Ponedeljek, 11. 4. 2022, 22.21
2 leti
PREDVOLILNI MOLK
Dimitrij Rupel: Pomanjkljivosti predvolilne razprave o zunanji politiki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,06
38
Robert Golob je v predvolilnem pogovoru za POP TV 9. aprila 2022 povedal: "Seveda bo Gibanje Svoboda dalo mandatarja." Brezpogojna napoved zmagovalca volitev 24. aprila in brezpogojni mandatar izdajata predvsem prepričanje o nepomembnosti volitev, saj so demokratične volitve povezane z eno samo brezpogojnostjo: da so rezultati znani šele potem, ko se zaprejo volišča in se preštejejo glasovi volivcev. Postavlja pa se vprašanje, ali bo Golobova stranka "dala" tudi zunanjega ministra? Odgovor bi lahko našli v soočenjih, ki ju je pripravila nacionalka 4. in 7. aprila in na katerih so nastopali predvideni, nemara brezpogojni zunanji ministri oz. ministrice.
Značilnost soočenj je bila, da so kandidati oz. kandidatke za resor zunanjih zadev v glavnem zavračali in po malem sramotili vladno zunanjo politiko, predstavniki vlade pa so se v glavnem branili. Takšna ureditev soočenj je bila pravzaprav napačna in škodljiva, saj niti aktualni minister niti kandidati/kandidatke za zunanje ministre/ministrice – z izjemo Ernesta Petriča, za katerega ni jasno, ali je ravno kandidat za ministra – niso mogli razpravljati o najresnejših zunanjepolitičnih izzivih. O zunanji politiki je bilo pravzaprav malo govora.
Levičarji so večinoma ocenjevali, da aktualni (v tem trenutku edini brezpogojni) predsednik vlade "izrablja zunanje zadeve za notranjepolitične namene"; da je "aktualna vlada pripravljena prodati celo državo, samo da se ohrani na oblasti"; da je treba po koncu vojne vzpostaviti do Rusije tak odnos, "da bo vsak imel nekaj od tega" in da "imamo težnjo po oboroževanju, kar je slabo za vse, pa tudi za okolje". Predstavnik SAB je celo izjavil, da vlada "poslabšuje odnose ne samo z Rusijo, temveč tudi Kitajsko, kar se bo poznalo, ker je Slovenija zelo odvisna od uvoza". Ko ga je aktualni zunanji minister opozoril, da "so na prvem mestu človekove pravice", je predstavnik SAB odgovoril, da "ljudi ne zanima, kdo bo dobil kakšen mednarodni spor, ampak kako bodo živeli v Sloveniji, zanimajo jih pokojnine, zanima jih zdravstvo, zanimajo jih plače in samooskrba z energijo in hrano ter dobrinami, ki jih ta kriza močno draži".
Za hip se je zaiskrilo ob ugotovitvi gospoda Vatovca, da se Rusija "približuje Aziji, ki je vedno močnejša", vendar je bilo iskrivosti konec, ko smo slišali, da je bila Slovenija "predolgo tradicionalno vezana na ZDA in se je to ravno v tem konfliktu pokazalo kot ena od velikih napak". Po Vatovčevih besedah gre za "bitko za plin in vprašanje vzhodne Natove meje" oz. za koristi ZDA. Prispevek se je končal z neuvrščeno modrostjo: "Svet v prihodnosti potrebuje širši multilateralizem in preseganje blokovskih delitev iz preteklosti."
Za gospodarske vidike mednarodnih odnosov se je zavzela predstavnica Golobove stranke Marta Kos: "Varnost Slovenije je povezana predvsem z energetsko, prehransko in digitalno varnostjo. Dolgoročno pa bo morala znotraj EU-ja (?) sodelovati s Kitajsko in Rusijo." Zavrnila je vladno "odločitev o umiku soglasij častnim konzulom Rusije … Gre za slovenske državljane, ki jih bomo potrebovali v prihodnje". Predstavnik DeSUS-a je ukrajinsko krizo primerjal z balkanskimi vojnami, ki naj ne bi bile prinesle zmagovalca, dodal pa je še, da "se vse odločitve v povezavi z Ukrajino sprejemajo mimo parlamenta in predsednika države. Ne preučujejo se posledice za državo in njene prebivalce". Zmago Jelinčič se je oglasil z domnevo, da "informacije o vojni prihajajo le z ene strani, ki pa je proameriška", predstavnik LMŠ pa je ugotovil, da "Slovenija ne želi slediti politiki EU-ja".
Ernest Petrič, ki je predstavljal listo Povežimo Slovenijo, je branil potovanje slovenskega, češkega in poljskega predsednika vlade v Kijev. Bilo naj bi "signal gospodom v Bruslju, da meditiranje in razpravljanje nista dovolj. Ta korak je dal novo dinamiko, navsezadnje bosta kmalu v Kijev odpotovala Von der Leynova in Borrel. In navsezadnje, Ukrajina je bila takrat na razpotju, ali naj obesi belo zastavo ali ne. Kar bi bilo", kot je pokomentiral, "očitno za marsikoga v studiu zelo dobro, odlično, saj ne bi imeli energetskih težav". "Ampak ali nas moralni vidik prav nič ne zanima? Ali želimo živeti v bodoči družbi v mednarodnih odnosih, kjer bo, če bo agresija uspešno izvedena, vse v redu in bomo sprejeli rezultate? V takem svetu ni veliko prostora za Slovenijo," je izjavil.
Vnela se je razprava o razlikovanju med begunci iz Ukrajine in "begunci" iz Azije, Afrike in Bližnjega vzhoda. Razlikovanje je najbolj vznemirilo Golobovo kandidatko za zunanjo ministrico Marto Kos: "Sicer smo izjemno solidarni in podpirajoči do beguncev iz Ukrajine, a vladajoči razlikujejo med njimi in tistimi, ki prihajajo iz Afganistana, Sirije." Potem je napovedala: da bo njena stranka takoj, ko bodo v vladi, odstranila ograjo s slovenske meje. Ugovarjal je Jelinčič: "Tisti, ki so prihajali prejšnja leta, so večinoma iskalci boljšega življenja in niso bili begunci." Nasprotovala je LMŠ: "Tisti, ki bežijo pred vojno, so begunci, ne glede na to, ali pridejo čez mejo zunaj mejnega prehoda ali ne."Potem se je moral oglasiti Ernest Petrič: "Ko sem gledal statistiko po letu 2015, kdo so bili na mejah Slovenije, je bilo med njimi veliko Maročanov, Alžircev, oseb iz Bangladeša. Težko bi rekel, da so te osebe humanitarno vprašanje. Ni tako preprosto, da rečemo, z vsemi moramo postopati enako. V pravu je splošno sprejet princip enako z enakim, različno na različne načine. Ženske, ki prihajajo z otroki iz Ukrajine, so ena zgodba, mladeniči iz Maroka, ki se v Maroku ne počutijo dobro in bi raje živeli v Parizu, so pa druga zgodba."
Zanimiv je bil ugovor Marte Kos: "… med temi mladeniči so morda istospolno usmerjeni, ki so v svoji državi preganjani – v sedmih državah sveta se homoseksualnost kaznuje s smrtno kaznijo – tudi tem ljudem moramo pomagati." Kosova je tudi kritizirala predsednika vlade, češ da ruši lepo podobo Slovenije. Pri tem je mislila "na pisma premierja Janše o slovenskem pravosodju, na tvite, v katerih je čestital poražencu volitev v ZDA". Pritrdil ji je Prebil iz LMŠ: "Slovenija je v tujini vidna na napačen način. Dejanja predsednika vlade pa jo odmikajo od zunanje politike, ki se je krojila 30 let."
Marta Kos (Gibanje Svoboda) je napovedala prenovo zunanjepolitične strategije, ko (če) njena stranka prevzame oblast; pa tudi krepitev gospodarske, kulturne diplomacije. Je pa priznala, da bo težko našla soglasje z Levico pri vprašanju sodelovanja v zvezi Nato.
O čem pa kandidati niso nič rekli?
Ukrajinsko-ruska vojna je kajpada pomembna in usodna zunanjepolitična tema, toda njeno razumevanje je med našimi opozicijskimi predstavniki – z izjemo Petriča, ki je pač profesor mednarodnih odnosov in izkušen diplomat – precej pomanjkljivo. Nekatera vprašanja in odgovore, ki so nastopali v soočenjih, je čas že prehitel. Kar zadeva podtikanja o nedemokratičnosti in tvitih slovenskega predsednika vlade, o dramatičnih slovensko-evropskih sporih, o neprimernosti obiska trojke pri Zelenskem … vse to je že passé in nesmiselno. Pač pa je primanjkovalo vedenja o evropski, ruski, ukrajinski in ameriški zgodovini, o "vse tesnejši" Evropski uniji, o pomenu srednjeevropskega zavezništva (ki bi mu Slovenija glede na geografski položaj morala pripadati), o vlogi zavezništva Nato; o konvencionalni in jedrski vojni, o neoperativnosti OZN …
O stvareh, o katerih bi morali prihodnji zunanji ministri, če želijo imeti zunanjo politiko "pod kontrolo" (da o predsednikih ne govorimo), kaj vedeti. Slovenija ni več niti jugoslovanska republika niti zgolj samostojna in neodvisna (sicer mednarodno priznana, vendar osamljena) država pred vrati mednarodnih zavezništev, ampak članica EU in Nata. Slovenija je pomemben dejavnik mednarodnih odnosov in si nevednosti preprosto ne more dovoliti. Zunanja politika Levice je avtomatično odpisana, kaj pa zunanja politika drugih t. i. levih strank, vključno z Golobovo?
Katera od navzočih strank se je resnično poglobila v ukrajinsko-rusko vojno? Kdo se je spomnil znamenitega nastopa ruskega zunanjega ministra Kozireva, ki je decembra 1992 opozoril, da v Rusiji izbirajo med evropsko in evrazijsko politiko in da je prva usmeritev povezana z vodilnim položajem Borisa Jelcina? Kdo se je spomnil, da so voditelji Rusije, Ukrajine, Velike Britanije in Združenih držav decembra 1994 v Budimpešti podpisali sporazum o pristopu Ukrajine k pogodbi o neširjenju jedrske oborožitve (NPT), s čimer se je Ukrajina odpovedala jedrskemu orožju, ki ga je torej podedovala edino Rusija? Kdo se je spomnil ognjevitih razprav o varnosti in suverenosti Ukrajine v primeru njene jedrske oborožitve? Kdo je pomislil, da je "dolgotrajni mir" (long peace) med ZDA in Sovjetsko zvezo temeljil na približni enakosti vojaške moči in na njuni geografski in ekonomski neodvisnosti? Kdo je pomislil na povezanost in medsebojno odvisnost Rusije in Ukrajine? Kdo se je spomnil, da so resni analitiki (npr. Brzezinski) leta 1995 ugibali o možnosti ruskega članstva v Natu? Kdo se je spomnil, da je bila vse do afere s Krimom Rusija članica G8 in Sveta Nato-Rusija?
In vprašanje vseh vprašanj: ali se je – oziroma kako se je – zapolnila praznina, ki jo je v Rusiji nekoč zapolnjevala komunistična ideologija? Pa še podobno pomembno vprašanje: kdaj se je začel Putin – sprva zaveznik Jelcina in torej somišljenik ruske protikomunistične "revolucije", ki je konec leta 1991 pripeljala do razpada Sovjetske zveze – obračati stran od Evrope oz. stran od Zahoda? Leta 2001 sta si bila Putin in Bush na Brdu pri Kranju še precej všeč. Dobro informirani analitiki bodo pojasnili, da se je problem začel z gruzijsko in ukrajinsko cvetlično revolucijo v letih 2003 in 2004. Politični strategi in varuhi mednarodne veličine Rusije se takrat morda niso zbali Nata, ampak demokratičnih procesov.
Kdo je med soočenjem zastavil vprašanje o rusko-nemških, nemško-poljskih, nemško-francoskih odnosih, s katerimi je povezana usoda oz. prihodnost Evropske unije? Kdo je odgovoril na vprašanje, ali naj bo Srednja Evropa (kamor sodi tudi Slovenija) most do ali zid pred Vzhodno Evropo? Si je kdo od navzočih na soočenjih zastavil vprašanje, kaj je ob nedavnem obisku na Poljskem svojim gostiteljem naročil ameriški predsednik? Naj potem, ko so Ukrajinci ostali brez letal in težkega orožja, priskrbijo prijateljem na Vzhodu težko orožje in letala? Ali jim je na srce položil, da bi v tem primeru Rusi razumeli, da so v vojni z Natom? Ali se je kdo od kandidatov za ministra/ministrico poglobil v naraščanje lažnih informacij o ruskih ali ukrajinskih vojaških dosežkih in v morebitno razširjanje takšnih novic pri nas? Je kdo omenil medijske manipulacije, s katerimi skušajo nasprotniki Ukrajine očrniti ameriško administracijo, npr. podsekretarko v State Departmentu Victorio Nuland (ženo Roberta Kagana) ali celo predsednika Bidena?
Prijatelj z Nove univerze mi je na moje jutranje obupano elektronsko sporočilo v zvezi z Golobom poslal takšenle odgovor: "Naj še omenim, for the record, da bo Golob na plečih Šarca uveljavil ljudski zakon o odpravi ukrepov avtoritarne oblasti, ki ga je za civilno družbo, katere izvršni komite je Zavod 8. marec, napisala generalna sekretarka ljudske skupščine Nika Kovač. Nova demokratična oblast bo po 24. 4. 2022 nemudoma odpravila premlačni Nakvis (Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu), ki ga bo nadomestil 8. marec kot vrhovni akreditacijski organ, ki bo deloval v imenu ljudstva, ki ga predstavlja vrhovna evalvatorica Nika Kovač. Prosim za širitev te blagovesti vesoljnemu slovenskemu ljudstvu."
38