Dimitrij Rupel: Spreobračanje slovenske obrambne in zunanje politike

Slovenščina se od drugih jezikov loči tudi po tem, da ima, ko gre za vrednotenje, dve besedi namesto ene. Mislim na besedi vrednost in vrednota. Ljudje se razlikujejo in odlikujejo v zvezi z vrednotami, kot so resnicoljubnost, zvestoba, poštenost, strpnost, sočutje … Te vrednote, odlike in razlike so namenjene prijateljem, družini ali npr. domovini, državi. Večinoma jih ni mogoče izmeriti. Večinoma so neprecenljive. Vrednote so ali niso. Vrednote pogosto nimajo vrednosti, ki bi jo lahko izračunali ali izmerili, kot lahko izmerimo vrednost ukrajinske pšenice, ruske nafte ali plina. Ali vrednost orožja, ki ga Ukrajini pošiljajo članice Nata. V slovenskem primeru vrednost vojaških oklepnikov oz. osemkolesnikov.

Mnenja Dimitrij Rupel: Nekaj opazk o predsednikih slovenskih vlad

Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so moralne vrednote včasih v protislovju z vrednostjo stroškov ali dobičkov, skratka z materialnimi interesi. 

Seveda marsikaj počnemo brez ozirov na stroške ali dobičke. Kolikor vem in kolikor se spomnim, ljudje, ki so si pred 30 leti prizadevali za slovensko državo, niso računali niti stroškov niti dobičkov. Njihova drzna dejanja bi se lahko končala drugače, kot so se. Tu bi morali govoriti tudi o Ukrajini in o bojih njihovih vojakov, ki po vsem videzu nimajo pomislekov, ko sledijo svojim vrednotam, to se pravi, obrambi domovine oz. evropski perspektivi svoje države. 

Demokratične države večinoma skrbijo za skladnost moralnih vrednot, stroškov in dobičkov. Čeprav vrednot načeloma ni mogoče preračunavati, tisti, ki skrbijo za državo, njeno varnost in blaginjo, običajno ocenjujejo stroške. Med drugim stroške za obrambo in za orodja/orožja, ki so potrebna zanjo.

Mnenja Dimitrij Rupel: Cesta dveh cesarjev

Z zgodovinskega vidika so moralne vrednote nagrajene. Toda zgodovina je počasna. Po prepričanju nekaterih zgodovinarjev si je zgodovina za rešitev problemov, ki so nastali s prvo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo, vzela skoraj celotno 20. stoletje – od začetka prve svetovne vojne do konca hladne vojne. Nekateri dogodki, kot je bila jugoslovanska kriza in kot je aktualna rusko-ukrajinska vojna, to dobo še podaljšujejo. 

Že kdaj prej so se pojavljala ugibanja o primernosti in celo o smiselnosti slovenske vojske. Zadnje čase se ta ugibanja približujejo energičnemu zavračanju stroškov za obrambo in zahtevam po spremembi obrambne doktrine, posledično pa tudi slovenske zunanje politike, ki je bila do zdaj skladna s politikami EU in Nata. V bistvu gre za politiko, ki temelji na vrednotah zahodne civilizacije. Te vrednote so v sporu s politiko Ruske federacije, kar predstavlja posebno zadrego. Te vrednote so na neki način v sporu z vrednostjo ruskega izvoza in evropskega uvoza; v sporu z rečmi, ki omogočajo gospodarsko blaginjo, z običajno trgovino z živili in energenti.

Mnenja Dimitrij Rupel: Rešitev za Slovenijo

Poslušamo ali beremo modrovanja o tem, da nismo ogroženi, predvsem pa naj ne bi bila potrebna moderna vojaška oprema, ki slovenski vojski omogoča sodelovanje v obrambnih dejanjih severnoatlantskega zavezništva Nato. Žal so med temi – na videz miroljubnimi – izjavami tudi izjave uglednih intelektualcev, celo nekaterih akademikov.¹ Seveda gre za predloge, ki naj bi odvrnili Slovenijo od zavezništev v EU in Natu. Na ta način se pripravlja – zunaj parlamenta in zunaj ustave – nov, revolucionaren koncept obrambe Slovenije, ki je sprt z zgodovinskimi izkušnjami in odločitvami, ki so bile sprejete na plebiscitu leta 1990 in na referendumu leta 2003. Ta koncept temelji na neuvrščenosti oz. nevtralnosti. Za zgled dajejo Avstrijo in Švico.  

Gre za sprenevedanje, saj Avstrija po Državni pogodbi iz leta 1955, ki je tako rekoč njena ustava, ne sme vstopiti v Nato, švicarska nevtralnost pa je pogojena tako z njeno geografsko lego v središču Evrope kot z bančnim sistemom, ki služi prav vsem državam sveta, in bi morebitni napadalci veliko škodo povzročili samim sebi. Naši revolucionarji ne omenjajo, da si prav vse države, ki niso ravno na drugem koncu sveta, nazadnje tudi Švedska in Finska, želijo postati članice Nata. Naši revolucionarji dopuščajo, da bi Slovenija, tako kot nekoč Jugoslavija, pošiljala svoje vojake kvečjemu na misije OZN. V zvezi s tem je treba navesti izjave, ki prihajajo iz aktualne nemške vlade, ki bi bila lahko zgled za našo vlado, saj vsebuje socialne demokrate, Zelene in liberalce. Iz nemške vlade prihaja sporočilo: "Trenutno svoje geopolitične interese branimo v Ukrajini."

Mnenja Dimitrij Rupel: Skromen nasvet za volitve

Čas pred 30 leti je bil najboljši čas v vsej slovenski zgodovini. Po mednarodnem priznanju, ki se je posrečilo hitreje in bolje, kot smo pričakovali, smo državnost zavarovali v EU in Natu. Članstvo v Natu pomeni, da bi vsak napad na Slovenijo pomenil napad na celotno zavezništvo in bi nas torej branile vse države zavezništva. Ta blažena varnost pa seveda predpostavlja, da Slovenija po svojih močeh (z dvoodstotnim BDP) pomaga drugim. Z drugimi besedami: Slovenija se brani na bojiščih, ki so lahko prav daleč od naših meja. Njena obramba ne more ob vsem spoštovanju biti niti teritorialna niti partizanska, ker je del obrambe zavezništva.

Ko bi Nato leta 2008 na vrhu v Bukarešti odprl vrata za članstvo Ukrajini in Gruziji, danes rusko-ukrajinske vojne najbrž ne bi bilo. Članstvo Slovenije v Natu in izpolnjevanje finančnih obveznosti do zavezništva je v skladu z vrednotami slovenske osamosvojitve.

Mnenja Dimitrij Rupel: Pomanjkljivosti predvolilne razprave o zunanji politiki