SiolNET. Siol Plus Kolumne
8,09

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Jan Zobec: Ali središče drži

8,09

termometer

Jan Zobec
Foto: STA

Kako pomembna sta življenje in zdravje za sleherno živo bitje, tudi za človeka, ni treba razlagati.

Življenje je sveto – za pripadnike vseh religij in veroizpovedi, vključno z ateisti. Brez življenja ni ničesar. Tudi za ateiste ni brez življenja ničesar, zato je tudi za njih življenje sveto. Kajti temeljni predpogoj, počelo vsega v posameznikovem življenju, je življenje sámo. Da sploh si, moraš živeti. Zato, četudi v nobenem pravnem aktu, veljavnem v Sloveniji ni zapisano, da je življenje sveto, si hočeš nočeš moramo priznati, da življenje je sveto. Še kako prav ima profesor Letnar Černič, ko večkrat izreče preprosto resnico, da nič ne pomaga, če smo lahko svobodni, če se lahko prosto gibljemo kjerkoli in kadarkoli, se družimo in združujemo, hodimo v fitnese, se zabavamo, protestiramo in žuramo, če nas preprosto ni, ker smo mrtvi. Brez življenja ni človekovega dostojanstva in vsega, kar iz njega izvira. Če si mrtev, če te ni, potem je vse brez veze. Sleherna pravica terja svojega fizičnega, utelešenega, živega, če hočete, mesenega nosilca. Če ni človeka, ni pravice. Tudi ni žurov, protestov, šole, hrvaške obale, koncertov in fuzbala.

Zato je pravica do življenja najvišje na prioritetni lestvici pravic. Ker pač je, vsaj v miru, absolutna. Počelo vseh pravic. In zato je  strasbourško sodišče tudi večkrat povedalo (na primer v zadevi McCann in drugi zoper Združeno kraljestvo, sodba z dne 27. 9. 1995), da je člen 2 Evropske konvencije o človekovih pravicah ena od najbolj fundamentalnih določb te konvencije, določba, ki v času miru ne dovoljuje nikakršnih derogacijskih ambicij in ki skupaj s pravico iz 3. člena (prepoved mučenja in nehumanega ravnanja) varuje eno od najbolj temeljnih vrednot demokratičnih družb Sveta Evrope. Zato je treba to določbo strogo razlagati, torej strogo razlagati tudi v njeni pozitivni razsežnosti, kot dolžnost države varovati življenja ljudi.

Če je v pravu kaj svetega, je to življenje. In če bi moralo biti za sodišča, še posebej pa za ustavno sodišče kaj svetega, je to življenje. Tej vrednoti bi morala biti podrejena tudi vsakokratna presoja konkretnih sodnih primerov. Naj bodo ti konkretni, individualni ali presoja ustavne skladnosti splošnih aktov – zakonskih ali podzakonskih, katerih cilj je varovati življenja ljudi. To bi moralo biti v izhodišču sleherne (ustavno)sodne presoje.

Katerekoli druge ustavne vrednote ali celo človekove pravice so še v igri in v koliziji s kraljico vseh pravic, pravico do življenja, ter z njo tekmujejo za naklonjenost ustavnih sodnic in sodnikov, izhodišče ustavnosodne presoje in končni zadnji test pravilnosti izglasovane odločitve, mora biti vselej narejen z vidika pravice do življenja.

Slovensko pravno sfero je stresla nedavna odločitev ustavnega sodišča, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB, ki Vlado pooblaščata, da prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih ter da prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni, v neskladju z ustavo. To ima za posledico ugotovitev, da so bili v neskladju z ustavo tudi izpodbijani odloki vlade v delu, v katerem so bili sprejeti na podlagi protiustavne zakonske ureditve.

Odločba je nepričakovano drzna, sporna in zaprepaščujoča. Njena obrazložitev nikakor ni kratka. Postreže z izčrpnim povzemanjem doktrinarnih, še zlasti pa jurisprudenčnih stališč o načelu legalitete iz drugega odstavka 120. člena ustave, da morajo biti podzakonski predpisi in posamični akti izvršilne oblasti sprejeti le na podlagi zakona ter da morajo biti v okviru zakona. Med odločitvami ESČP odločba kot osrednje merilo izpostavi sodbo v zadevi  De Tommaso zoper Italijo, primer, ki je z obravnavano epidemiološko zadevo neprimerljiv. Neprimerljiv toliko, kot je z omejitvenimi ukrepi za zajezitev epidemije neprimerljiv preventiven ukrep, izrečen sumljivemu posamezniku, ki pomeni "grožnjo varnosti in javni morali", in s katerim se globoko posega v njegovo svobodo na številnih življenjskih področjih. Odločba naprej na dolgo in široko razpreda, profesor Zupančič bi rekel, da "neprebavljivo klobasa", o nevarnosti arbitrarnega odločanja izvršilne oblasti, o tem, da mora biti zakonsko pooblastilo izvršilni oblasti toliko bolj restriktivno in precizno, kolikor večji je poseg ali učinek zakona na posamezne človekove pravice in temeljne svoboščine, celo prizna, da je eden od razlogov, zaradi katerega je po ustavi dopustno omejiti svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja tudi varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni ter natrosi še kup nespornih ustavnopravnih resnic. Kot rdeča nit se vleče zahteva, da morajo biti omejitve človekovih pravic "v temelju določene že v zakonu, morebitno pooblastilo izvršilni oblasti za podrobnejše urejanje teh omejitev pa mora biti dovolj določno".

Ustavno sodišče jemlje dolg ter sebe in bralca izčrpljujoč zalet k salti, ki se na koncu ne posreči. Se tudi ne more. Ne more preprosto zato, ker se izgubi v tehnicističnih podrobnostih in zapletanju v protislovja ter spotikanju ob lastna prej izrečena stališča. Tako na primer očitek, da je ZNB premalo jasen in določen, med drugim, ker pojma okuženo in neposredno ogroženo območje opredeljuje tako ohlapno, da podeljuje vladi neomejeno diskrecijo glede prostorske zamejitve prepovedi oziroma omejitev gibanja. Ali pa očitek, da bi moral zakon določati, da se lahko omejitveni ukrepi sprejmejo šele po posvetovanju vlade s stroko. To je v nasprotju ne samo z duhom zakona, temveč tudi z nalogami NIJZ in območnih zavodov za zdravstveno varstvo. ZNB namreč v 5. členu določa, da te institucije spremljajo in proučujejo epidemiološke razmere, pripravijo programe za preprečevanje, obvladovanje, odstranitev in izkoreninjenje nalezljivih bolezni. Ustavno sodišče pa je gladko reklo, da se te določbe ne nanašajo na odločanje o omejitvenih ukrepih vlade za preprečevanje širjenja epidemije. Hrvati bi rekli, "da ti mozak stane".

 Ali pa tole: Ko ustavno sodišče zakonodajalcu očita, kaj vse, da bi moral v zvezi z omejitvenimi ukrepi, ki jih lahko sprejema vlada, posebej jasno, natančno in podrobno določiti in predvideti, v 99. točki reče, "da natančnejša zakonska ureditev, ki bi bila prilagojena že znanim boleznim, ne bi nujno ovirala ustreznega odziva na novo nalezljivo bolezen." Nato pa: "Če bi do tega vendarle prišlo, pa bi moral Državni zbor v najkrajšem možnem času sprejeti (dovolj natančno) zakonsko podlago, ki bi bila prilagojena značilnostim te nove bolezni. Za primer, da ta zakonska podlaga ne bi mogla biti sprejeta dovolj hitro, bi lahko ZNB določil tudi ureditev, po kateri bi lahko vlada v vmesnem času, če bi ocenila, da v zakonu predvideni ukrepi niso primerni ali zadostni za odzivanje na to bolezen, izjemoma predpisala tudi drugačne ukrepe, vendar ob upoštevanju strogih časovnih omejitev in obveznosti posvetovanja s stroko." A prav to določa 39. člen ZNB: "Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe …" Seveda je treba določbo brati s pametjo ter v duhu zakona in ustavnih vrednot, ki jim je zakon namenjen. Ne pa togo, formalistično in, oprostite izrazu, slaboumno.

Ključna napaka večine sodnic in sodnikov je bila že v pristopu. V pristopu, ki je brez vrednotnega sidra. Prav zaradi prezrtja tega sidra, ki je tako očitno, hkrati pa tako težko ter vse ostalo pretehtajoče, je bila odločitev že metodološko usodno slabo zastavljena. Kot sem že prej rekel, v izhodišču presoje bi morala biti najvišja ustavna vrednota, pravica do življenja. Zatem bi se sodišče lahko poigravalo z načelom zakonitosti in ga kombiniralo s svobodo gibanja ter svobodo zbiranja in združevanja. Lahko bi bilo dolgo in utrudljivo, lahko bi ponavljalo vsa doktrinarna in jurisprudenčna stališča (samo, prosim, brez zadeve De Tommaso, ker ta zadeva ni primerljiva), lahko bi "klobasalo". Ampak na koncu bi moralo vse skupaj podvreči ultimativnemu testu – in se vprašati, je to združljivo s pravico do življenja. Zato se bralec odločbe lahko le sprašuje – ali središče še drži? In odgovor? Morda W. B. Yeats: Razpada vse; središče ne drži.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin