SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,03

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dimitrij Rupel: Triumfeminat ali triumf pameti?

5,03

termometer

Dimitrij Rupel | Dimitrij Rupel | Foto: STA
Dimitrij Rupel Foto: STA

Zadnje čase vsi postajamo feministi. Proklamirano socialno/politično poreklo in medijsko dostopni življenjepisni podatki treh kandidatk za predsednico države (Nataša Pirc Musar, Marta Kos, Nina Krajnik) so si na neki način podobni in dopadljivi. Marta Kos se predstavlja kot nekdanja "plavalka iz ravenskega Fužinarja", Nataša Pirc Musar je v mladosti "do krvavih žuljev na rokah prekladala kozarce z vloženimi kumarami iz pasterizatorja v škatle"; Nina Krajnik pa je rastla v partizanski družini. Morda bi bilo še najbolje, če bi na volitvah zmagale vse tri in bi dobili predsedniški trojček, žensko obliko rimskega triumvirata, torej triumfeminat. 

Poznejši in novejši življenjepisi treh kandidatk se vendar razlikujejo: Marta Kos je postala novinarka in v obdobju vlad Alenke Bratušek in Mira Cerarja (2013–2020) politično izbrana, "nekarierna" veleposlanica v Nemčiji in Švici. Odstopila je konec junija 2020 po izredni inšpekciji iz MZZ. (Kot razlog za odstop je navedla drugačne poglede na vodenje veleposlaništva in zunanje politike.) Nataša Pirc Musar je začela kariero kot televizijska novinarka, bila med letoma 2005 in 2014 informacijska pooblaščenka, nato je neuspešno kandidirala za generalno direktorico RTV Slovenija in za nagrado dobila 70 tisoč evrov odškodnine. Finančno manj zahtevna je bila Nina Krajnik, ki se je odločila za akademsko kariero, študirala filozofijo in psihoanalizo v Ljubljani in v Parizu; svojo majhno založbo in knjige pa financira z denarjem, ki ga zasluži s predavanji.

Če pustimo ob strani življenjepise in se posvetimo stališčem, ki jih zagovarjajo naše tri kandidatke, bomo ugotovili, da so razlike še mnogo večje in bolj pomembne.

slobodan milošević, saddam hussein, vladimir putin Siol Plus Rupel: Gregor Golobič je razdvojen ali celo raztrojen, če ni razčetverjen

Marta Kos ne skriva pripadnosti zmagoviti (!) stranki Gibanje svoboda, predvsem pa poudarja, da je "predstavnica tistih naprednih sil, ki so po dveh težkih letih nazadnjaštva vrnile ljudem dostojanstvo in vero v prihodnost". Težka leta nazadnjaštva? Halo? Od kandidatke za predsednico bi človek pričakoval kakšno pojasnilo. Temu dodaja, da bo kot predsednica "ponosno predstavljala Slovenijo in ji vrnila spoštovanje in ugled med evropskimi partnerji in v mednarodnih odnosih". V svoje oznanilo (predsedniške kandidature) je vstavila tudi anekdoto: 

Ko sem minuli petek šla na proslavo ob Dnevu državnosti na Kongresnem trgu, me je na enem od križišč zelo prijazno pozdravil prometni policist. Prav tisti, ki se je s fotografiranjem s protestnikom maja 2020 zameril vrhu notranjega ministrstva in tedanji vladajoči stranki. Veste, kaj mi je rekel? "Hvala vsem pri Gibanju Svoboda, ker ste nam omogočili, da v državi spet lažje dihamo."

Ukrajina Kijev Siol Plus Dimitrij Rupel: Tri pomembne reči

Pomembna zanimivost letošnje predsedniške kampanje je odziv Marte Kos na kandidaturo Nataše Pirc Musar. O tem beremo v intervjuju z naslovom "Z Marto Kos v zadnjih dneh ne komunicirava" (Delo, 18. julija 2022). Spor je povezan z nekaterimi "sistemskimi pomisleki" Milana Kučana, ki jih Musarjeva ponavlja z naslednjimi besedami: "… sem rekla, da bi izpadlo malce orbanovsko, če bi bili vsi vzvodi oblasti v rokah ene stranke." Mišljeno je Gibanje svoboda, ki ima že predsednika vlade in predsednico parlamenta, želi si pa še predsedstvo republike. Musarjeva se sklicuje na svojo neuvrščenost in svobodo, saj da ni v nobeni stranki. Pri tem domneva, da so kandidati, ki jih predlagajo stranke (konkurenta Kosova in Logar), neizogibno pod njihovim vplivom.  

Musarjeva tekmuje s Kosovo v zaničevanju Janševe vlade. Med drugim naj bi v času te vlade (2020–2022) prišlo do večtisočglavega (5.400) povečanja javnih uslužbencev. Janševa vlada naj bi množici uslužbencev dodala tisoč oseb več, kot jih je prejšnji množici dodala Šarčeva vlada. Uradne številke in njihov pomen (ki ga Musarjeva zamolčuje) so vendar drugačni: od marca 2020 do aprila 2022 se je število zaposlenih v državni upravi povišalo za 550. Gre za zaposlitve v policiji, vojski in diplomaciji. Tu je prišlo do začasnega povečanja zaradi predsedovanja Evropski uniji. V istem obdobju (ki je bilo obdobje pandemije) se je povišalo število zaposlenih v javnem sektorju, večina tega pa odpade na zdravstvo, šolstvo in socialo. V številke se štejejo tudi zaposlitve za določen čas, zamenjave upokojenih uslužbencev, selitve znotraj sistema, saj se zaposlitev državnega ali javnega uslužbenca, ki se preseli na drugo mesto v upravi, šteje kot nova zaposlitev …

Seja vlade. tanja fajon. Siol Plus Dimitrij Rupel: Fajonova ne bo poslušala Ruplovih nasvetov

Največja presenečenja čakajo bralce intervjuja proti koncu, ko je govora o vojni v Ukrajini, o migrantih in pomanjkanju žita v Afriki. Musarjeva po tihem upa oziroma priporoča, da si Slovenci premislijo glede svoje podpore Ukrajini: 

Žal se moram strinjati z oceno, da se bo odnos državljank in državljanov do tega vprašanja spremenil, ko bo draginja udarila z vso močjo.

Glavno sporočilo Musarjeve je kajpada, da ima predsednik republike premalo oblasti. Čeprav tega ne pove, in to, česar ne pove, v rednih (ne izrednih!) razmerah ni izvedljivo, bi si Musarjeva nemara vzela večjo oblast že v času svojega mandata ali pa morda v času svojih naslednjih mandatov, ki bi se po Kučanovem zgledu po popravljeni ustavi šteli od začetka. Kot rečeno, navdih prihaja od nekdanjega predsednika, ki mu je (kot njegovim naslednikom) ustava dovolila dva mandata, vendar je bil v resnici predsednik trikrat (1990–2002). Ko bi Slovenija – na pobudo predsednice Musarjeve – spremenila politiko do Rusije, bi se Musarjeva z vso pravico zgledovala po Putinu.

Spomenka Hribar Siol Plus Dimitrij Rupel: Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)?

Za nameček se Musarjeva spotakne ob Pahorja: "Borut Pahor se je sicer veliko pogovarjal, a po vseh teh pogovorih nisem nikoli slišala, da bi zavzel tudi kakšno stališče."

Kaj pa Nina Krajnik? Najbolj so jo spoznali gledalci intervjujev na nacionalki. Njen intervju je bil na sporedu 5. junija. 

V njem je, če povzamem po uradnem povzetku TV Slovenija, poudarila "vladavino globoke države, ki je pravzaprav 'plitva', kot pravi, saj dominira povsod okoli nas, tako v politiki, kulturnih ustanovah kot v medijih. Omenja levičarsko privatizacijo poglavitnih družbenih sistemov, pri čemer opozarja na pomenski obrat, ko se privatizerji, torej tisti, ki so del strukture in glavnega toka, nato skozi svoje dominantne medije predstavljajo kot levičarji, skrbniki interesov malega človeka ... Kot tipičnega predstavnika leve privatizacije, ki jo podrobno pojasni v pogovoru, Krajnikova omeni novega predsednika vlade Roberta Goloba. Opozarja na razmah 'divje svobode', ko si prevladujoče klike jemljejo pravico do sramotenja, etiketiranja, dehumanizacije (nasprotnik ni človek, op. D. R.) tistih, ki mislijo drugače in za katere menijo, da jih ogrožajo. Krajnikova meni, da je prav zaradi tega, ker to ogroža privatizacijsko strukturo, za glavno tarčo dehumanizacije izbran Janez Janša. Ostra je tudi v oceni leve intelektualne elite, ki ne le, da tiho privoli v javno sramotenje drugače mislečih z izrazi 'svinje', 'podgane', ampak je po njenem celo v ozadju tega, saj je to izraz nasilnega boja za prevlado njihove ideologije. Ideologija pa je le sredstvo, ker so v ozadju stvarni privatizacijski interesi. Ključni za uspeh privatizacije in njenih nosilcev so protestniki, civilna družba, podrejeni mediji in medijski delavci. A ti so po njenem le člen v verigi vzdrževanja 'mrtve' Slovenije. Slovenije, v kateri se v bistvu ne sme spremeniti nič, kar bi ogrozilo interese privatizerjev".

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Spreobračanje slovenske obrambne in zunanje politike

V Sloveniji že nekaj let vlada prepričanje, da so dobrodošli tisti voditelji, ki so brez političnih (!) izkušenj ali – kot bi rekla Musarjeva  – brez nahrbtnikov. Bolje, da so brez dosežkov kot z dosežki, ki bi morda koga spravili v nelagodje, zavist, strah ali slabo voljo? Neizraziti, morda brezbarvni ljudje? Skratka novi obrazi? Takšni novi obrazi so bili Türk, Janković, Bratuškova, Cerar, Šarec in Golob. Te voditelje in morda še koga so –  kot se reče – "naredili" strici iz ozadja ali mediji. Drugače misleči bodo rekli, da so bili tudi v Demosu novi obrazi. Vendar leta 1990 seveda ni moglo biti drugače, saj naj bi šlo za prekinitev, prelom s preteklostjo. Takrat so bili nekateri obrazi, recimo Kučanov, premalo novi, preveč stari. Seveda niti Drnovšek niti Janša niti Pahor niso bili novi obrazi. Predno je postal predsednik vlade, je Janša zmagal v vojni in bil obrambni minister.

Za letošnje predsedniške volitve nam (med drugimi) predlagajo tri ženske. Gre za nove obraze? Na neki način že, saj nobena – kot je to v drugih državah – doslej ni bila slovenska predsednica vlade, ministrica ali recimo komisarka v Bruslju, predsednica Mednarodnega denarnega sklada ali Evropske centralne banke. Tri – zgoraj predstavljene – gospe je mogoče razporediti glede na njihove biografije in dosežke. Na prvem mestu je nemara Musarjeva, ki je bila dva mandata informacijska pooblaščenka. Poleg funkcionarjev, kot sta predsednik računskega sodišča ali predsednik protikorupcijske komisije, gre pri informacijski pooblaščenki za nekakšen nadzorni organ, ki služi vsakokratni oblasti – za prikrivanje podatkov, za vsakovrstne obtožbe in diskvalifikacije za obrambo vladajočega razreda (če se izrazimo v skladu s politično korektno terminologijo). Musarjeva ima izkušnje z represivnim delovanjem. Poleg tega nas je sam Bog obvaroval, da ni postala generalna direktorica RTV Slovenija (kar je davkoplačevalce sicer veliko stalo), torej dvatisočglavega agitacijsko-propagandnega sistema, ki je že spet neke vrste nadzorni organ –  kot bi rekla Krajnikova – globoke oziroma plitve države.

Milan Kučan Siol Plus Dimitrij Rupel: Nekaj opazk o predsednikih slovenskih vlad

Pisec teh vrstic pa ima z gospo Musarjevo še neko posebno izkušnjo. V začetku leta 2004 je neki nevestni slovenski diplomat (ki je bil pozneje še nagrajen) v srbske časopise in v ljubljanski Dnevnik poslal diplomatsko sporočilo iz ZDA, tako imenovano "washingtonsko depešo", zaradi katere je jezna beograjska množica – v prepričanju, da ZDA usmerjajo, Slovenija pa izvaja postopek za takojšnje priznanje Kosova – razdejala slovensko veleposlaništvo v srbski prestolnici. Informacijska pooblaščenka je ustavila postopek odkrivanja zločinca, ki ga je želela/morala zavarovati, in je zavarovan še danes. Nato je generalnemu sekretarju in ministru MZZ zaradi domnevnega namena razkrivanja osebnih podatkov zaračunala globo v višini 1.660 evrov. Pisec teh vrstic je globo seveda plačal iz svojega žepa, namen pooblaščenke pa je bil, da mu ne bi nikoli več prišlo na pamet, da bi odkrival kakšne zločince. Torej ima ta pisec resen ugovor zoper Natašo Pirc Musar in torej zanjo v nobenem primeru ne bo glasoval, k enakemu ravnanju pa bo spodbudil vse, ki ga berejo ali poslušajo.

Kaj naj rečem o Marti Kos? K zavračanju njene kandidature me je spodbudila predvsem njena zgodba o zaupnem pogovoru z motoriziranim policajem, ki se je fotografiral s kolesarji in ji je sporočal, da lažje diha. Ta policaj, ki je sicer nekoč kandidiral na listi Šarčeve stranke, si je namreč davnega leta 2016 privoščil dolgotrajno maltretiranje pisca teh vrstic in njegove bolne žene, ko sta se pred dnevom mrtvih vračala z ljubljanskega pokopališča Žale; nato ga je kaznoval z denarno kaznijo, na koncu pa ga je še tožil, češ da je njemu – policaju iz LMŠ – med čakanjem na policijsko poročilo in preverjanjem alkoholiziranosti (ki je ni bilo) – energično ugovarjal. Vsa zadeva je pisca teh vrstic stala okrog 5.000 evrov. Seveda gospa Kos na predsedniških volitvah ne more upati na moj glas.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Cesta dveh cesarjev

Kaj naj še rečem? Edina od trojice kandidatk, ki bi bila v primerjavi s prejšnjima dvema primerna za predsednico republike, je Nina Krajnik. Prvič zato, ker dobro artikulira svoje poglede, ker je zgledno izobražena, ker govori cel kup tujih jezikov in ker razume razliko med Slovenijo in drugimi evropskimi državami; predvsem pa zato, ker brez dlake na jeziku opisuje hinavščino slovenskih levičarjev, recimo Marte Kos, Nataše Pirc Musar in njunih botrov. Iz (tukajšnjega, virtualnega) tekmovanja sta izpadli, ker do zob oboroženi z dobičkonosnimi levičarskimi povezavami govorita o objektivnosti in meritokraciji. Kosova govori o "nežni prijaznosti" in o "solidarnosti", Musarjeva o skrbi za "najšibkejše"! Gospa Musarjeva se hvali, da ni v nobeni stranki. V vseh večstrankarskih sistemih bi to veljalo za pomanjkljivost. Politiki brez strank so slovenski unikum. 

Vprašanje predsedniških volitev je: kako postati pravi feminist? Glasovanje za žensko kandidatko, ker je ženska, ni prava feministična odločitev. Med ženskami je treba izbrati najpametnejšo. Pravo vprašanje je: ali triumfeminat ali triumf najpametnejše/ga kandidata/kandidatke.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Rešitev za Slovenijo

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin