Nedelja, 28. 4. 2024, 4.00
7 mesecev, 3 tedne
Pikčasta Slovenija: 66 kolesarskih krogov po Sloveniji in zamejstvu
Tadej Golob: Po nesreči sem se prav s kolesarjenjem spet postavil na noge
"Že pred nesrečo (2020, op. p.) se mi je porodila ideja, da bi napisal kolesarski vodnik, a sem kmalu zatem padel v hribih in za dlje časa pristal v bolnišnici. Dolgo sploh nisem vedel, ali bom še kolesaril ali ne, potem pa je naneslo tako, da sem se ravno s kolesarjenjem spet postavil na noge," je v intervjuju za Siol.net o svoji novi povezanosti s kolesarstvom spregovoril Tadej Golob, pisatelj, publicist, plezalec, alpinist in po novem kolesar. V vodniku Pikčasta Slovenija je zbral, opisal in prevozil 66 kolesarskih krogov po Sloveniji in zamejstvu, tudi tistega z vzponom na Svete Višarje, kjer si je Primož Roglič lani zagotovil zmago na Dirki po Italiji. "Kolesarstvo ponuja vse tisto, kar ponuja alpinizem, le da ni take nevarnosti, saj sem zbiral predvsem trase, kjer ni veliko avtomobilov. Ko greš na kolo, računaš, da boš domov prišel živ, še posebej če slediš mojemu vodniku," pravi Golob.
56-letni Tadej Golob je svojo poklicno pot začel kot novinar. Med drugim je znan po obsežnih in odmevnih intervjujih v reviji Playboy, kolumnah, alpinističnih zapisih pa tudi alpinističnih dosežkih. Povzpel se je na dva osemtisočaka, Daulaghiri in najvišji vrh sveta Everest, in ob tem napisal knjigo Z Everesta, v kateri je popisal smučarski podvig zdaj že pokojnega Dava Karničarja.
Napisal je tudi več del za mladino (Kam je izginila Brina?, Zlati zob), širša javnost pa ga pozna predvsem zaradi biografij znanih Slovencev. V tem priljubljenem žanru je opisal življenje košarkarjev Petra Vilfana in Gorana Dragića, glasbenika Zorana Predina, legendarne slovenske igralke Milene Zupančič, političarke Alenke Bratušek, odvetnika Petra Čeferina ter poslovneža in lobista Boža Dimnika.
Za svoj romaneskni prvenec Svinjske nogice je leta 2010 dobil kresnika, s kriminalko Jezero, ki si je prislužila nominacijo za kresnika, pa širok krog bralske naklonjenosti. Lani je o inšpektorju Tarasu Birsi izšla že šesta kriminalna zgodba, aprila pa je Golob izdal Pikčasto Slovenijo, kolesarski vodnik po Sloveniji in zamejstvu. Pred tremi leti in pol se je hudo poškodoval med sestopom z Loške stene na območju Bovca. Pri padcu, ki se ga sam ne spominja, si je zlomil vseh sedem vratnih vretenc in eno prsno, imel je hud pretres možganov s posamičnimi krvavitvami, zlomil si je tudi stegnenico, medenično kost in levo lopatico. Ko je že mislil, da so posledice padca preteklost, se je izkazalo, da bo zaradi obrabe hrustanca, ki si ga je verjetno delno poškodoval pri padcu, potem pa še z dodatno obremenitvijo, saj je desno nogo bolj obremenjeval kot levo, potreboval nov kolk. "Zdaj čakam na menjavo kolka, a bo trajalo še dolgo. V čakalni vrsti za operacijo sem za začetek leta 2027, in če bo šlo tako naprej, kot gre zdaj, bom takrat verjetno že invalid," pravi Golob.
Običajno počnete več stvari hkrati, pa vseeno, čemu trenutno posvečate največ pozornosti?
Trenutno kolesarskemu vodniku po Sloveniji in zamejstvu Pikčasta Slovenija.
Boste izid vodnika povezali s kakšnim športnim dogodkom?
Prav na dan, ko se pogovarjava, bi vodnik morali predstaviti v Novem mestu, potem pa bi novinarji, ki tudi sami kolesarijo, odpeljali enega od krogov, vendar smo glede na vreme to do nadaljnjega prestavili.
Kako to, da ste v koronskem poletju 2020 tako resno zagrizli v kolesarstvo. Ste ravno kupili novo kolo?
Ne, specialko sem kupil že malo prej. Kaj pa vem, že pred nesrečo se mi je porodila ideja, da bi napisal kolesarski vodnik, a sem kmalu zatem padel v hribih in za dlje časa pristal v bolnišnici. Dolgo sploh nisem vedel, ali bom še kolesaril ali ne, potem pa je naneslo tako, da sem se ravno s kolesarjenjem spet postavil na noge.
Menda je kolesarjenje edina dejavnost, pri kateri ne čutite nobenih bolečin.
Na kolesu me še najmanj boli. Kolo oz. sobno kolo je bilo pomemben del moje rehabilitacije na URI Soča, le da sem takrat moral sedeti na navadnem stolu, saj na kolesarskem sedežu ne bi mogel. Tudi ko sem na Soči opravil rehabilitacijo, so mi rekli, naj okrepim mišice nog, za kar je kolo najbolj priporočljiva stvar.
Kmalu po tistem, ko sem že mislil, da sem jo v nesreči odnesel brez posledic, pa so se pojavile bolečine v desnem kolku, ki so se razširile po nogi, in preiskave so pokazale, da sploh nimam več hrustanca.
Predmeja nad Ajdovščino
Pa je to povezano z nesrečo?
Da, menda da je. Vprašal sem dr. Grabljevca na Soči in rekel je, da glede na to, da s tem delom telesa nikoli nisem imel nobenih težav, je to zagotovo posledica nesreče. Najbrž sem si hrustanec delno poškodoval pri padcu, potem pa še z dodatno obremenitvijo, saj sem desno nogo bolj obremenjeval kot levo. Zdaj čakam na menjavo kolka, a bo trajalo še dolgo. V čakalni vrsti za operacijo sem za začetek leta 2027, in če bo šlo tako naprej, kot gre zdaj, bom takrat verjetno že invalid.
Razmišljate o samoplačniški operaciji?
Če ne bo šlo drugače.
Ste kot kolesar med tistimi, ki težko zaspijo, če kolesa ne očistijo takoj po prihodu z runde?
Ne, še ne, ga pa res vsake toliko res očistim. Tisti, ki jih omenjate, bi rekli, da premalokrat. Zato je edina stvar, ki jo v bloku pogrešam, ta, da bi zaradi pranja kolesa raje imel hišo. Sem pa zdaj že izumil način, da skozi kolesarnico speljem cev in kolo očistim pred blokom.
Sicer pa sem v kolesarstvo padel kot čisti rekreativec. Moj osnovni šport je nekaj povsem drugega, kolesarstvo pa je bilo bolj kot ne dopolnilo mojemu osrednjemu športu. Ko sem začel pisati kolesarski vodnik, sem imel malo slabe vesti, saj sem pričakoval, da bodo krogi, ki sem jih delal, za tiste bolj resne kolesarje premalo zahtevni, pa se je na podlagi kolesarjenja z drugimi, ki sem jih vabil na ture, izkazalo, da je ravno obratno. Vsem se zdijo precej naporne.
Zasavska sveta gora
Tako sem ugotovil, da je alpinizem dober temeljni šport za vse druge dejavnosti, ki te izčrpavajo. Meni na kolesu skoraj nič ni težko. Hiter sicer nisem, pri mojih letih bi bilo to težko, lahko pa dolgo zdržim. Kolesarstvo ponuja vse tisto, kar ponuja alpinizem, le da ni take nevarnosti, saj sem zbiral predvsem trase, kjer ni veliko avtomobilov. Ko greš na kolo, računaš, da boš domov prišel živ, še posebej če slediš mojemu vodniku. Kolesarstvo se mi zdi sproščujoče, pa tudi če je fizično zahtevno. Pomembno mi je bilo, da element nevarnosti, ki ga predstavlja promet, čim bolj odstranim, saj me je pri alpinizmu, tako kot vse, ki se s tem ukvarjajo dlje časa, ravno to začelo najbolj motiti.
Se pravi nimate slabih izkušenj na slovenskih cestah?
Profesionalnega kolesarstva ne morem soditi, ampak kar zadeva moje izkušnje na kolesu, sem imel dve srečanji s pobesnelim psom, to pa je tudi edino, kar sem nevarnega doživel.
Večino krogov sem odpeljal z Mojco (partnerko, op. p.) in večji del sva odpeljala vzporedno, saj na cesti ni bilo nikogar. Ravno prejšnji konec teden sva bila v Kobaridu. Od tam sva se zapeljala do Robidišča in v Čedad, čez Sovodenj in Livek ter nazaj v Kobarid. Krasna tura, krasne ceste, včasih celo pomisliš, kot da bi bile ustvarjene za specialkarje. Kot da je to neke vrste Disneyland za specialko. Dobra asfaltna površina, široka od dva do tri metre. V vodniku ga najdete pod številko 13. Traso lahko preko QR-kode enostavno prenesete na računalnik.
Je bilo težko nabrati 66 kolesarskih krogov po Sloveniji ali bi jih zlahka našli še več?
Založbi sem najprej sporočil, da bo krogov 50, in bil prepričan, da jih bom s težavo nabral toliko. No, bilo je ravno obratno. Ko sem jih zbral in prevozil 50, sem kar nadaljeval, dokler me pri 65 direktor založbe ni ustavil, češ da bo knjiga predebela. Zaradi tega, kar je maja lani potem Roglič dosegel na Višarjah, sem seveda moral v knjigo uvrstiti še to etapo. Po tistem sem naredil še tri kroge, in zapolnil bele lise na zemljevidu. Ena lepa tura gre s Ptuja okoli Donačke gore in po Halozah, čudovita tura, pa iz Krškega na Bizeljsko, tudi to je krasen krog, in iz Nove Gorice v Solkan in na Sveto goro, Čepovan, Most na Soči ... Teh v vodniku ni, bodo pa morda v ponatisu.
Dirka Po Sloveniji (12.–16. 6.) bo letos doživela že 30. izvedbo. Kje bi vi speljali traso, da bi bila karseda najbolj reprezentativen pokazatelj naravnih lepot Slovenije?
To, kar bom zdaj rekel, ni fraza, ampak v vsakem od 66 krogov, ki sem jih odpeljal, sem vsaj enkrat pomislil, da vozim po najlepšem, kolesarsko gledano, delu Slovenije. Na prvo žogo bi rekel, da so najbolj atraktivna krogi nad Sočo, zelo lep se mi zdi tudi tisti, ki pelje čez Rogličev Kisovec, pa na Sveto goro in Litijo po stranskih cestah, od tam na Podkum ... Težko bi rekel, kjerkoli mi je fino. Zelo zanimiva je tudi trasa, ki sem jo speljal okoli Trdinovega vrha, iz Kostanjevice na Krki do Planine na hrvaški meji, od tam do Radovice v Beli krajini, čez Vahto in nazaj do Kostanjevice.
Vodnik Pikčasta Slovenija je preveden v nemški, italijanski in angleški jezik. Ste se s prevajalci pogovarjali tudi o prevodih kriminalke o inšpektorju Tarasu Birsi?
Da, Patrizia Raveggi, ki je poskrbela za italijanski prevod vodnika, je prevedla tudi Jezero in Leninov park. Mislim, da bomo s to italijansko založbo podpisali tudi pogodbo o prevodu ene kriminalke na leto.
Torej sta Jezero in Leninov park dostopna tudi na italijanskem knjižnem trgu? Kakšen je odziv italijanskega trga?
Da, Jezero je že izšlo in menda so odzivi dobri. Lani sem že gostoval po nekaterih italijanskih mestih, bil sem v Benetkah, Trstu, Trevisu in Genovi, kjer je bil knjižni sejem, pozneje pa še v Rimu in Neaplju ter na otočku Procida, in povsod smo se imeli lepo. Postal sem celo častni član knjižnice na Procidi.
Kaj pa angleško govoreči trg?
Jezero je prevedeno tudi v angleščino, vendar smo imeli nekaj smole pri izbiri založbe, ki ne da kaj dosti od sebe. Morali bi biti bolj potrpežljivi. Če se bo dalo, bomo pravice odkupili in jih ponudili drugim.
Na lanskem knjižnem sejmu je izšla še šesta kriminalka o Tarasu Birsi. Kakšni so odzivi?
Zelo pozitivni.
V katerem delu snovanja zgodbe o Tarasu Birsi ste se najbolj udobno počutili?
Če me sprašujete, katera knjiga mi je najbolj všeč, je podobno, kot je z vprašanji, kateri otrok ti je najljubši, ker imaš vse enako rad. Če pa me sprašujete, katero knjigo sem najlažje pisal, pa moram reči, da nobene.
Vedno mislim, da mi bo pri naslednji kriminalki lažje, ker sem se že toliko naučil, pa ni tako. Vsakokrat se pojavijo kakšne nove težave, tako da se nikjer nisem prav udobno počutil in to je verjetno povsem normalno.
Bi pa rekel, da najbolj izstopata knjigi Jezero in Oj, Triglav, moj dom. Jezero zato, ker je to moja prva kriminalka in mi je omogočila vse to nadaljevanje in TV-serijo, zadnja pa zato, ker sem z njo pokazal, da imam kot pisec kriminalk še kaj povedati. Je ravno tako uspešna kot tiste pred njo, kar tudi mene preseneča in zaradi česar sem vesel.
"Vedno mislim, da mi bo pri naslednji kriminalki lažje, ker sem se že toliko naučil, pa ni tako. Vsakokrat se pojavijo kakšne nove težave, tako da se nikjer nisem prav udobno počutil in to je verjetno povsem normalno."
Napovedali ste, da na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu nove zgodbe o Tarasu Birsi ne boste izdali. Še vztrajate pri tej napovedi?
Da, drži. Toliko dela sem imel z vodnikom in knjigo Oj, Triglav, moj dom, da sem bil novembra lani povsem izčrpan. Če bi želel letos izdati novo kriminalko in uloviti vse roke, bi moral začeti pisati takoj, tako da smo izid novega Tarasa raje prestavili za eno leto. Seveda pa že razvijam zgodbo in že imam približno v glavi, kaj se bo zgodilo.
Tarasa ste popeljali že v različne dele Slovenije. Lahko namignete, kje se bo odvijala naslednja zgodba? V kateri del Slovenije nas boste odpeljali tokrat?
Razmišljam o tem, da bi Tarasa z ekipo poslal na dodatno izobraževanje v kraj, ki sem ga tudi spoznal s kolesa ...
V Gotenico?
Recimo in da se tam kaj zgodi, ampak kot rečeno, vse to se še lahko spremeni in lahko, da se bom odločil za kakšen drugi kraj.
Pripravljate tudi risoromana Bobri in življenjsko zgodbo o slovenskem paraolimpijcu, slepem tekaču Sandiju Novaku. Kako daleč sta projekta?
Z Bobri smo zelo daleč, besedilo je bolj ali napisano, Peter Škerlj ga je tudi že narisal, zdaj je treba dodati samo še malenkosti, in če sem prav razumel Uroša Grilca, bi risoroman lahko izšel še pred poletjem, tisti o Sandiju Novaku pa malo kasneje.
Znani ste po biografijah. Boste v bližnji prihodnosti izdali še kakšno?
Težko rečem, dobil sem ponudbo za še eno biografijo, ampak ker sem imel preveč dela, sem začetek pisanja prestavil na jesen. Lahko pa povem, da ne gre za osebo iz sveta športa.
Lahko vsaj namignete, s katerega področja je oseba? Politika, gospodarstvo …?
Gospodarstvo.
Imate stalno v glavi vklopljene senzorje, ki so pozorni na vse, kar se dogaja okoli vas ali v svetu in bi lahko uporabili v knjigi?
Kot pisatelj imam avtopilot stalno vklopljen. Opazujem ljudi, kaj počnejo, kako razmišljajo, zaradi kolesarskega vodnika sem zadnje čase še posebej pozoren tudi na asfaltne ceste (smeh, op. p.).
"V zadnjih sedmih letih sem izdal šest kriminalk in mislim, da je čas, da jaz in bralci z mano naredimo malo odmora."
Kdaj pa izklopite glavo, če sploh?
Zelo težko, to je bil tudi razlog, zakaj sem prestavil izid nove knjige. Pa ni bila težava v času. Dan ima še vedno 24 ur. Energije mi je zmanjkalo. V zadnjih sedmih letih sem izdal šest kriminalk in mislim, da je čas, da jaz in bralci z mano naredimo malo odmora.
Je kaj novega glede ekranizacije Tarasa?
Nič ne vem, da bi se kaj dogajalo na tem področju.
Pišete ogromno, kaj pa berete? Tudi ogromno?
Manj, kot sem, ampak berem. Zdaj se kot bralec nahajam v obdobju klasik, teh, ki sem jih že prebral, ali tistih, ki sem jih v obdobju srednje šole izpustil. Tako sem na primer po 30 letih spet prebral Zločin in kazen in ugotovil, da gre za kriminalko, in sicer za zelo originalno kriminalko, kjer vemo, kaj se je zgodilo, kdo je zagrešil zločin, ne vemo pa, kako se bo razpletlo. Nedavno sem prebral knjigo Zajec in pol, gre za res noro satiro španskega pisatelja, za zgodbo o prvem slepem serijskem morilcu na svetu. Knjigo sem sicer enkrat že prebral, zdaj pa sem se je lotil ponovno predvsem zato, da si oddahnem od modrih misli velikih klasikov. Pred tem sem namreč bral Marquezovo Patriarhovo jesen. Izjemno neberljiva zadeva. Prav silil sem se, da sem jo prebral. Kot neke vrste samokaznovanje, ker preveč gledam televizijo.
Berete zaradi besednega zaklada, zaradi mojstrenja osredotočenosti?
Berem zato, da ne bi padel v model bivanja kot večina. Tudi zato, ker se z branjem uriš v samodisciplini in razumevanju. Če dlje časa ne berem, se mi pri zapletenih stavkih dogaja, da na koncu stavka pozabim, kaj je hotel avtor z njim na začetku. Nekaj časa in strani traja, da se vzpostavi nujno potrebna stopnja pozornosti. Branje zahteva določen angažma, ki ga gledanje televizije ne zahteva.
Berete knjige v fizični obliki ali prek bralnikov?
Da, v papirnati obliki. Rad listam knjige, vsake toliko tudi povoham strani novih knjig.
Kako je z vašo plezalno kondicijo?
Plezam v Plezalnem centru, tudi v plezališčih, v gorah sem pa lani trikrat. Sem si rekel, da ne bom šel v stene, dokler se ne približam plezalskemu nivoju in ocenam, ki sem jih zmogel pred nesrečo. Pa nisem zdržal.
Preberite še: