Dimitrij Rupel: Tri pomembne reči

1. Talenti

Pokojni oče, ki je najprej obiskoval glasbeno šolo v Trstu, po koncu prve vojne pa so ga preselili v Ljubljano, je v času Kraljevine Jugoslavije študiral na Češkem in v Franciji, v partizane pa je – kot je večkrat povedal – odšel, da bi prispeval k slovenski/jugoslovanski osvoboditvi Trsta, kamor se je po vojni želel tudi vrniti. Načrt se ni posrečil. V časih jugoslovanskega socializma je nastopal v Italiji, Nemčiji, na Poljskem in celo na Kitajskem, svojemu mlajšemu sinu pa je priporočil, naj gre po možnosti študirat v Veliko Britanijo in v ZDA. To priporočilo je bilo upoštevano in je na svojevrsten način prispevalo k mojemu zanimanju za mednarodne odnose in za zunanjo politiko. Srečno naključje je hotelo, da sem leta 1990 postal pristojen za mednarodne povezave in za zunanjo politiko in da sem lahko kombiniral svoje zanimanje za nacionalno osamosvojitev in prizadevanje za njeno utrditev v mednarodnem okviru. Od blizu sem lahko opazoval, kako je novo brezmejno življenje vplivalo na slovenske ljudi.

Mnenja Dimitrij Rupel: Fajonova ne bo poslušala Ruplovih nasvetov

Od vseh pomembnih reči, ki so se zgodile Slovencem konec 20. stoletja, se mi zdi najpomembneje – čeprav ne vedno razveseljivo – ravno to: brezmejno življenje. Namesto "pomembne" včasih uporabimo besedo "vredne", kar nas mimogrede pripelje do pojma, ki se v angleščini imenuje value, v nemščini Wert, slovenščina pa razlikuje med količinsko "vrednostjo" in kakovostnimi "vrednotami". Bistvena razlika med fizično/tržno vrednostjo in mentalno/kulturno vrednoto je v tem, da je mogoče vrednost meriti. V nekaterih primerih imajo mentalne usmeritve, npr. ideološka ali verska privrženost, seveda materialne implikacije in jih je torej mogoče meriti. Kadar govorimo o pomembnih rečeh ali stvareh, imamo večinoma v mislih merljive vrednosti.

Število nadarjenih in prodornih ljudi nekega naroda oz. države je odvisno od velikosti naroda in države. Velike države v nasprotju z majhnimi ne poznajo pomanjkanja talentov. Lahko jih, če so diktature, zatirajo in zapirajo, celo pobijajo, vendar to ne spreminja dejstva o zalogah talentov. Slovenski "bazen" nadarjenih ljudi je v primerjavi z velikimi skupnostmi, kot so npr. Francija, Kitajska, Nemčija, Rusija, Velika Britanija ali ZDA … skrajno omejen. Z drugimi besedami, verjetnost, da majhne skupnosti, tj. njihovi člani, ustvarijo veliko število vrhunskih dosežkov, je relativno majhna. Slovenci včasih ugovarjajo tem splošnim zakonitostim in radi navajajo primere odličnih slovenskih in mednarodno uveljavljenih športnikov. Če odmislimo požrtvovalne družine, društva in vaditelje in če se zamislimo nad pomanjkanjem podobnih dosežkov na drugih področjih, si moramo zastaviti vprašanje o kakovosti šolskega sistema, akademskih standardih, meritokraciji itn. Posebej zanimivo vprašanje je, kako domačini doživljajo v tujini dosežene kariere oz. uspehe svojih rojakov; in kako se ti izredni rojaki obnašajo do domače javnosti oz. do svoje domovine. Pogosto so brezbrižni do nje in njihovo življenje je vse bolj povezano s tujino. Duhovno ali celo fizično se izseljujejo. Pišejo in objavljajo v tujih jezikih. Kot da jim je domače okolje pretesno. Odločitev za službo v tujini ali pisanje v tujem jeziku je neke vrste izselitev, beg od doma.

Mnenja Dimitrij Rupel: Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)?

Slovensko medijsko, pa tudi intelektualno, ozračje je v bistvu nenaklonjeno izrednim posameznikom. Zdi se, kot da doma najbolj uspeva povprečnim ljudem. Takšne razmere so bile pregovorno značilne za t. i. socialistično obdobje. Kdor je mogel, se je – ob vseh omejitvah in zagroženih sankcijah – iz socializma preselil v kapitalizem. V postsocialističnih družbah, kot je Slovenija, omejitev ni več, takšnega ali drugačnega izseljevanja oz. odtujevanja od prvotne kulture pa je zaradi vsestranske medkulturne povezanosti oz. globalizacije celo več. Marsikateri dosežki pripadnikov majhnih narodov so izgubili nacionalni značaj.

Slovenski pisatelj, ki se je pred nekaj leti pogosto oglašal s članki in eseji o aktualnih, na primer političnih rečeh, je v zadnjem času vse bolj zadržan. Zanimajo ga predvsem pomembne oz. prvovrstne reči in v skladu s tem zanimanjem skrbno izbira priložnosti za javne nastope. Ne odziva se na vabila, kadar se mu zdi, da bi bilo mogoče njegovo udeležbo izkoristiti za takšne ali drugačne praktične, operativne ali politične cilje. Čim več časa želi posvetiti pisanju, pri čemer ga vedno bolj zanima usoda njegovih del v tujini; in bolj kot domačih se udeležuje mednarodnih kulturnih dogodkov.

Mnenja Dimitrij Rupel: Spreobračanje slovenske obrambne in zunanje politike

2. Vojne

Ena najpomembnejših reči na svetu je vojna. Mogočne države in mogočni voditelji so osvajali narode in ozemlja, pri čemer so se pogosto izgovarjali, da jih osvobajajo. V tej zvezi največkrat omenjajo Napoleona, Hitlerja in Stalina, po novem tudi Putina. Rusko vojskovanje proti Francozom, slovenski upor proti Nemcem in Italijanom v drugi svetovni vojni ali proti JLA leta 1991, ukrajinsko vojskovanje proti Rusom leta 2022 pa je nekaj drugega.

Za miroljubnega Tolstoja je vojna v nasprotju s človekovim razumom in z vso človeško naravo:

Milijoni ljudi so drug drugemu počeli tako nepredstavljivo mnogo grozodejstev, goljufij, izdaj, kraj, ponaredb in širjenja ponarejenih bankovcev ter ropov, požigov in umorov, da se jih v celih stoletjih ne nabere toliko v letopisih vseh sodišč sveta, ljudje, ki so vse to zagrešili, pa takrat tega niso videli kot zločin.[1]

Tolstojeva stališča do vojne in dvome o vojskovanju najbolj značilno izraža knez Andrej Bolkonski, ki se (v Vojni in miru) pred bitko pri Borodinu  sprašuje o svojem življenju in smrti:

Mene pa bo jutri ubil – niti ne Francoz, ampak naš, tako kot je včeraj neki vojak sprožil puško tik ob mojem ušesu, in prišli bodo Francozi, me prijeli za noge in glavo in me vrgli v jamo, da jim ne bom smrdel pred nosom, in nastale bodo nove življenjske razmere, ki bodo za druge ravno tako običajne, jaz pa zanje ne bom vedel in ne bo me več.[2]

Mnenja Dimitrij Rupel: Nekaj opazk o predsednikih slovenskih vlad

V pogovoru s Pierrom nato pravi:

"… zanje je to zgolj trenutek, ko lahko spodkopljejo tekmeca in dobijo še kakšen križec ali lento. Zame pa bo jutri tole: stotisočglava ruska in stotisočglava francoska vojska sta se sešli, da se spoprimeta; dejstvo je, da se bo teh dvesto tisoč mož spoprijelo, in tisti, ki se bo bolj zagrizeno tolkel in si manj prizanašal, bo zmagal …"

…

Namen vojne je pobijanje, orodja vojne so vohunjenje ter izdaja in njeno spodbujanje, uničenje prebivalcev, ropanje ali kraja za oskrbovanje armade; goljufije in laži, ki se jim reče vojne zvijače. Nravi vojaškega stanu so odsotnost svobode, se pravi disciplina, brezdelje, nevednost, krutost, razvrat in pijančevanje.[3]

Seveda si je mogoče predstavljati in celo izračunati vrednost vojne, medtem ko imamo mir za tako rekoč neizmerljivo vrednoto. Pri izračunavanju "stroškov" vojn upoštevamo žrtve, porušena mesta, gospodarsko škodo, vrednost uporabljenih – ali celo samo za uporabo pripravljenih – orožij. O tem je nedavno v nemških časopisih tekla polemika med Jürgenom Habermasom in Timothyjem Snyderjem. Prvi je pri pošiljanju orožja Ukrajini zagovarjal zadržanost nemške vlade:

Dilema Zahoda je v tem, da lahko Putinu, ki je morda pripravljen sprejeti jedrsko stopnjevanje, samo pošlje znak, da vztraja pri nedotakljivosti državnih meja v Evropi – tako da Ukrajini priskrbi samoomejeno vojaško pomoč, ki bo ostala na varni strani rdeče črte, ki pravno določa vpletenost v oboroženem sporu …

Mnenja Dimitrij Rupel: Cesta dveh cesarjev

… na Zahodu se zanašamo na poklicne vojake, ki jih plačujemo, da nam ni treba vzeti orožja, da bi se branili in da nas lahko brani poklicna vojska.[4]

Habermas v zvezi s tem govori o "poheroični miselnosti" v zahodni Evropi pod jedrskim dežnikom Združenih držav v drugi polovici 20. stoletja in o Putinu, ki ima še vedno moč veta v Varnostnem svetu OZN, torej lahko grozi nasprotnikom z jedrsko vojno.

Timothy Snyder je 27. junija Habermasa opozoril, da Putin zanika obstoj ukrajinskega naroda in države, predvsem pa gre pri ruskih voditeljih za generacijo, ki je precej starejša od ukrajinske, ki se je oblikovala po letu 1991. Omenja zgrešeno nemško politiko do Rusije, ki da tako rekoč pritrjuje ruski propagandi o tveganju jedrske vojne. Habermas naj bi prispeval k možnosti ukrajinskega poraza, s tem pa tudi zloma Evrope. Habermas hladno vojno opisuje kot čas miru. Da je spore mogoče reševati le z miroljubnimi sredstvi, je propaganda. Danes Rusija vodi kolonialno vojno proti Ukrajini, Nemčija pa je v zunanji politiki impotentna:

… njena domača politika se ukvarja samo z govorjenjem … Govorjenje kot cilj je izguba časa, ki je potreben za dejanja …[5]

Snyder meni, da je bil projekt Severni tok 2 škandal; opozarja, da Habermas ne priznava let 1989, 1990 in 1991 kot prelomnih; da vodi nemške razprave stran od realnosti preteklosti in od možnosti sedanjosti; da zavira nemški obračun s preteklostjo in spodbuja zapravljanje časa, ko so potrebne pomembne odločitve. Habermas prispeva k potiskanju Nemčije na rob novega moralnega zloma.

Mnenja Dimitrij Rupel: Rešitev za Slovenijo

3. Knjige

Včasih in vse pogosteje si postavljam vprašanje, katere so tiste (najbolj) pomembne reči, ki bi se jim moral v življenju posvetiti bolj kot drugim; in domnevam, da si takšna vprašanja postavljajo tudi drugi. Kaj je tisto najbolj nujno, kar je treba storiti, o čem je vredno pisati, glede česa se moram(o) opredeliti? Kaj je pomembno ta trenutek, kaj v prihodnosti, to se pravi v mojem življenju in v življenju mojih sodobnikov? Najbrž ni težko uganiti, da se tako sprašujem, ker ugotavljam, da okrog mene narašča število manj pomembnih, nepotrebnih, škodljivih ali npr. nedostojnih pojavov. Morda je takšno spraševanje posledica izbirčnosti, ki prihaja z leti. Morda gre za vprašanje mladosti in starosti, za strategijo in taktiko. Mlajšim ljudem se morda zdijo pomembne reči taktične narave, ki so učinkovite na kratki rok in morda odganjajo vprašanja o strateških, dolgoročnih nalogah, medtem ko se starejšim ljudem zdi, da nimajo časa, da bi se ukvarjali z nepomembnimi rečmi.

Ob tem mi pride na misel nedavni pogovor s kolegom. Postavil sem trditev, da se je France Prešeren ukvarjal z vprašanjem narodnega obstoja, Ivan Cankar pa z vprašanjem pravične družbe. (Seveda so se s prvim in drugim vprašanjem ukvarjale cele vojske pomembnih Slovencev.) Nato sem vprašal, kaj po kolegovem mnenju najbolj zanima sodobne slovenske avtorje. Kot iz puške je ustrelil: denar!  Z odgovorom nisem bil najbolj zadovoljen, ker se z njim kljub njegovi hudomušnosti nisem strinjal, saj mislim, da se sodobni avtorji (razen izjem, kot je pisatelj, o katerem sem govoril malo prej) bolj kot z nacionalnimi in družbenimi problemi ukvarjajo z opisovanjem svojega osebnega sveta, z zanimivostmi vsakdanjega življenja in medosebnih odnosov, psihologije, erotike itn.

Gotovo je denar pomembna reč. Prijatelj, ki se ukvarja s preiskovanjem arhivov, da bi razkril, kaj je najbolj privlačilo nekdanje komunistične funkcionarje in kaj je bilo najpomembneje za slovenski politični sistem po drugi svetovni vojni, mi je nekoč postregel z duhovitostjo: če si hočeš pojasniti nejasne in zapletene politične dogodke, se moraš zavedati, da sta v ozadju bodisi seks bodisi denar.

Denar in seks služita različnim namenom (npr. preživetju, lahko tudi gospodovanju in oblasti), kar seveda pomeni, da so različnim ljudem – v različnih obdobjih in različnih okoliščinah – pomembne različne reči; da imajo nekatere od njih prednost pred drugimi, vendar imajo – ob različnih uporabah – splošno veljavo. Med pomembne reči spadajo nekatere reči, ki so povezane s pravkar omenjenimi: skrb za zdravje, za ljubezen in prijateljstvo ali za družino; seveda pa so povezane tudi z njihovimi nasprotji: npr. z nesrečami, revščino in sovraštvom. Toda tukajšnje pisanje ni katalog pomembnih reči, ampak je namenjeno predvsem malomarnosti in brezbrižnosti glede pomembnih reči.

Mnenja Dimitrij Rupel: Skromen nasvet za volitve

Že Fran Levstik je v Napakah slovenskega pisanja zapisal: "Menim, da ni uže s tim vse opravljeno, da se piše; ampak da je perva in poglavitna reč, kaj in kako se piše." Spominjam se časov, ko je bilo za pisatelje najvarneje, če so se izogibali "občutljivim" temam in so se – vsaj na videz – ukvarjali s čisto literaturo, ki so jo imenovali "znotrajtekstualno", takšno usmeritev pa znotrajtekstualizem. Z drugimi besedami, literatura ne bo imela nikakršnega zunajliterarnega korelata, ne bo se nanašala na nič zunaj same sebe. Celo Nova revija je leta 1980 razlagala, da bo postala revija "za mišljenje in pesništvo", da se skratka ne bo ukvarjala s politiko ali kakšnimi drugimi zadevami. Pomembne reči so bile na deklarativni ravni izključene, drugo pa je seveda, kar je Nova revija v resnici počela.

Nista se samo Prešeren in Cankar ukvarjala z besedili, ki so merili na zunajtekstualne, povejmo naravnost, politične pojave; enako so ravnali skoraj vsi veliki pisatelji od Stendhala do Sartra, od Tolstoja do Solženicina. Da o Mihailu Bulgakovu (Mojster in Margareta) ali Venediktu Jerofejevu (Moskva-Petuški) sploh ne govorim. Kaj bi bilo šele mogoče reči o Viktorju Jerofejevu (Dobri Stalin) ali Milovanu Đilasu (Pogovori s Stalinom)!

Zadnje čase se pogosto pogovarjam o knjigah, leposlovnih in "stvarnih" (fiction, non-fiction), o podobah iz sanj in o podobah iz resničnosti. Nemški znanci povedo, da pri njih narašča število stvarnih knjig in da upada število leposlovnih knjig. Poznavalec mi pravi, da je v Nemčiji vsega 700 bralcev poezije. Pogovarjamo se o vsebinah, o znotraj- in zunajtekstualnosti. Vse bolj se mi dozdeva, da bralce, katerih vrste se pri nas posebej naglo redčijo, zanimajo predvsem pomembne reči. Kaj je bolj pomembno in kaj je manj pomembno, je seveda odvisno od osebnega okusa, prepričanja, časa in družbenega okolja. Seveda tudi od književne kritike, od osebnih in medijskih informacij. Splošna predpostavka je kajpada, da gre za pomembne reči. In velike, čim večje stvari.