoljstva tistega zidarja in prešinilo me je, je mogoče kdaj delal tudi na kaki veleposestnikovi nepremičnini? In zdaj stoji zunaj in jo zadovoljno gleda, medtem ko njen lastnik obupava v njej?

A to ni sluzasta moralka o tem, kako lepo je biti reven. Denar je še kako pomemben – manj ga imamo, pomembnejši je. A ko zadovoljimo osnovne potrebe (poglejte piramido Maslowa), nas čaka ena najpomembnejših življenjskih odločitev: med biti ali imeti, kot je čudovito zapisal Erich Fromm (preberite kolumno). 

Vzgoja, otrok, mama Siol Plus Miha Mazzini: Kako veste, da otroke uspešno vzgajate?

Kot so pokazale raziskave in kaže praksa, denar prispeva k življenjskemu zadovoljstvu le do določene točke, potem pa ne več. Ta točka je izračunana in ne silno oddaljena (vir).

Premišljeval sem o obeh srečanjih in se vprašal: Kaj je torej zidar delal prav, da je na stara leta zadovoljen, in kaj veleposestnik narobe, da ga stiska v duši?  

Travnik

Ko sem služil jugoslovansko vojsko, so nas nekega dne odpeljali na travnik in nam rekli, da moramo z njega pobrati sleherni kamen in jih zložiti na drugo stran ceste. Poprijeli smo za delo in tisti iz kmečkih družin so nam razlagali, da bo kmet verjetno preoral vse skupaj in kamni bi mu polomili rezila. Zvečer smo zadovoljni gledali pravo piramido, ki smo jo sestavili ob travniku.

Naslednji dan so nas pripeljali nazaj in nam ukazali, da moramo piramido porušiti tako, da kamenje enakomerno raztrosimo po travniku, s katerega smo ga včeraj pobirali. 

Vsak gib, vsak premik, vsak korak nam je bil muka. Toliko preklinjanja še nisem slišal.

Prvi dan je naše delo imelo smisel – čistili smo travnik za neznanega kmeta.

Drugi dan je bilo brez smisla in pokazalo se je njegovo bistvo – delo brez smisla je psihološko mučenje

Mazzini Siol Plus Miha Mazzini: Državljanska izkušnja našega boja proti virusu

Smisel 

A kaj je smiselno delo? 

Naši predniki so milijone let živeli v lovsko-nabiralniških skupnostih, kjer je vsako delo delo za skupnost. Hrane ne nabirate samo zase in izdelano orodje uporabljajo tudi drugi, prav tako oblačila in okraske. Slikarije na zidu ne gledate sami, ker je votlina skupna.

V nas je torej vgrajeno, da je smiselno delo vedno tudi delo za drugega. 

Egoizem

Živimo v dobi, ki prisega na atomiziran egoizem. Zdajšnji val je nastal že sredi prejšnjega stoletja, od Friedmanove ekonomije, na kratko povzete v "pohlep je dober", prek gnusne trditve Richarda Dawkinsa o sebičnih genih, s čimer je tudi znanost dala alibi za egoistično grabljenje – kako naj bi ravnali drugače, če so sebični že naši osnovni delci? Sledila je Margaret Thatcher s trditvijo, da družba ne obstaja, kar je zanima izjava za voditeljico, izbrano ravno zato, da poskrbi za družbo, in tako dalje, do današnjih gurujev aplikacij, ki nam dajejo lažen občutek širokih povezav, v resnici pa nas osamijo v mehurčku.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Tekmovanje za največjega mučenika

Bogastvo

Še v 19. stoletju je angleška beseda "rich" pomenila človeka, ki ima ravnotežje med bogastvom, prostim časom in ugledom. Ugled je seveda pomenil dobra dela in torej vseboval delo za druge. Danes je ostalo le bogastvo, torej izolacija brez drugih.

Ko so umirali Medičejci, so si lahko rekli, da so vsaj svetu dali Michelangelova in da Vincijeva dela, ostala bodo stoletja za njimi. Ko bo umiral Jeff Besos, si bo lahko rekel, da je vsaj delavcem dal plastične steklenice, da ščijejo vanje, ker jim ni dovolil odmora.

Bogataštvo je danes atomiziran in osamljen poklic. Ni čudno, da jih v lastni samoti prešine, da so kot Bog, edini, ki so, in začnejo pridigati in deliti duhovne nasvete s svojih višav. Tudi zato, ker jih besede nič ne stanejo.

Umetnost

Kot pisatelj imam srečo. Literatura in itak vsa umetnost je vedno delo za drugega. Občasno dobim kak rokopis s pripisom "Veste, pišem zase," in ga neprebranega vrnem: "Potem se pa še berite sami." Umetnost brez odjemalca nima smisla. 

Odkar je izšel roman Kralj ropotajočih duhov, sploh pa knjiga Otroštvo, občasno dobim pismo, v katerem se mi mladi bralec ali bralka zahvali, da mu je knjiga pomagala skozi najhujše – češ če je Mazzini lahko zdržal svoje otroštvo, bom pa tudi jaz svojega. Vedno sem hkrati globoko ganjen in obenem zadovoljen. Ni bilo zaman.  

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Strahotno trpljenje ljudstva

Nesmiselno delo

Pisal sem kolumno s podatki o tem, koliko delavcev svoje delo občuti kot povsem nesmiselno, in že naslov pove vse: Sodobna družba prezira njej koristno delo. V dodatni kolumni lahko preberete tudi: "Raziskava med nizozemskimi delavci: 40 odstotkov jih meni, da je njihova služba nesmiselna, v Angliji pa je takih 37 odstotkov."

Medtem se je proučevanja lotil tudi Gallup in izvedel veliko anketo v 142 državah. Zaposlenih, ki jih njihovo delo zanima, je le 13 %, 63 % pobere plačo in briga jih, 24 % pa je aktivno saboterskih, torej destruktivno naravnanih. Pri čemer so letošnji podatki boljši od prejšnjih, verjetno zaradi pandemije in dela od doma.

Zahodni svet je kraljevina nesmiselnega dela. In preden začnete ropotati, da gre za pisarniško delo, naj vam povem, da sem prejšnji konec tedna stal na mostu, ki je bil povsem nepotreben, in so ga delavci kot takega tudi dojemali. Kot mi je povedal eden od njih: "Država zapravlja denar, mi pa delamo za plače."

Beg iz nesmiselnega dela

Če je toliko služb nesmiselnih in toliko dela nezanimivega, potem nas je očitno velika večina v globoko nenaravni poziciji – narejeni za koristno delo sebi in drugim smo škodljivi obojim. 

Zato ni čudno, da si poiščemo dodatno delo, ki ga dojemamo kot smiselno. Posadite vrt in glej – del pridelka nesete prijateljem. Nabirate gobe in glej – nesete jih sosedom. Cele večere presedite za računalnikom in v komentarjih koljete vse po vrsti, sipate sovraštvo in bes vsevprek. Vsi od naštetih ocenjujejo, da opravljajo koristno delo za druge, tisto, kar v osnovni službi tako zelo pogrešajo.

Primeri kažejo, da nas pri iskanju smiselnega dela za druge spet čaka odločitev. Lahko delamo iz:

  1. ljubezni 
  2. sovraštva

V prvem primeru nastanejo skupine, ki jih druži skupna ljubezen do nečesa in poskušajo tisto pač izboljšati. V drugem primeru jih druži sovraštvo in poskušajo narediti čim več škode tistim, ki jih dojemajo kot Druge. 

Seveda vsi prisegajo na delo iz ljubezni, a razlika je hitro vidna: ljubezen je vključujoča, sovraštvo pa izključujoče. Prva na nas vpliva blagodejno, drugo nas zastruplja. (V osvežitev spomina preberite Jezusove besede.)

Pogledate človeka in takoj veste, kaj ga žene. Tisti, ki delajo iz sovraštva, so vedno bolj videti kot zastrupljenci. In kar ostane nazadnje in za njimi, je tisto, s katerim se je vse tudi začelo: strahotno sovraštvo do samega sebe.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 143
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin