SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Manzzini
Miha Manzzini
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj nismo Švica?

0

termometer

Miha Mazzini

Če izvedete anketo, zakaj nismo postali ob osamosvojitvi obljubljena Švica, boste verjetno dobili dva skrajna odgovora:

a) ker nam je peščica zlobnih tajkunov pokradla sicer odlično gospodarstvo ali pa b) ker nismo vsega privatizirali.

Prvi odgovor je priročen, ker takoj najde zunanjega sovražnika, drugi pa je v duhu kapitalističnih časov – ko bo vse zasebno, bo nastopil raj. Rad bi vam v razmišljanje ponudil drugačno razlago.

Švica Švicarska vas Törbel je mešanica zasebnega in skupnega. Do lastniških hiš vodijo skupne ceste, skupni so gozdovi in pašniki. Vaščani so se leta 1483 zbrali, se dogovorili, kako bodo ravnali s skupnim dobrom in od takrat se redno dobivajo vsako leto, pregledajo poslovanje, izberejo nove upravitelje, določijo plačila, se dogovorijo, kaj in koliko bodo sekali in tako dalje.

Nihče seveda vaščanom ne brani imeti zasebnega zemljišča, a so stroški skupnega upravljanja toliko nižji, da je več kot 80 odstotkov gorskih predelov Švice urejenih na ta način (Rifkin, 2014).

Zgodovina V časih, ko so se praprapredniki Törbelčanov zbrali na prvem sestanku, je bil svet neprimerno drugačen. V resnici zemlja ni bila niti kraljeva, marveč Božja; kralj jo je le upravljal. Ker si ni mogel čisto vsak privoščiti vsega orodja, so si ga delili in dosti naredili s skupnimi močmi, kar na vaseh storijo še danes.

Zasebnost vsega, tudi časa in prostora, je zgodovinsko gledano sorazmerno nedavna iznajdba. Osnovna ideja kapitalizma temelji na njej: vse nekomu pripada in tisti s tem trguje. Vse je mogoče kupiti in prodati.

Že pri pozornem branju starih in novih besedil opazite razliko: ko v prvih govorijo o zemlji, ji ljudje pripadajo, v drugih pa zemlja pripada njim. Po srednjem veku je zgodba Zahoda itak zgodba o prilaščanju zemlje. Zato se je spremenil tudi pravni jezik. Kar so bile v fevdalizmu lastniške dolžnosti, so v kapitalizmu postale zemljiške pravice.

Kot je lepo povedal Max Weber: kapitalizem se zgodi takrat, ko ekonomske vrednote zamenjajo duhovne. Ni čudno, da so zdaj ekonomisti duhovni vodje, h katerim molimo, jih prosimo za nasvete in od katerih pričakujemo čudežne rešitve. Njihova svetišča, banke, so višje od katedral.

Teorija Švicarski sistem se je torej vzpostavil še v srednjem veku in ker je ostal nespremenjen, bi morala biti to ena najbolj zaostalih držav sploh, zadnja pozabljena luknja sveta.

Vsaj glede na teorijo. Leta 1968 je revija Science objavila članek Garretta Hardina Tragedija skupnega pašnika (The Tragedy of the Commons) (vir) in kapitalisti so ponoreli od sreče. To, kar so slutili od vekomaj, da je vse, kar ni zasebno, obsojeno na propad, je zdaj potrdila tudi znanost: skupni pašniki so tragedija. Zasebni so sreča.

No, ni ravno tako. Elinor Ostrom se je resno odpravila raziskovat trditve iz članka in ugotovila, da je skupno dobro povsod po svetu živo in zdravo ter zelo dobro delujoče (za to delo je leta 2009 je prejela Nobelovo nagrado iz ekonomije).

Predvidevam lahko, da kadar vas hočejo nategniti, vam torej citirajo Hardina, nikoli pa ne Ostromove.

Kapitalizem Še od pradavnine nam je ostalo veliko skupnih dobrin. Zrak, recimo. Tehnično ni težko narediti merilnik podihanega zraka, če (ko?) bi to dobrino sprivatizirali. In ko jo bodo, vam priporočam mesečne pavšalne obračune, ker boste zagotovo dobili popust. Preden se začnete krohotati nad mojo neumnostjo, pomislite na vodo.

Ko sem bil mulc, smo jo pili iz pipe. In ravno na mojih rodnih Jesenicah je nekdo prišel na idejo, da bi jo stekleničil (voda Julijana). Pozabili ste, priznajte, kako so se mu ljudje režali. Ideja se je vsem zdela tako trapasta, da je krožila od ust do ust v veliko veselje in posmeh. Ni minilo veliko let, a ustekleničena, torej zasebna voda, je velik posel.

Skupno dobro Slovenci smo v isti godlji kot vse nekdanje socialistične države. Samo še največji osli verjamejo v tranzicijo in še niso uvideli, da gre za stalno polkolonialno stanje, v katerem izvažamo sposobne ljudi in uvažamo najbolj vsakdanje predmete.

Ven gre znanstvenik, notri pride jogurt (v družinskem pakiranju, če smo sklenili dober posel).

Vrnimo se torej k Švici. Skrivnost njihovega uspeha je v tem, da se že nekaj stoletij modro odločajo, kaj bodo imeli zasebno in kaj skupno.

Pri vsakem podjetju in početju so torej na voljo naslednje možnosti in modrost je izbrati pravo: 1. Če bi si tiste törbelške pašnike nekdo olastninil, bi moral priviti prispevke, da si povrne vložek, nato bi ga prodal podjetju, ki bi ga prodalo korporaciji, ki bi ga prodala multinacionalki, in nenadoma bi se vmes nabralo toliko upravljavskega kadra, da pašniki ne bi bili več rentabilni in bi bankrotirali.

2. Če bi ga dali v upravljanje socialističnemu podjetju, bi to za šefa namestilo nesposobnega politikovega bratranca, ki bi zaposlil priliznjence in uresničeval svoje bolne poslovne ideje do grenkega bankrota.

3. Če bi si pašnik razdelili, bi vsak vaščan moral kupiti svoj traktor in vse, kar spada zraven, in bi nazadnje klonil pod stroški.

4. Skratka, Törbelčani že vedo, zakaj ga že stoletja upravljajo kot skupno dobro. Upravljanje je očitno izjemno učinkovito, čeprav se z njim sorazmerno malo ukvarjajo (enkrat na leto!), a očitno za vodenje izberejo najboljše in jih redno nadzorujejo. Naj izpostavim jasno in glasno, da ne bo pomote: vsaka od teh štirih metod je lahko primerna, odvisno od okoliščin. Še socialistično podjetje lahko pride prav, recimo za politike s kilavimi sorodniki.

Socializem Skupno dobro je socializem neprestano poudarjal, hvalil in malikoval, a vsi smo na lastne oči videli, da gre le za poligon za postavljanje nesposobnih kadrov, najbolj nesramne kraje in zlorabe. Generacije in generacije so rasle ob družinskih kosilih, med katerimi se je oče bahal, kaj je nakradel v fabriki, mama pa je govorila o stvareh, ki jih je izmaknila v prodajalni. Skupno dobro je postalo nekaj, česar je treba čim več pograbiti in s čimer je treba čim prej pobegniti. Če ne boste kradli vi, bo pa kdo drug, zato je bilo treba pohiteti.

Skupno dobro je nehalo biti živ organizem, za katerega je treba skrbeti, postalo je mrhovina, ki jo moramo čim prej razkosati.

V šolah uvajajo pouk o podjetništvu. Nič nimam proti, a te zadeve otroci lahko izvedo iz okolja. Nikjer pa ne bodo dobili tistega, kar najbolj potrebujejo: poduka o skupnem dobru in ravnanju z njim.

Nekdanje socialistične države niso postale Švica ne zato, ker se niso naučile kapitalizma, marveč zato, ker se niso znova naučile ravnanja s skupnim dobrom. Vsi mislijo, da so komunisti uničevali podjetništvo in zasebno lastnino, nihče pa ne pomisli, kako zelo so šele uničili skupno dobro. Spremenili so ga v plen.

Kardeljevo samoupravljanje Skupno dobro lahko deluje le z aktivno udeležbo. Komunisti so grobo udarili s povsem nasprotnimi pravili: Bodi tiho, brigaj se zase, glej proč, voli edinega kandidata na seznamu in srečno boš živel do konca svojih dni.

Kot je Orwell pravilno ugotovil, totalitarizmi nosijo masko dvoreka: vse, kar je izrečeno, pomeni nekaj drugega. Kardeljevo samoupravljanje je bilo visoka himna labirintov birokratizacije, ne pa aktivnega upravljanja. Za zakon o združenem delu so spisali milijon in pol pravnih aktov (Pirjevec, 2011), kar pomeni birokratski cunami, ki je onemogočil vsako ustvarjalno aktivnost.

Kardelj je bil pač učitelj po poklicu in je rad dajal pisati domače naloge.

Ideja skupnega dobrega je pozabljena O skupnem dobru torej v teh krajih ne vemo nič več. Ko sem lani pripravljal predavanje na to temo in sem spraševal Slovence, katere sodobne zadeve si predstavljajo pod tem izrazom, sem dobil presenetljive odgovore, večinoma Airbnb in Uber.

Airbnb in Uber sta visoka pesem kapitalizma. Prvi v trgovsko blago spreminja gostoljubnost, drugi pa avtoštop. Samo v tranzicijskih državah lahko nekdo o skrajno kapitalističnih podvigih misli, da gre za uravnavanje skupnega dobrega. Ko sem spraševal Nemce, niso naredili iste napake in v glavnem je bil njihov odgovor skupni avtomobili (carsharing).

Odgovornost Nazaj v Törbel po odgovor na vprašanje, kako lahko vse skupaj deluje. Na letni sestanek pridejo vsi, pozorno pregledajo narejeno in se dogovorijo za naprej. Pri vsakem sistemu je treba najprej vprašati, kaj storijo s tistimi, ki se ga nočejo držati. Izobčenje (ostracizem) je strašna kazen za nas, ki smo družbena bitja.

Povedano po domače: kdor je goljufal, tega prezirajo. Povezanost okoli skupnega cilja daje skupnosti točno tisto, kar zdajšnjemu zahodnemu svetu najbolj manjka: občutek pripadnosti; in tisto, kar najbolj manjka tranzicijskim državam: občutek odgovornosti.

Zdaj pa v mislih prestavimo te pašnike v Slovenijo. Trdim, da bi bila udeležba na sestanku minimalna, ker nihče nima časa, kdo se bo s tem ukvarjal itd. Sledila bi poplava tarnanja, kako so jih nategnili, pri načrtovanju pa bi narcisizem dobil krila, vsak bi vse najbolje vedel in končalo se bi s prislovičnim slovenskim prepirom, po katerem bi vsak tožil vsakega. Medtem bi kak veseljak pokradel čim več skupnega premoženja in vsi bi ga občudovali, češ, ta se pa znajde!

Naslednji primer je anekdotičen, a pred davnimi leti sem dejansko poznal soseda, ki sta ugotovila, da je kosilnica za tisti zaplati, ki ju premoreta, mirno lahko skupna. Takrat so po soseski vsako nedeljsko dopoldne zabrneli motorji in sosedje so tekli kosit.

Seveda sta tudi naša solastnika prišla na idejo istočasno in se na smrt skregala, češ, kdo si ti, da te bom čakal pol ure!

Spotoma, v svetovnem merilu imamo največ traktorjev na osebo (vir).

Kolektivne organizacije O skupnem dobru in njegovem upravljanju sem precej premišljeval zadnje čase, kot predstavnik avtorjev v kolektivni organizaciji SAZOR. Vsak avtor sam ne more tekati okoli in gledati, kje so skopirali kak košček njegovega dela ali predvajali kak odlomek.

Lahko bi, ampak potem ne bi počel čisto ničesar drugega. Za povrhu gre za tako majhne denarje na osebo, da ne bi imel nič od tega. Kolektivna organizacija upravlja denar članov, je torej kot törbelški gozdovi in pašniki tipičen primer skupnega dobrega.

Prav tako nanjo prežita dve mogoči nevarnosti: 1. Notranji prevzem Majhna skupina se odloči in zadevo na videz še vedno upravlja v skupno dobro, a pobira prevelik kos pogače zase.

2. Zunanji prevzem Nekdo pride in skupno dobro olastnini. Formalno tega seveda ne more storiti, a nastavi svoje vodilne in nadzorne kadre, kar bi zadostovalo.

Nisem videl veliko skupščin slovenskih kolektivk, a tiste, kar sem jih, so bile bolj zapuščene. Organizacija ima, recimo, tisoč članov, na skupščini pa jih sedi kakih pet, sami stari znanci, ki poklepetajo, si podaljšajo mandate in v zapisnik napišejo, da so pogovori potekali v prijateljskem vzdušju. V takih primerih je nevarnost notranjega prevzema logična – če upravljanje nikogar ne zanima, potem pač gremo mi po svoje, mar ne?

Še enkrat: ni učinkovitega skupnega dobra brez aktivnih članov. Enkrat na leto morajo priti pripravljeni, v rokah morajo imeti poslovne izide in načrte, vodstvo morajo zasliševati z vprašanji, da jim pot lije po čelu. In šele če je večina zadovoljna, dobijo vodje nov mandat. Če.

Veliki Vodja Za socialistične države je miselni preskok v upravljanje skupnega dobra težak. Prej je vse urejal veliki Vodja, zdaj pa naj bi kar naenkrat vsi bili mali voditelji? Kapitalizem ponuja komunizmu bližjo rešitev: namesto velikega Vodje boste zdaj imeli velikega Lastnika. Prvi je imel partijsko izkaznico, drugi ima bančno.

V obeh primerih vam ne bo treba misliti in zadostovalo bo le izpolnjevanje ukazov. V obeh primerih vam bo tudi šlo vedno slabše in v vedno večji negotovosti boste živeli, saj boste vedno bolj odvisni od Njega.

Mentalitetne prilagoditve Ko si v Ameriki posameznik hoče prilastiti skupno dobro, se izgovarja na svobodo (vir). Pri nas smo bolj pod nemškim vplivom, zato bo govoril o varčevanju, optimalnem upravljanju itd. Kako je propadla Slovenija Vsa skrivnost našega neuspeha je v tem, da se nismo naučili upravljati skupnega dobra. Prepustili smo ga pač tistim med nami, ki se jim je ljubilo hoditi na sestanke ali pa smo stisnili sfinktre, ko je prišel kak gromovnik od zunaj. In imeli bi kar samostojno in celo uspešno državo?

Ne gre. Ne moreš biti hkrati ovca na pašniku in še njegov lastnik. P. S. Nemška založba Rokus Klett ima največji tržni delež pri učbenikih za slovenščino. Zato so se odločili kulturni praznik počastiti s tem, da preko pravnikov grozijo slovenskemu pisatelju (preberite).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin