Petek, 15. 3. 2019, 13.01
5 let, 1 mesec
Urbani portreti
Malce drugačen brexit – poročilo iz Londona
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,41
Medtem ko so ta teden poslanci v angleškem parlamentu drugega za drugim zavračali predloge vlade o izstopu iz Evropske unije, se je v angleški prestolnici spet odvil tradicionalni knjižni sejem, največja spomladanska knjižna prireditev na svetu. Na njej lahko kupite kaj malo knjig – gre namreč predvsem za poslovni dogodek, kjer se prodajajo pravice za prevajanje in izdajanje knjig ter podobno.
Londonski knjižni sejem na začetku koledarskega leta dodobra izmeri globalno temperaturo knjižne panoge in svetovne napovedi zanjo niso slabe. Medtem pa obisk samega mesta razkrije, da se je v zadnjih tednih in mesecih v njem že zgodil malce drugačen brexit.
Središče svetovne glasbe brez velike glasbene trgovine
V London sem začel zahajati pred približno 30 leti, ravno takrat, ko so na trg začele prihajati zgoščenke. London kot eno svetovnih glasbenih središč je tudi na tem področju seveda hitro postal prodajna Meka za navdušence zbiralce novih nosilcev zvoka. Kot gobe po dežju niso rasle samo trgovine z glasbo, temveč tudi veletrgovine z glasbo (ter drugimi trgovskimi izdelki, povezanimi z njo), ki so ponujale izjemno širok nabor glasbenih posnetkov, ob katerih si je lahko obliznil prste vsak pravi glasbeni navdušenec. Glasbene veletrgovine so bile podobne veleblagovnicam: šlo je za trgovine v več nadstropjih, v katerih so bile tematsko razporejene različne glasbene zvrsti, gneča med policami pa je pričala o tem, da je zbiranje glasbe nekaj, kar bo zaznamovalo naš čas.
Na prelomu v tretje tisočletje so se zgoščenkam pridružile še tlačenke (oziroma DVD-ji, ki jih nikoli nismo znali ustrezno posloveniti), tako da so te veletrgovine še pridobile pomen ter se denimo v Londonu zasidrale na najbolj obiskanih nakupovalnih ulicah. Svojčas so bile na eni takih, npr. na Oxford Streetu, kar tri tovrstne trgovine, in sicer Virgin Megastore Richarda Bransona in dve veletrgovini HMV (His Master Voice), od katerih se je tista na zahodnejšem delu Oxforda ponašala z res častitljivo tradicijo, saj je bila odprta že daljnega leta 1921.
Poudariti velja, da tovrstne trgovine niso pritegovale samo londonskega občinstva, ki je že samo po sebi zelo številčno (London ima več kot osem milijonov prebivalcev), ob tem pa tudi zelo usmerjeno v poslušanje in konzumiranje glasbe, temveč so te trgovine pritegovale občinstvo in turiste z vsega sveta. Vsak, ki ga je glasba zanimala in je vsake toliko časa prišel v London, se je nedvomno oglasil v kateri od njih in si nabavil najnovejše zgoščenke svojih najpriljubljenejših izvajalcev. Zdelo se je, da nič ne more porušiti idile, ki se je vzpostavila med glasbenimi izvajalci, veletrgovinami in njihovimi odjemalci
Potem pa se je vse skupaj začelo spreminjati.
Prihod širokopasovnih povezav
S prihodom interneta s širokopasovnim dostopom so se reči na tem področju v zadnjem desetletju začele korenito spreminjati. Konzumacija glasbe, kasneje pa tudi filmov, s fizičnih nosilcev ni bila več nujna, dostop do teh vsebin na spletu je bil vse bolj obsežen, podjetja, kot je Apple, so omogočala nakup samo tiste skladbe, ki ti je bila všeč, ne pa celotnega albuma, in vse to je nepovratno začelo udarjati tudi fizične prodajalce glasbenih in videonosilcev.
Ne glede na to, da je bil London od nekdaj središče glasbene in filmske industrije, ki je pritegoval občinstvo z vsega sveta, se je to začelo kmalu poznati tudi na njegovi podobi. Z ožjega dela mestnega jedra je najprej odneslo trgovino Tower Records, ki je bila na Picadilly Circusu, zdaj je v njej trgovina s tekstilom. Potem se je poslovila Virgin Megastore z Oxford Streeta, vanj pa se je naselil Primark, irski nizkocenovni ponudnik tekstila (zdaj prihaja tudi v Ljubljano), ki je sčasoma zasedel še dve sosednji zgradbi, za tem je moral zapreti vrata HMV na osrednjem delu Oxforda, vanj pa se je nastanil SportDirect, nizkocenovni ponudnik športnih oblačil. Potem je zaprl vrata HMV na Picadilly Circusu …
Ostala je le še tista prva trgovina HMV na Oxfordu, ki je svoja vrata odprla že skoraj pred stotimi leti in vse je kazalo, da jih kljub težavam še dolgo časa ne misli zapreti. Potem pa je pred nekaj tedni (spet) prišlo do spremembe lastništva teh trgovin (kar nekaj, sicer precej manjših še vedno ostaja po nakupovalnih središčih in drugje) in ena od prvih potez novega šefa je bilo obvestilo, da bo nemudoma zaprl kakih 20 trgovin, med njimi tudi to najstarejšo.
Ko mi je za to povedal prijatelj, ki je sredi februarja obiskal London, skoraj nisem mogel verjeti. Tudi na internetu je marsikje še vedno pisalo, da trgovina še vedno posluje. Ko sem pred dnevi obiskal knjižni sejem in središče mesta, je realnost potrdila žalostno dejstvo, da v prestolnici svetovne glasbe, razen nekaj manjših, skoraj ni več dobro založene glasbene niti filmske trgovine.
Za tiste, ki še vedno želijo dobiti fizičen nosilec glasbe ali slike (CD ali DVD), kot možnost nakupa tako ostaja predvsem Amazon, ki je zidane trgovine že zdavnaj razorožil s hitrostjo svoje dostave ter z ugodnimi cenami – za nekaj funtov ti kupljeno blago v 24 urah dostavijo kjerkoli po Veliki Britaniji.
Kaj to pomeni za našo družbo kot tako?
Civilizacijski premik
Izumiranje glasbenih in filmskih trgovin celo v Angliji, domovini Beatlesov in Rolling Stonesov, tako pomeni pomemben civilizacijski premik pri konzumiranju popkulture. Ta je po definiciji v domeni mladih in pogosto predstavlja eno od osnov identitete pri njihovem odraščanju. Seveda to ne pomeni, da se glasba ne posluša več in da se filmi več ne gledajo, vendar pa se je spremenil način njihove konzumacije.
Glasba se nekako najbolj naravno umika s fizične konzumacije, saj na splošno ne potrebuje lokalizacije in prevajanja v druge jezike, poslušamo pa jo lahko kjerkoli tudi pasivno ter mimogrede, kar nam omogočajo različne digitalne platforme. Podobno pot ubira tudi film, ki sicer še ostaja kot moment druženja v kinodvoranah, pri konzumaciji v domačem okolju pa se vse bolj seli na naročniški model plačljive televizije, s katerim po vsem zahodnem svetu intenzivno prodirata Amazon in Netflix.
Seveda se pri tej digitalni in pogosto tudi zelo mimogredni potrošnji postavlja vprašanje kakovosti uživanja teh vsebin. Z dosedanjim zbiranjem lastne glasbene in filmske knjižnice so ljudje vzpostavljali tudi bolj reflektiran odnos do tega, kar se jim zdi pomembno posedovati, in vsake toliko časa ponovno poslušati in pogledati ter o tem tudi razmišljati. Novi načini potrošnje pogosto odmikajo tudi refleksijo, zaradi česar vse bolj cvetijo predvsem trivialne ter že od poprej znane glasbene in filmske vsebine, ki imajo zagotovljeno globalno distribucijo.
Tretji vogal popkulturnih vsebin so seveda knjige. Kako pa na tem področju kaže njim?
Knjige na barikadah
V primerjavi z glasbo in filmi knjige za zdaj ostajajo bolj usidrane v zavesti fizičnega nakupa in potrošnje. Kar nekaj velikih knjigarn je v zadnjih letih sicer izginilo tudi iz londonskega strogega središča, a najbolj prepoznavne vseeno ostajajo še naprej: med njima sta legendarni Foyles na Tottenham Court Roadu, ki je bila včasih pretežno knjigarniška ulica, in Waterstones na Picadillyju, ki je morda največja knjigarna v Evropi. Seveda pa ob izginjanju glasbenih in filmskih trgovin ostaja nejasno vprašanje njihove dolgoročne prihodnosti, saj Amazon z velikimi popusti in hitro dostavo postavlja pod vprašaj tudi precej dražji nakup knjig v zidanih knjigarnah. Nekaj pa je gotovo: v primerjavi z digitalnimi platformami, kamor sta se preselila glasba in film, knjige trdno še naprej ostajajo tudi v tiskani obliki.
To se je potrdilo tudi na londonskem knjižnem sejmu, kjer je neznosna gneča pričala o tem, da globalna založniška panoga ni več v tako veliki krizi. To je bilo morda najlepše vidno v hali, kjer so bili nastanjeni knjižni agenti. Predstavljajte si dvorano v velikosti nogometnega igrišča, v kateri je kakih šeststo majhnih miz in za katerimi sedijo agenti, nasproti njih pa se vsake pol ure izmenjujejo potencialni kupci knjižnih pravic za posamezen jezik in državo. Na stotine ljudi vsak trenutek vrvi sem ter tja, ogledujejo si kataloge knjig, ki jih ponujajo agenti, si vestno zapisujejo ugotovitve in preračunavajo, ali bi se jim splačalo posamezen knjižni naslov prevesti v rodni jezik. Če si iz Slovenije, se ti zdi skoraj nepredstavljivo, da od knjig lahko po svetu živi toliko ljudi.
"Koliko pa ste imeli obiskov iz Slovenije?" sem vprašal nekaj agentov, s katerimi sem se na kratko sestal.
"Bolj malo," so mi odgovarjali in se vprašujoče zazrli vame. Nelagodno sem skomignil z rameni.
Kaj se s knjigami dogaja v Sloveniji, je namreč že druga zgodba.
