SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: Kako veste, da otroke uspešno vzgajate?

4,40

termometer

Vzgoja, otrok, mama
Foto: Thinkstock

Obstajajo ljudje, ki so v vsem najboljši in popolni, torej morajo biti taki tudi v starševstvu. Ta kolumna ni zanje, ne rabijo je, kot ne potrebujejo ničesar, saj so zadosti sami sebi.

Kaj pa vsi ostali, ki nas občasno prešine misel, hm, gre vzgoja v pravo smer? V takem trenutku lahko zavidamo športnikom – pogledate dosežen čas in veste, kako uspešnega tekmovalca ste s svojimi treningi naredili. Pri starševstvu takih opornic pač ni, porečete.

Ne bo čisto držalo.

Preizkus s sladkarijo

Pred več kot pol stoletja so znanstveniki pred majhne otroke položili sladkarijo in jim rekli: lahko jo pojeste zdaj ali pa počakate 15 minut in boste dobili dve – torej še eno za nagrado. Tisti, ki so zmogli zdržati peklensko dolge četrt ure, so pozneje v življenju dosegli več kot tisti, ki niso zdržali.

otrok piškoti sladkarije Foto: Thinkstock Danes se ta preizkus imenuje Stanford marshmallow experiment in na spletu najdete polno posnetkov ubogih otrok, ki vadijo samoobvladovanje in odloženo zadovoljstvo – za to pač gre; tisti, ki si pri petih ali šestih letih zada cilj in mu ga uspe čakati 15 minut, bo nedvomno tudi pozneje uspešnejši od onega, ki hoče vse takoj in nemudoma. V življenju pomembne stvari pač ne padajo z neba, razen če ste obtičali v puščavi in začne deževati.

Težave z mladostniki

Tako torej preverite svojo vzgojo pri majhnih otrocih. Kaj pa pri mladostnikih, recimo višjih razredih osnovne šole ali srednješolcih?

Pogosto lahko beremo o kakšnem najstniku, ki maltretira sošolce, nato starši najamejo odvetnike in sledijo obtoževanja vsevprek ali pa prestrašen molk, kar je še huje. Družbena omrežja dandanes omogočajo najstnikom samim priti do besede in tako sem oni dan prebral sporočilo enega od obtoženih, ki je najprej krepko ozmerjal vse po vrsti, potem pa pojasnil, da se pač obnaša tako, kot se, z vso pravico. Naj zdaj izjavo maskiram, ker gre vseeno za mladoletnika, a ohranim bistvo tega, kar je povedal: živi v velikem stanovanju, tisti, ki se nad njim pritožujejo, pa v majhnih.


Preberite tudi:


Pogosto lahko beremo o kakšnem najstniku, ki maltretira sošolce. Pogosto lahko beremo o kakšnem najstniku, ki maltretira sošolce. Foto: Thinkstock Biti ali imeti?

V Sloveniji je velikost stanovanja res silno pomembna, zato nam pojasnilo zveni nekako domače, a če pogledamo njegovo logiko podrobneje, je dialog zlepljen iz dveh povsem nepovezanih filmov: najstnik je dobil vprašanje o svojem obnašanju, odgovoril pa je z naštevanjem imetja, s katerim nima drugega, kot da je bil vanj rojen.

Očitno sicer inteligenten mladenič sploh ni bil sposoben dojeti vprašanja – kako je to mogoče?

Erich Fromm je leta 1976 objavil knjigo, kjer je že v naslovu zastavil isto ključno vprašanje: imeti ali biti? (To Have or To Be?) Zatrdil je, da potrošniška civilizacija vedno pogosteje ne loči prvega od drugega.

Preizkus s stanjem

Tako predlagam poskus, ki se ga lahko lotite s svojim otrokom že zelo zgodaj in večkrat. Če boste prvič začeli šele z najstnikom, boste imeli težave s korekcijami, žal.

Naj opiše samega sebe in svoje dosežke, kar bi se moralo spremeniti v pogovor o tem, kaj je dosegel in naredil sam, kaj se je naučil, kaj obvlada (torej biti). Če bo začel naštevati avto, ki mu ga je kupil oče, stanovanje od mame, telefon od babice (imeti), potem ste z vzgojo krepko zgrešili.

Vsaj v najstniških letih bi morali razliko med imeti in biti že dodobra razumeti.

Če vam zadostuje le oprema, s katero so vas založili starši, potem morate le paziti, da vam jo sproti posodabljajo, da boste največji frajer v mestu – pomembni ste namreč le toliko, kot je pomembno tisto, kar imate. Če vam zadostuje le oprema, s katero so vas založili starši, potem morate le paziti, da vam jo sproti posodabljajo, da boste največji frajer v mestu – pomembni ste namreč le toliko, kot je pomembno tisto, kar imate. Foto: Thinkstock Osvajanje

Naj zapišem pogovor med starejšima najstnikoma, ki mi še danes izvabi nasmeh.

V lokalu je fant pristopil k dekletu.

On: Punca, sploh veš, kdo sem jaz? Moj oče je (eden bogatejših Slovencev), zunaj imam parkiran (enega dražjih avtomobilov) in živim v ogromnem stanovanju (očetovem).

Ona: Kakšen revež!

Ona odide, on pa šokiran strmi za njo.

Če vaš osebni opis vsebuje samo tisto, s čimer so vas opremili drugi, potem pač morate iskati partnerja, ki išče samo opremo, ne pa tudi vas. In pozor: vse življenje morate s tem ostati zadovoljni!

Kar pa je težko. Svetovna literatura je od vekomaj polna zgodb o princih, ki jih nenadoma začne zanimati, ali jih izbranka ljubi tudi takšne, kot so, ne le zaradi bogastva. Maskirajo se v siromake in začno znova – na koncu se izkaže, da so bili ljubezni vredni. Je pa res, da so morali prej postati nekdo, ne pa le zbirka nečesa.

Če vam zadostuje le oprema, s katero so vas založili starši, potem morate le paziti, da vam jo sproti posodabljajo, da boste največji frajer v mestu – pomembni ste namreč le toliko, kot je pomembno tisto, kar imate.

otrok denar Foto: Thinkstock

Kupiti ali vaditi

Mislim, da je že Platon zapisal, da neki del nas vedno pozna resnico.

Če vam kupijo črni pas v karateju, bo en del vas točno poznal vaše sposobnosti, zato boste pretepali najbolj anoreksično sošolko. Če ste vadili dolga leta in opravili izpit za prvi dan, potem ste se v procesu tudi vzgojili, torej spremenili svoj biti iz golega imeti. Pretepanje sirote Jerice bi bilo torej za vas globoka sramota in ponižanje, prav tako tudi za vašo okolico.


Preberite še:


Psihološki profil

Če vam mlada oseba pove, da si lasti najdražji avto, in doda, da ga je dobila za rojstni dan, potem o njej ne veste ničesar. Če reče, da je preprodajala mamila, kriptovalute, hazardirala, trgovala ... si lahko v vsakem primeru ustvarite zametek psihološkega profila te osebe. Zveni paradoksalno, a na vprašanje, kako smo do predmeta prišli, odgovorimo s tem, kakšen človek smo.

Komur je bilo vse podarjeno, se ne more opisati. In česar ne moremo ubesediti, ne obstaja zares, marveč živi megleno, prosojno, kot nekakšen blodni duh potrošništva.

Nasilje

Človeka, ki mu je bilo vse podarjeno, lastna meglenost žuli. Čuti, da se nekako le mora dokazati, vzpostaviti, potrditi svoj obstoj brez predmetov. Ker nima samoobvladovanja in ne pozna odloženega zadovoljstva, najde en sam hiter način bivanja – nasilje. Zato udari sošolca ali sošolko, da ga ti vsaj za trenutek pogledajo kot človeka, ne pa kot premično zbirko predmetov.

Skratka, če vse drugo zahteva preveč truda, vedno lahko postanete nasilnež.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • truncek / 05.03.2018. ob 11:50 +1 - 1

    Bravo Miha.

    +1 - 1
  • mimi129 / 05.03.2018. ob 22:18 0 0

    Poučno za nas starše. Bomo testirali.

    0 0
  • Metulj / 06.03.2018. ob 23:50 0 0

    meh , posploševanje...

    0 0
delitve: 550
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin