Janez Janša
Sobota, 9. 1. 2021, 22.40
1 leto, 5 mesecev
Komentar urednika
Laži brez mask in izginuli Jack Ma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,50
155
V prihodnji dneh bomo izvedeli, ali bo 43 poslancev podpisalo predlog za izvolitev novega predsednika vlade z najbolj trapasto vsebino, odkar imamo državo. Zamenjave so se lotili s trditvijo, da Janez Janša (SDS) ne uživa zaupanja državljanov. Za predsednika vlade, ki torej uživa več zaupanja državljanov, pa predlagajo Karla Erjavca (DeSUS). Janšo je na zadnjih volitvah za poslanca izvolilo 7020 volivcev. Zbral je daleč največ glasov med vsemi kandidati po državi. Erjavec je propadel z glasovi 394 volivcev. Daleč največ glasov je med strankami dobila SDS, ki jo vodi Janša: 222.042. DeSUS z Erjavcem 43.889.
Je mogoče večje norčevanje iz instituta volitev in demokratičnega sistema kot trditi, da nesporni zmagovalec volitev nima podpore ljudstva, hkrati pa za predsednika vlade ponujati poraženca, ki še za poslanca ni bil izvoljen? Pri nas ne gre za dva kandidata, ki bi si bila vsaj blizu po rezultatu, čemur smo priča v ZDA z Donaldom Trumpom in Joejem Bidnom. Tesno je, ko se razlike merijo v odstotkih. Pri nas se v zmnožkih.
Naša opozicija z metodami Trumpa
Janšo je volilo skoraj 18-krat toliko volivcev kot Erjavca. Tudi seštevek vseh glasov volivcev za pet izvoljenih poslancev DeSUS – bilo jih je 3095 – ne doseže polovice volivcev, ki jih zbral Janša sam. Tako so pobudniki menjave razglasili, kdo po njihovem mnenju uživa podporo volivcev v tej državi:
Celotno besedilo osnutka predloga konstruktivne nezaupnice si lahko preberete tukaj:
Je pa to, kar počne opozicija z Erjavcem, sicer napredek. Pred tem so se na oblast, s katere so lani sestopili sami, ker je Marjan Šarec (LMŠ) poskušal izsiliti predčasne volitve, ko je ugotovil, da z manjšinsko vlado volilnih poražencev ne gre več, poskušali priti kar z ulico. Komično pri strankah Šarca, Tanje Fajon, Luke Mesca in Alenke Bratušek pa je, da so ti javno ostri kritiki politike Donalda Trumpa zelo podobni odhajajočemu ameriškemu predsedniku. Bili so proti zapiranju države ob epidemiji, pozivali so proti maskam in jih protestno niso nosili, organizirali pa so tudi ulične proteste, ko so bili ob oblast, da bi se vrnili s pomočjo ulice.
Po uporabljeni simboliki so bili naši protesti celo hujši od ameriških. Ko je Janša šele prevzemal vlado, je Ludvik Tomšič na protestih med poslanskimi prostori DeSUS in SMC že vpil, da je treba kandidata za predsednika vlade takoj ubiti, za SMC in DeSUS so protestniki skandirali, da so izdajalci. Za te se pri nas ve, kaj jih čaka. Na teh protestih so, da bi bila grožnja še bolj neposredna, mahali s serijsko natisnjenimi plakati: "Smrt janšizmu!"
Pozneje so to nasilje v Ljubljani nadgradili s poškodovanimi policisti in razbitim obrazom fotoreporterja Boruta Živulovića. Napada na novinarja je osumljen pripadnik Viol Grega Mitev.
Takoj po nasilju je za javno TVS predstavnik kolesarskih protestnikov Anis Ličina dogajanje komentiral v opozicijskem slogu, da je za nasilje kriva vlada, ker je med epidemijo z ukrepi premalo prijazna do ljudi. Novinarjem, ki nočejo končati z razbitim obrazom, pa je brez maske na obrazu sredi Ljubljane priporočil: "Maš pač neki brezrokavnik, karkoli, označeno RTV, in se hitro izogneš."
Da je nevarno, če nisi na pravi strani, je ta teden ugotavljala tudi novinarka Dela Suzana Kos, ki bi ji naj z desne pošiljali opozorila, da bo morala biti v prihodnje pazljiva pri prečkanju ceste, če bo res objavila zaupno vsebino poročila računskega sodišča o maskah in ventilatorjih. Takšna opozorila je v preteklosti z leve dobival predvsem novinar TVS Jože Možina, ker je razkrival manj svetle plati socialistične diktature.
Ko je zgodbo Kosova res objavila, pa so bili besni na drugi strani, ker ni bilo objavljeno tisto, kar so pričakovali in kar so več kot pol leta sporočali v Tarčah Erike Žnidaršič in na protestih.
Zgodba v Delu ni bila o vsesplošni korupciji vlade, ki je prevzela oblast po odstopu Šarca, kar je bil načrt opozicije.
Namesto tega smo lahko brali celo, da je bila zapuščina prejšnje vlade precejšen polom, kar je vodilo v težave, ko je nova vlada poskušala v hudi konkurenci zagotoviti nujno zaščitno in medicinsko opremo, da zdravstveni delavci in okuženi ne bi množično umirali, ko je vsega tega primanjkovalo tudi najbogatejšim državam na svetu.
Cilj opozicije z osnutkom je bil oslabiti Zdravka Počivalška, razbiti SMC in se vrniti na oblast. Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel, ki od Fife, kot smo izvedeli med tem dogajanjem, zadnja leta prejema četrt milijona dolarjev popoldanske dodatka, je opoziciji priskočil na pomoč. Decembra je odvzel pristojnost za podpis ali zavrnitev osnutka poročila svojemu namestniku Jorgu K. Petroviču, ker ta o obsežnem poročilu na 262 straneh ni odločil v nekaj delovnih dneh.
Povsem jasno je bilo, da se nekomu mudi.
In vsi vemo, komu se je.
Mudilo se je opoziciji, ki je v tistem času že prestavljala vložitev konstruktivne nezaupnice in načrt, da bi bil Karl Erjavec (DeSUS) do novega leta celo že izvoljen za mandatarja. Novinarji iz medijev, ki opozicijo podpirajo, so množično spraševali Vesela, zakaj zamuja. Dokler jim ni ugodil in ukrepal.
Nekdanji finančni minister Janez Šušteršič in pravnik Matej Avbelj sta, ko sta Veselov odvzem pooblastila Petroviču lani kritizirala, opozorila, da je to ravnanje del scenarija, kako se bo osnutek znašel v medijih.
In se je. A ne čisto tako, kot so računali na levi.
Siol ni prikrival pri Jeretiču in ravnamo pošteno
Zaradi tega smo slišali kritike iz opozicije, da z načinom poročanja novinarka Dela brani vlado Janeza Janše. In to novinarka podjetja, katerega vodenje je z novim letom prevzel Stojan Petrič iz Kolektorja osebno, za katerega je znano, da je bil v preteklosti del vrha Foruma 21 Milana Kučana. Vodja računskega sodišča Vesel pa se je znova izkazal z ustvarjanjem javnega vtisa pristranskosti, ko je opozarjal, da iz zaupnega poročila novinarka ni razkrila vsega in dovolj.
Zamudil je lepo priložnost za molk.
Kot urednik portala Siol.net pa sem obstrmel ob zamislih nekdanjega obveščevalca Damirja Črnčeca iz LMŠ in njegovih medijskih portalov, da ne bi smeli objaviti odziva na osnutek poročila računskega sodišča iz ministrstva za gospodarstvo, ki ga je napisal Sebastijan Jeretič. Ta odziv:
V naslovu in v besedilu je bilo večkrat poudarjeno in povsem jasno označeno, da Jeretič predstavlja gospodarsko ministrstvo.
Črnčec je povsem brezsramno pozival, da moramo novinarji ravnati nepošteno, ker medije razume kot obveščevalno in propagandno orodje. Pazite: poziv vsebuje zahtevo, da moramo kršiti temeljno etično načelo, ki velja v resnem novinarstvu, da moramo novinarji javnosti predstaviti vse pomembne plati.
Če je vlada pod ostrim plazom kritik iz opozicije, je prav, da se sliši tudi njihova plat. Črnčec zahteva, da se ne sme. Ker to škoduje njegovim političnim načrtom.
Na Siol.net smo jasno označili, v imenu koga piše Jeretič, in nikakor nismo prikrivali povezav, kot so to počeli v Tarči Erike Žnidaršič ob maskah in respiratorjih lani, ko so zamolčali, da je zdravnik Rihard Knafelj v preteklosti delal za LMŠ. Videz nevtralnega strokovnjaka je takrat koristil za ustvarjanje vtisa koruptivnega polnjenja praznih skladišč, kar so iz opozicije montirali.
Dokler Črnčec, ki ima precej vpliva na medije še iz preteklosti, ko je vladal z Marjanom Šarcem, samo govori, to ni nevarno. Je pa nekoč, ko je bil na vrhu Sove, že preganjal novinarje, ker niso varovali zaupnosti obveščevalno-varnostne službe. Preganjal je Anuško Delič, ki je bila takrat zaposlena na Delu in ne v obveščevalni službi, torej ni bila zavezana varovanju zaupnosti Sove.
Kot so bili v prejšnjem sistemu zavezani številni novinarji, ki so pa res delali še za Udbo, praktično vsi res pomembnejši uredniki in novinarji v večjih medijih pa so bili tudi člani komunistične partije.
Tudi ob Kosovi smo zadnji teden slišali pozive, da bi jo morali zaradi objave zaupnosti kar preganjati po Črnčečevi logiki, ki izvira iz časov, ko so posamezniki v socialistični Jugoslaviji izginjali. Kot je zadnje mesece na Kitajskem izginil menda dober prijatelj šefa Uefe in podpredsednika Fife Aleksandra Čeferina Jack Ma.
Povejmo naravnost: Suzana Kos z objavo podatkov iz poročila računskega sodišča ni ravnala čisto nič nezakonito ali novinarsko napak. Obratno. Vsak dober novinar bi storil enako. Naše delo je, da obveščamo ljudi in ne da ljudem prikrivamo za interese teh ali onih politikov. Za varovanje zaupnosti poročila mora skrbeti Tomaž Vesel, ki je pa natančno vedel, da bo osnutek pricurljal v medije takoj, ko ga bo poslal vrsti institucij, da nanj odgovorijo. In Veselu se je tudi mudilo, da bi se to zgodilo hitro, kar je pokazal z odvzemom pooblastila namestniku.
Sam trdi, da se mu ni mudilo zaradi interesov opozicije. A mnenja o tem so precej pestra.
Ni pa bil Črnčec edini, ki je v preteklosti sprožal pregone novinarjev, ker niso varovali zaupnosti oblasti. Iz časov socializma so nam ostali številni pravni strokovnjaki in politiki, ki nam v zakonodajo kar naprej vračajo, da se novinarje preganja in nadzoruje, če pridejo blizu zaupnostim oblasti.
Niso pa novinarji, odkar imamo lastno državo, za to bili še nikoli obsojeni, saj bi bil mednarodni škandal za sodnika, sodstvo in državo preprosto prevelik. Celo v času socializma so ljudje šli na ulice, ko so za izdajo zaupnosti obsodili novinarja Mladine Davida Tasića in druge po znamenitem procesu JBTZ, kar ostaja velika sramota takratnih komunističnih funkcionarjev, ki jim v Ljubljani zadnje čase Zoran Janković postavlja spomenike. Janezu Stanovniku, denimo.
Več o tem sramotnem kaznovanju novinarja, ki je moral v zapor v Sloveniji, lahko preberete tu: SMRT NOVINARJA TASIĆA, KI JE BIL ŽRTEV NOREGA REŽIMA SFRJ.
V tednu, ko bo opozicija s Karlom Erjavcem, ki uživa najširšo podporo svojih 394 volivcev, poskušala začeti svoj ponoven pohod na oblast, se zanesljivo obetajo še dodatna presenečenja in čisto mogoče je, da bodo tudi iz vplivne družine Čeferin.
Za šefa Uefe Aleksandra Čeferina je bilo sicer nekoliko nerodno, ker je ravno, ko je Vesel končal revizijo nabav mask in respiratorjev, izginil njegov kitajski prijatelj in nekoč lastnik Alibabe Jack Ma, s pomočjo katerega je Čeferin lani pomagal državi do 300 tisoč mask, ko so bila skladišča po odhodu vlade Marjana Šarca povsem prazna, načrtov nabave pa ni bilo.
Takrat smo od Čeferina v medijih slišali:
"Poklical sem svojega prijatelja Jacka Maja, da imamo težavo in ali lahko pomaga. Še isti dan je šel v akcijo."
Zdaj nič ne slišimo, kako Čeferin vrača to pomoč in prijateljstvo. Na Kitajskem je pač še vedno nevarno.
Pri nas pa nič manj.
Kdo državo res izloča iz Nata?
Ima pa odvetniška družina Čeferin ob nogometu in računskem sodišču vpliv še na ustavno sodišče, v katerem so si opozicijske stranke v preteklosti zagotovile ustavno večino. Med sodniki je brat Aleksandra Čeferina Rok, ki bi lahko pomagal sprožiti turbolence ob ambicijah vladne koalicije, da bi vojski zagotovila oborožitev, kakršno bi vojska članice Nata že davno morala imeti.
A so z leve to nasprotniki Nata doslej blokirali. Na tem je celo temeljila prejšnja vlada Marjana Šarca, ki se je odpovedala nakupu evropskih osemkolesnih oklepnikov Boxer, ko jih je Miha Kordiš (Levica) opozoril, da naj začnejo preštevati, ali imajo dovolj glasov za izvolitev Šarca za mandatarja: DRŽAVNA SRAMOTA BOXER: ŠAREC KLEČI PRED KORDIŠEM ALI JE ZAVOZILA ŽE KATIČEVA?
Lani je dodaten denar za vojsko koalicija Janše v parlamentu le zagotovila in prepovedala še referendum o tem. A poslanci z leve so sprožili spor pred ustavnim sodiščem.
Po razmerjih moči tam imajo torej možnost, da spet blokirajo posodobitev in nabavo opreme za vojsko.
Hitro bomo tudi ugotovili, na kateri strani je družina Čeferin in kako blizu je politiki Karla Erjavca, ki je kot obrambni minister kar dvakrat zavozil nakupe osemkolesnikov in nas z nenavadnimi aferami in kadrovskimi odločitvami tudi v času vladanja Marjana Šarca oddaljeval od Nata.
Stranke, ki Erjavca predlagajo za vodenje vlade, ga ponujajo z razlago, da Janez Janša ogroža naš položaj v severnoatlantskem zavezništvu. Tako:
Kar je enako kot tisto, ko trdijo, da zmagovalec volitev, ki ga je volilo največ ljudi, nima zaupanja ljudstva, in zato predlagajo, naj zavlada kandidat, ki je na volitvah propadel.
Kul.
155