Torek, 28. 5. 2019, 11.29
4 leta, 10 mesecev
Miha Mazzini: Društvo slovenskih pisateljev kot država v malem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,13
14
Sestanki in zbori so dostikrat tako slabo obiskani kot srečanja preživelih po atomski kataklizmi.
Nedavni (skorajšnji) brodolom Društva slovenskih pisateljev (DSP) me je navdal le z rahlim presenečenjem nad tem, kako dolgo je trajalo. Nič, kar so počeli v zadnjih desetletjih, ni obetalo drugačnega razpleta. Potem pa me je prešinilo, da se pravzaprav v zgodbi Društva skriva nekaj zanimivega tudi za širše občinstvo: izvedeli bomo, zakaj kot država nismo postali druga Švica.
Časi napuha
Začnimo z napuhom, kajti oba, društvo in država, sta začela z njim. Nismo o sebi mislili kot o postkomunistični tvorbi z uničeno industrijo, marveč o gigantu, ki ga je cuzal zlobni Beograd, in bo sedaj kar sam od sebe postal druga Švica. Mit o najbolj poštenem narodu na svetu je bil tako močan, da so pri prepisovanju tujih zakonov dejansko kar črtali kazenske člene, češ, saj tega pa pri nas ne potrebujemo, ali pa dajali zakone pisat tistim, ki so od njih imeli največje koristi.
Tudi Društvo pisateljev je sledilo napuhu, če ne v njem celo vodilo. Dejansko je precej članov mislilo, da lahko upravljajo državo - in očitno so obstajali ljudje, ki so jih v tem podpirali. Če ne verjamete, poglejte intervju z Dragom Jančarjem (vir), v katerem omeni, da so dobivali celo peticije naj podjetja.
Prepričanje, da Društvo kihne in vlada pade, je bilo tista leta tako trdno, da še smešno ni bilo več. V romanu Izbrisana opišem resnični dogodek, ko sem prisostvoval risanju parlamenta in vseh sedežev v njem in označevanju, kdo vse lahko pade in izpade, če bo Društvo protestiralo. In kot veste, o izbrisu s(m)o molčali. Naj bo povedano: ne iz strahopetnosti, marveč iz iluzije o silni moči, ki jo je bolje hraniti za usodne stvari (katerekoli naj bi to že bile).
"V romanu Izbrisana opišem resnični dogodek, ko sem prisostvoval risanju parlamenta in vseh sedežev v njem in označevanju, kdo vse lahko pade in izpade, če bo Društvo protestiralo."
Ostal mi je grenak občutek, da sem se tako pohlevno pustil preglasovati. Kasneje, v drugih debatah in organizacijah, sem se naučil, da za zapisnik zahtevam vpis svojega ločenega mnenja.
Spotoma: v tistem času so v parlamentu odpravili vse ugodnosti za umetnike in nas izenačili z obrtniki. Če se prav spomnim, tudi tu ni bilo protesta, pa je med poslanci sedelo kar nekaj pisateljev. Ker, saj veste, če bi kdo kaj rekel, bi vlada padla ...
Realnost trka na vrata
Počasi se je druga Švica začela oddaljevati. Tudi v Društvu so se začele debate o tem, kaj naj bi počelo v prihodnje. Pozvali so nas, naj pripravimo predloge in mojemu so se najbolj smejali, razen enega člana, ki je čisto podivjal, da predlog ni smešen, marveč sramoten. Predlagal sem namreč, da Društvo postane ostra stanovska organizacija, agencija in obenem sindikat, ki skrbi za pravno pomoč pri našem delu, od sestavljanja pogodb prek pogajanj do ščitenja velikih in malih avtorskih pravic. Nekako tako kot ameriški WGA, ki se ga vsi bojijo, kadar v bran svojim članom z verige spusti odvetnike.
Moj predlog se jim je zdel smešen zato, ker se jim je zdel tako banalen. Iz srca in duše nove države naj bi nenadoma postali le najboljši pisateljski servis?
To, priznam, je bil moj zadnji trud za Društvo. Preprosto nisem videl več smisla.
Implicitno so na tistem sestanku sklenili, da se bodo zamrznili. Nepremičnine imajo, dotacije tudi, vse naj ostane isto. Kasneje je bilo od karakterja trenutnega predsednika odvisno, če se je oglašal ali mandat mirno prespal, ne pa od strategije Društva.
Zadnja kriza Društva se je začela z odstopom predsednice Aksinje Kermauner.
Pravo slovensko kadrovanje #1 (dobri ljudje)
Zadnja kriza Društva se je začela z odstopom predsednice Aksinje Kermauner (vir). Problemi Društva so stari in nerešeni, le poglabljajo se, a njen program za kandidaturo jih ni omenjal. Pisalo je nekaj o tem potem, da bo dala večji poudarek mladinski književnosti itd.
Predstavljajte si Titanik, ki je nagnjen že za 45 stopinj in orkester še kar igra, čeprav je val že odnesel dirigenta, nenadoma pa vstane del glasbenikov ter zahteva več pozornosti zase. Evo vam jo - hip kasneje pa vse skupaj zagrne ocean in vsi v ribjih želodcih.
Ko sem po volitvah spraševal člane - jaz sem izstopil že davno prej -, čemu so jo volili, so mi vsi, do zadnjega, rekli, da je ona "en tako dober človek". Gospe nikoli nisem srečal in rade volje verjamem. A kaj ima srčna dobrota z vodstvenim položajem?
Mar bi, recimo, za predsednika države volili nekoga, ker je dober človek, čeprav bi svojo službo jemal zgolj kot selfie funkcijo? Ups, pa res - bi.
Slovenska varčnost
Predsednik Društva naj bi neutrudno garal za skupnost. In kot si lahko mislite, ga večina članov in članic podpira le z nerganjem in jamranjem, ne pa z delovanjem. Sestanki in zbori so dostikrat tako slabo obiskani kot srečanja preživelih po atomski kataklizmi.
Funkcija predsednika je neplačana. Kadarkoli je na dan prišla pobuda, da bi ga plačali, se je članstvo vedno uprlo - pisatelji naj delajo zastonj! Saj delajo za skupno dobro!
Ko pa jim taisti razlog zabrusi kdo drug za njihovo lastno delo, pa stokajo, kakšna krivica, kakšna krutost!
Razumi, kdor more.
Zakaj bi štirinajst let gledali na vodstvenem položaju človeka, za katerega delo ne najdete dobrih besed?
Pravo slovensko kadrovanje #2 (nekdo mora)
Predsedovanje Društvu je res precej podobno predsedovanju slovenske države, torej bolj predstavitvena funkcija, in če radi tja damo "enega dobrosrčnega človeka", tudi prav. Zaradi ravnotežja obstaja pomemben položaj, ki se v Društvu imenuje poslovni sekretar - oseba, ki Društvo zares poslovno vodi.
Zadnjih štirinajst (14) let je funkcijo opravljal Saša Jovanović, o katerem uradno pravijo, da je delo opravljal slabo (vir) in bi še nadaljeval, a je kar sam za nekaj mesecev "samovoljno in brez soglasja upravnega odbora" zapustil svoje delovno mesto (vir) in so ga končno odpustili. Za njim "naj bi ostalo precej neurejene dokumentacije in dolgov" (vir).
Zakaj bi štirinajst let gledali na vodstvenem položaju človeka, za katerega delo ne najdete dobrih besed? Kar nekaj članov in članic sem vprašal, čemu. Vsi so me začudeno pogledali: ja, kam pa naj gre drugam? Kdo drug ga bo pa zaposlil? Nakar so me okarali, da nimam socialnega čuta.
Sledi privatizacija (divja)
Ker ima Društvo precej nepremičnin na odličnih lokacijah, so se dvignile glave in roke, da bi pomagale pri razkosavanju kadavra. Saj veste, nenadoma je za vse rešitev v privatizaciji, češ, skupno dobro ne more biti uspešno, uspešna je le zasebna lastnina.
Ravno Švica dokazuje, kako neumno je tako razmišljanje. Švicarji imajo ogromno skupne lastnine, in jo dobro upravljajo, ker jim je jasno, da skupna pomeni njihova. Zato poskušajo izbrati za njeno vodenje najboljše kadre in jih tudi plačati po učinku. Očitno jim uspeva. Če vas zanimajo dodatne podrobnosti, preberite tole kolumno.
Zakaj torej nismo druga Švica?
Odgovor je enostaven: Ker imamo slab stik z realnostjo in pri izboru kandidatov za obče dobro še vedno mislimo, da smo del tuje države - tujim gospodarjem podtaknemo naše nesposobne, kar je bila odlična strategija do trenutka, ko smo postali sami svoji gospodarji.
Ko bomo končno dojeli, da skupno dobro vedno zahteva najboljše možne kadre, ne pa parkirani sorodnikov in prijateljev, strankarskih kolegov in poslovnih znancev, bomo čisto resno zelo hitro na poti v drugo Švico.
Ko bomo končno dojeli, da skupno dobro vedno zahteva najboljše možne kadre, ne pa parkiranih sorodnikov in prijateljev, strankarskih kolegov in poslovnih znancev, bomo čisto resno zelo hitro na poti v drugo Švico.
14