Janez Janša
Ponedeljek, 18. 10. 2021, 3.58
2 leti, 6 mesecev
Dimitrij Rupel: Volk bo požrl Rdečo kapico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,71
38
Pri nestrpnosti naših prijateljev na levici gre, kot sem že nekoč napisal, po eni strani za abstinenčno krizo, po drugi pa za znamenito "kranjsko fovšijo". O stvari je po navedbi ddr. Grdine - seveda nevedé - nekaj pametnega rekel nekdanji britanski zunanji minister:
…Ernest Bevin, laburistični politik, prej sindikalist, pozneje zunanji minister, nekateri pravijo, da še večji govornik kot Churchill (je) bistvo svoje politike ... Duffu Cooperju razložil takole: Če sem videl dobro stvar, nisem premišljeval o tem, kako bi jo komu odvzel, ampak kako bi tudi delavci prišli do nje.
Zadnje čase se veliko piše o električnih (celo avtonomnih) avtomobilih in vesoljskih potovanjih - povezanih z drznimi pobudami enega najuspešnejših sodobnih poslovnežev Elona Muska. V njegovi glavi je ves čas milijon idej in vsak dan priskrbi kakšno novost. V nekem intervjuju je dejal, da vrveža novih idej preprosto ne more izključiti. Musk, ki je doma iz Južne Afrike, je bil - kot beremo v njegovih življenjepisih - knjižni molj (Bücherwurm, bookworm). Izredni dosežki so rezultat kombinacije branja in nadarjenosti. Strah imenitne avtorice otroških knjig Lile Prap, da bo volk, če ne bomo brali, požrl Rdečo kapico, je nedolžen v primerjavi s strahom, ki ga doživljamo številni slovenski državljani, ko beremo o obisku delegacije Evropskega parlamenta - pod vodstvom sicer prijazno nakodrane Sophie in 't Veld - v Ljubljani 15. oktobra 2021. Oboji, gospa in’t Veld in njeni slovenski privrženci, so malo ali slabo brali o političnih posebnostih življenja v nekdanjih komunističnih državah. Ves obisk delegacije je bil nekaj posebnega.
Prva posebnost obiska bolj ali manj levičarske skupine evropskih poslancev (ki jo je spremljala Romana Tomc) je povezana z izborom sogovornikov, ki je med obiskom - najbrž po posegu (bolj ali manj levičarskih) gostiteljev - doživel zanimive spremembe. Ljubljansko Delo je namreč - nič hudega sluteče - napovedalo, da se bo Sophia in t’ Veld sestala tudi s Petrom Jambrekom in piscem teh vrstic. Delov novinar Uroš Esih je piscu teh vrstic celo poslal vprašanje, kaj namerava povedati gospe in t’ Veldovi, na kar je dobil odgovor, da je (pisec teh vrstic) o uvrstitvi med sogovornike izvedel prav iz novinarjevega članka. Enako se je menda zgodilo tudi Petru Jambreku. Torej so bruseljski preiskovalci s pomočjo ljubljanskih šepetalcev izločili sogovornike, ki bi utegnili razveljaviti njihove predsodke. Tako so delali slovenski levičarji/komunisti od nekdaj. Iz ocenjevanja (in morebitne kritike) slovenske politike je bilo treba za vsak primer izločiti vse nezanesljive in svobodomiselne ljudi, predvsem intelektualce, "meščanske desničarje" liberalce, pisatelje, katoličane itn. Druga posebnost evropskega obiska je bila, da od njegovih članov - vsem klubom navkljub - ni bilo slišati posebno poraznih in eksplozivnih ugotovitev. Večinoma so se nekam nejasno zgražali nad tviti Janeza Janše. Tretja posebnost je bila - seveda -, da so porazne in eksplozivne ugotovitve dodajali slovenski mediji, med katerimi sta se odlikovala nacionalna radio in televizija.
Predpostavljam, da niti evropski poslanci niti njihovi šepetalci niso (dobro) brali mojih ali knjig Petra Jambreka; glede na svojo starostno skupino pa seveda nimajo veliko neposrednih izkušenj s socializmom. Toda lahko bi kaj prebrali. Tako imenovani Vzhodno- in Srednjeevropejci so po drugi svetovni vojni doživljali vse kaj drugega kot Evropejci onstran železne zavese. Predsednik Evropskega parlamenta Sassoli in predsednik slovenskega parlamenta Zorčič bi - namesto da se jezita na slovenskega predsednika vlade - lahko naročila svojim kolegom, naj si preberejo npr. knjigo Normana Daviesa Izginula kraljestva, katere zadnje poglavje govori o Sovjetski zvezi in Estoniji:
Strategija estonske vlade je utemeljena na članstvu v dveh mednarodnih organizacijah, Evropski uniji in Natu, ki omogočata raven politične, gospodarske in vojaške varnosti, o kateri sama Estonija ne bi mogla niti sanjati …
V drugi svetovni vojni je bila Estonija žrtev tako nacističnih kot sovjetskih vojaških vdorov; vsak napadalec je pobil veliko število državljanov. Življenjska usluga zgodovinski resnici je zato, če besedo "okupacija" z vsemi groznimi rečmi, ki jih predstavlja, uporabljamo v množinski obliki (v slovenščini: v dvojini, op. D. R.) …1
Leta 2007 je estonska vlada sovjetski spomenik z imenom Bronasti vojak iz središča Talina prestavila na rusko vojaško pokopališče, čemur so sledile ruske sankcije:
Kremeljski viri so Estonijo obtožili "blasfemije" in "prilizovanja neofašistom". Člani mladinskega gibanja, ki ga podpira Kremelj, so zabarikadirali estonsko veleposlaništvo v Moskvi.
To je bil kontekst skrivnostne "kibernetske vojne". Temeljna dejstva niso sporna. Spletne strani estonskih ministrstev, političnih strank, časopisov, bank in podjetij so bile onemogočene z desettisoči istočasnih elektronskih zadetkov …2
Evropski poslanci iz Slovenije, predvsem tisti iz levosredinskih strank, bi lahko svojim kolegom priporočili branje vsaj treh (najnovejših) slovenskih knjig, ki opisujejo izvirne in prevzete/posnete ukrepe slovenskih komunističnih oblasti, predvsem pa slovenske razmere v zadnjih 30 letih. Če sami ne utegnejo ali niso nagnjeni k pojasnjevanju nesporazumov, bi lahko deset ali dvajset odstotkov svojih poslanskih dodatkov namenili za prevode (ali vsaj prevode povzetkov) knjig, kot so npr. Osamosvojitev - prispevki za enciklopedije slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti,3 30 let slovenske države4 ali npr. Z lepilom na podplatih.5
Da bi bili evropski poslanci (iz Slovenije in iz drugih držav) vsaj deloma informirani o dogajanju v Sloveniji, bi seveda morali brati. Če niso in ker niso brali, bo volk pojedel Rdečo kapico, poleg nje pa še nekaj ostankov in poganjkov slovenske demokracije, ki se prebija skozi vrvež neumnosti, kot so domneve o pomanjkanju demokracije, varovanja človekovih pravic in krizi pravne države v Sloveniji. Naši in drugi poslanci najbrž ne berejo knjig, vendar vseeno kaj berejo. Nekateri naši poslanci niso pripravljeni investirati v prevajanje knjig in prepoznavanje dejstev: večinoma se ukvarjajo s posredovanjem neumnih domnev iz slovenskih medijev in - da ne pozabim - posebej izbranih tvitov.
1 Norman Davies, Vanished Kingdoms - The History of Half-Forgotten Europe, London 2012, str. 695.
2 Prav tam, str. 696-697.
3 Glej: Osamosvojitev, avtorji Matej Avbelj …/et.al./, Nova Gorica/Nova univerza, 2021.
4 30 let slovenske države, zbrala in uredila Darko Darovec & Dimitrij Rupel, Koper 2021.
5 Z lepilom na podplatih - Trideset let slovenske države, urednik Ivan Štuhec, Celje 2021.
38