Četrtek, 13. 5. 2021, 16.49
2 leti, 11 mesecev
Miha Mazzini: Molk slovenskih družin
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
45
Dajmo se končno pogovoriti o naših standardih pogovarjanja. Spodbudil me je podatek o neiskrenosti, ki sem ga objavil nedavno (preberite): pri slovenskih skupinah je bil dvakrat višji od britanskih. Angleži veljajo za prislovično zaprte in nikoli ne veste, pri čem ste. Po spletu krožijo zabavne razlage, kaj zares Angleži mislijo, kadar kaj izrečejo.
No, in pri nas naj bi bilo neiskrenosti še dvojno več!
Majhna skupnost
Majhna in zaprta skupnost bo zagotovo neiskrena. Če boste z istimi sosedi preživeli celo življenje, se splača biti več kot prijazen, torej priliznjen, mar ne?
Lep primer so literarne kritike: pišejo jih v glavnem študentke ali študenti in vsakih nekaj let nekdo med njimi krene iskreno - nato pa se še desetletja čudi, zakaj se je vsem zameril. Recenzirani avtor se bo še v domu upokojencev poskušal maščevati kritiku na sosednji postelji in mu bo spodmikal nočno posodo.
Pojdite kdaj na obletnico mature. Pa čeprav je od šole minilo že pol stoletja, se bodo vsi spominjali, kaj je nekdo rekel v drugem razredu. Profesionalizem ni možen - lahko profesionalno spišete tisto kritiko, a zamera bo kvečjemu še večja. Če se vsi poznamo, je možna edino dežela amaterizma.
Dežela molka
V takih družbah nič ni pozabljeno in vse je za zmerom. Torej lažimo vedro, z nasmehom.
Že predniki so ugotovili, da je najbolje biti kar tiho. Po nekem nastopu sem pozval poslušalce, da poskušamo najti čim več pregovorov o molku in res smo jih našteli ogromno. Saj veste, kdor molči, stotim odgovori, molk je zlato, itd., itd.
Preberite si anketo, kako se z nepravilnostmi, ki jih vidijo, spopadejo slovenski znanstveniki: "moraš biti tiho in delati, da boš morda enkrat dobil redno zaposlitev", "bodi tiho in potrpi", "delamo se, da kršitev ni" ...
Zato nisem pričakoval, da se bo sploh katera ženska pridružila tistim, ki so po Balkanu spregovorile o spolnem nadlegovanju. Zagotovo ji je bilo še težje kot kolegicam v drugih državah.
Zakaj je to pomembno?
Osebnost, nagnjena k raku (Tip C), je izraz, vpeljan leta 1975, po katerem naj bi tisti, ki goltajo čustva in jih ne izražajo, pogosteje zbolevali za rakom. O tem je bilo napisano morje knjig, raziskave pa zdaj kažejo eno, zdaj drugo. Pri nas je trenutno zelo brana knjiga zdravnika Maté Gaborja Ko telo reče ne, katere temelj je trditev, da si človek dobi točno tako smrtonosno bolezen, kot je celo življenje garal zanjo. Zagotovo je teorija preenostavna, a vsak med nami se lahko spomni šokantnih primerov, ki ji ustrezajo.
Pustimo teorije in poglejmo podatke. Slab zakon vam podari 35 odstotkov več možnosti za bolezen in za štiri leta skrajša življenjsko dobo (Brooks, 2019).
V Sloveniji je samomor žal priljubljen izhod: ženske z uspavali, moški z obešanjem (vir). Za spanje seveda rabite molk, vrv pa vam dokončno zadrgne besede, ki jih nikoli niste izrekli.
Morilci
Po množičnem umoru se sosedje vedno čudijo, kako je storilec lahko ubijal, pa saj je bil celo življenje tiho? Tako je bil miren, da niti govoril ni, rečejo. To je ena najbolj bizarnih izjav, kar jih lahko slišite sploh, in venomer se pojavi jovo na novo.
Mogoče sosedom v šoli niso dovolj jasno povedali, da je Brocovo področje v možganih resda zadolženo za besede, a tudi za dejanja.
Groteskno zapisano: ali boste govorili ali pa morili.
Belo se pere na devetdeset
A koliko se zares smiselno pogovarjajo v slovenskih družinah? Kot opažam, malo ali nič. Vendar, kako bi lahko prišel do širših podatkov?
Knjiga Bronje Žakelj je množična uspešnica, kakršne so v Sloveniji redke. Prvič mi jo je naplavil Facebook, ko so si jo priporočali bolniki z rakom. Drugi val so bili jugonostalgiki, ki so podoživljali mladost. Tretji, največji val, pa so priporočila, češ taka je bila tudi moja mladost, moja družina, tako vzdušje in obnašanje, tako smo tudi mi odraščali.
Če knjigo kupi na deset tisoče ljudi, potem je v njej nekaj njim skupnega. Ker gre za zgodbo o družini, bo očitno prava za tole razmišljanje.
Šokiralo me je, kako zelo so se osebe v knjigi nesposobne pogovarjati. Prazne fraze že (naslov!), a globoka čustvena stanja zatre molk, oddaljenost in izogibanje. Odnosi so skrajno agresivni, a na "varen" način, torej obrnjeni navznoter, ponotranjeni, frustracije se kopičijo in izražajo edino skozi bolezen ali tvegana dejanja - ah, ta alpinizem, po katerem smo znani! Ko v zgodbo vstopi pes, sem le vzdihnil, ker mi je bilo jasno, da se mu ne bo dobro godilo. Tovrstni odnosi seveda niti za živali niso dobri.
Vsak, ki bo tem branju zadovoljno zavzdihne, ej, tako je bilo moje otroštvo, se sploh ne zaveda, kako je trpel.
In ker se ne zaveda, mirno širi nesrečo v naslednjo generacijo.
Janov krik
Odpravil sem se prebrati še drugo veliko uspešnico, Janov krik, Marinke Fritz Kunc, ki je bila objavljena 1985. Ponatiskovali so jo še par desetletij in prebrali vsi po vrsti. Pravzaprav jo je kot obče ljudsko čtivo zamenjala šele knjiga Bronje Žakelj.
Mladoletni Jan je obsojen na dve leti, saj si je nakopal niz obtožb, od tatvine do poskusa posilstva. Njegova mama, glavna junakinja, komentira: "Dobe, ki je ne dobijo odrasli, za hujše prekrške, kot jih je storil Jan. Prekrški! Takšni, kakršen dan imaš in kakršen človek si. Bereš jih lahko zlonamerno ali drugače."
Ko se je sinovo uničujoče strmoglavljenje začelo, s prvo tatvino, je mama nedvomno govorila z Janovim očetom, kaj naj storita? Hm, ne. Ker mu ni nikoli povedala, da ima njegovega otroka. Hoče ga zase. "Sebična sem, vem! Če je materinska ljubezen sebičnost …" Opa, zanimivo, mar beremo izpoved Slovenske matere™?
Dobro, ima pa partnerja, saj se bosta zmenila? Ima, a ne bo govorila z njim: "Rad me ima vedro, zato prikrijem solze."
Pretoka informacij, razumskih in čustvenih, sploh ni - nihče nima stika z nikomer! Ljudje so v razmerjih, a živijo povsem mimo drug drugega! Družina v skafandrih! Grozljivka! Ni čudno, da se mulcu sfeclja v družbi samih vedrih zombijev.
In kdo je kriv? "Strokovni delavci in brezosebni birokratski sistem" - skratka, nekdo drug. Lokus kontrole je povsem zunaj. Mi nimamo s problemi nič, vse smo naredili prav. "Sovražim družbo, ki me je prizadela," pravi mama.
Roka voda kamen
Pri nas ne manjka srečnih otroštev, pravzaprav je vsako tako - vsaj v literaturi in sploh filmu. Še zdaj težko verjamem, da je bila prva neidealna mama prikazana šele leta 2001 v filmu Sladke sanje in še tega sem jaz napisal.
Vzpostavili smo poseben žanr "fasadnih" otroštev in največji mojster sloga, obenem največji skrivač, je Lojze Kovačič, ki se obsesivno vrača h ključnim dogodkom otroštva, da le ne bi izdal ničesar.
Po drugi strani pa - vedno smo živeli v patriarhalni diktaturi, ki iskrenega pogovora ne prenese, kje bi se ga lahko naučili? Od tujih gospodarjev? Raznih diktatur? V šolah, ki so zgrajene okoli memory sistema - povedo vam in vi poveste nazaj, potem pa lahko vse skupaj mirno pozabite? V podjetjih, ki temeljijo na mikromenedžeriranju, torej ima vsaka malenkost svoj ukaz? V politiki in javnem udejstvovanju? A, dajte no!
V smiselnem pogovarjanju je vsak od nas samouk.
Zato omenjeni knjigi ne lažeta, v zakonih vlada molk ali čvekanje banalnosti.
Kot vedno se najde izjema in če smo že pri literaturi, je to knjiga Roka voda kamen Braneta Gradišnika, ki je nastala kot refleksni upor molku - češ, povedal bom vse, VSE!
A štos ni v tem, da poveste vse, marveč le tisto pravo, resnično, globoko.
Hrup ni drugega kot le glasna tišina.
Koliko ljudi poznam, ki govorijo neprestano, le da jim ne bi ušlo kaj osebnega.
Čustveni izlivi
Tako frustracije bruhajo na plano po spletnih omrežjih, vse je črno belo, vse en sam bes.
Če pa hočete izraziti svojo globoko žalost ali hrepenenje, ljubezen ali navdušenje, vam mora zagosti kak sentimentalni popevkar, najbolje dalmatinskega ali panonskega porekla, in ko umre, takrat se vam vlijejo solze, ne da bi se zavedali, da ne jočete za njim, marveč nad samim sabo in vsem, česar ne znate in ne zmorete povedati in bo z vami šlo v grob.
Bled
Prejšnjo nedeljo je okoli blejskega jezera mrgolelo sprehajalcev. Vmes pa je delalo bzzzz - bzzzz - bzzzz - vozniki električnih skirojev so slalomirali med pešci. Zdelo se mi je čudno. Zakaj bi nekdo kupil sorazmerno drago napravo, da bi nepremično stal na njej, in se torej ne bo razgibal, osredotočen na divjanje, in torej ne bo videl prekrasne narave, le da bo namesto v eni uri prišel okoli jezera v dvajsetih minutah?
Nisem razumel, v čem je štos, dokler nisem opazil, da gre za mlade pare, tam pri okoli tridesetih. Vsak na svoj skiro in gas!
Zazdelo se mi je genialno! Kako potrošništvo elegantno pomaga molku slovenskih družin! Nekaj si kupite (= potrošništvo), da boste prihranili čas (pri sprehodu! Ni važno, potrošništvo vam vedno prodaja pravzaprav čas, ki ga hranite in hranite, da ga nikjer nimate) in prej ali slej treščite ob kakega pešca, kar vam ponudi priložnost, da se jezite na kretene in ves svet, hkrati pa, in zdaj smo pri bistvu, s svojim zakoncem niste cel sprehod spregovorili niti besede.
Niti ene same besede.
Še spogledali se niste.
Vsak na svojem skiroju drvita zakonca v odtujeno skupno prihodnost.
Briljantno.
Nesreča vedno najde sodoben način, da se nadaljuje v naslednji generaciji.
45