Ponedeljek, 7. 2. 2022, 22.13
2 leti, 8 mesecev
Dimitrij Rupel: Preproščina in kultura
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,29
63
Franceta Prešerna navajajo in slavijo, ponekod pa tudi – v nasprotju z izvirnikom – brez pomislekov uporabljajo za namene kulturnega boja, za katerega je značilno označevanje političnih tekmecev za fašiste. Takšno označevanje so prenesli v naš čas iz vojne in revolucije v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Preprosti kritiki bodo to povezali s partizani, čeprav so bili med partizani tudi ljudje kulturne, politične in estetske raznolikosti. Na misel prihajajo partizanski pesniki, kot je bil Edvard Kocbek, poleg njega pa gledališčniki, glasbeniki, slikarji …
Nekaj malega o tem izvemo iz Kocbekovih dnevnikov, iz londonskega dnevnika Izidorja Cankarja, pa tudi iz knjige Lindsaya Rogersa Partizanski kirurg, ki je – v necenzurirani obliki – izšla leta 2018. Preproščina, kulturni boj, polarizacija in pavšalno rokovanje s fašisti, kot si ga je ob priložnosti zborovanja v Dražgošah privoščil nekdanji predsednik in – glede ravnanja v času, ko je šlo za mednarodno priznanje Slovenije – vsega spoštovanja vredni Milan Kučan, izhaja iz posebnega, revolucionarnega "oddelka" vojne v tridesetih in štiridesetih letih. Na čelu tega oddelka je bil Boris Kidrič, ki je mirno uporabil Prešernovo pesem Orglar ("… podučit ne da se slavec!") za revolucionarno kulturnopolitično direktivo: "Slavce bomo pustili peti, kaline bomo pa učili."
To direktivo so uporabljali (z nekaterimi izjemami) ves povojni čas, ko je bilo treba upoštevati "revolucionarno izročilo" (v jugoslovanščini tekovine revolucije). V knjigi Slovenske slovesnosti in vsakdanjosti (1990) sem povzel večino uvodnih govorov na Prešernovih proslavah in jih razporedil v štiri kategorije, ki se precej skladajo s političnimi dogodki v Jugoslaviji:
1. kulturno-bojni avantgardizem (prvi krog med letoma 1945 in 1952, drugi krog med letoma 1972 in 1979),
2. nacionalizem, slovenstvo (1951, 1970),
3. računovodski funkcionalizem (s težiščem med letoma 1962 in 1971) in
4. liberalizem, demokratizem (1980–1987).1
Vseh 25 govornikov na 30 proslavah je bilo, z izjemo ali dvema, članov Komunistične partije oz. Zveze komunistov. Kaj vse so govorili ti (za)govorniki kulturnega boja? Josip Vidmar je leta 1966 zahtevi po večji količini denarja za kulturo pristavil kritiko "snobističnega in malodušnega podleganja artističnim in ideološkim modam, ki prihajajo od Zahoda". Leta 1968 je Boris Ziherl zavrnil "banalnosti, neokusnosti in antihumanizem današnje množične kulture v njenem najslabšem, kapitalistično-komercialnem smislu"; nasprotoval "vsake vrste solipsističnemu ekshibicionizmu v umetnosti" in "brezglavemu metanju iz skrajnosti v skrajnost", "oboževanju človeškega 'jaza' kot edino opredeljujoče causa sui v občutek njegove usodne opredeljenosti in ničevosti".
Leta 1972 je Bratko Kreft navedel Leninove besede: "Ali res moramo neznatni manjšini poklanjati sladke prefinjene biskvite, medtem ko delavci in kmečke množice stradajo črnega kruha?" Leta 1973 je Josip Vidmar ugotavljal, da so "največji umetniki preteklosti ustvarjali velika dela prav v nesvobodi". Menil je, da "se je na zahodu razvila in deloma tudi pri nas uveljavila pregnana in lažna predstava o svobodi umetnosti, ki izvira iz pojmovanja, da je vse, kar se piše in tiska ali uprizarja ali razstavlja ali igra, res tudi že umetnost. Pod krinko slednje nastopa v Evropi in pri nas množica vsakršne plaže, mrtvih falzifikatov, samovoljnih tako imenovanih eksperimentov …" Naj eksistirajo, pravi Vidmar, toda na svoj račun. "Absolutna svoboda, ki je idol takih pojavov, je utvara in tudi ni več svoboda, marveč je mračna in javna zmeda, anarhija in kaos."
Leta 1974 je stopil na prizorišče kulturnega boja v imenu Franceta Prešerna Janez Vipotnik, ki je najprej obsodil tiste, "ki se trudijo, da bi zmanjšali pomen narodnoosvobodilnega boja, da bi zameglili zgodovinska dejstva", nato pa se je razvnel:
V socialistični skupnosti sta umetnost in kultura nasploh namenjeni predvsem delovnemu človeku, delovnemu ljudstvu. Zato delavci v procesu menjave dela lahko tudi odklonijo ponudnike, ki delajo v nasprotju z njihovimi zgodovinskimi interesi, jim odrečejo podporo. Zato ne kvazi kultura ne klanovstvo, grupaštvo in privatizem, ne breznačelnost in brezidejnost, pa naj bo še tako lepo zavita v demokratične tančice, ne birokratsko ravnanje, pa če je še tako prikrito z navidezno zvestobo partiji, ne more ustvarjati dobrega ozračja za menjavo dela. Predvsem bi morali tudi sami kulturni delavci najodločneje nastopiti z ostro in načelno kritiko vsega, kar je slabega, antisocialističnega na kulturnem področju …
Posebej v 70. letih so bili govorniki na Prešernovih proslavah, npr. minister za kulturo Andrej Ujčič, obsedeni s povezovanjem umetniških dosežkov z delom preprostih delavcev, pri čemer naj bi bil "idejni prednji odred delavskega razreda, komunisti, navzoči in dejavni na tem izjemno pomembnem, pa tudi zapletenem področju oblikovanja družbenih odnosov". Leta 1976 je bil slavnostni govornik na Prešernovi proslavi predsednik slovenskih sindikatov Janez Barborič, ki je poskusil "izračunati …, kdo je bolj ogrožal naše napredne kulturne tradicije in pridobitve – ali delavski razred ali naša jara gospoda včeraj, ko je kulturo uporabljala kot sredstvo svoje izkoriščevalske vladavine, ali posebna družbena plast danes, ki smo jo v novi družbi poimenovali s tako ali drugačno elito". Vrh kulturnega boja v imenu Prešerna predstavlja govor Mitje Ribičiča leta 1978:
Kot v času NOB tudi danes pojmujemo kulturno ustvarjanje in kulturno politiko kot sestavni del osvobodilnih naporov delavskega razreda in kot združevanje kulturnih ustvarjalcev samih z delavskim bojem, ki je in bo vse bolj tudi kulturni boj …
Ko prebiram vsa ta ideološka skrpucala, si najprej privoščim globok izdih oddihovanja, da so njihovi časi za nami, nato pa se me poloti vprašanje, ali nemara še vedno živimo v njihovem območju, saj se kot gobe po dežju pojavljajo nekakšne levičarske in revolucionarne (nevladne in izmišljene) skupine, kolumnisti/kolumnistke in celo stranke, ki nas poučujejo o krizi kapitalizma in zori socializma. Neugodna okoliščina je, da se predstavljajo kot umetniške in kulturne skupine, ki se ne sklicujejo na umetniške ali kulturne skupine iz petdesetih ali sedemdesetih let; ampak ponavljajo šablone njihovih likvidatorjev. Mnoge današnje skupine rabijo jezik, ki so ga v petdesetih ali sedemdesetih letih rabili tedanji kulturni poveljniki!
Da v demokraciji ne zaležejo nobene direktive z vrha, mora biti danes jasno vsakomur, tudi t. i. levičarskim strankam, ki so potlačile svoje dosežke izpred pol stoletja ali iz še bolj zgodnjega časa. Nihče ne more nasprotovati občudovanju in vsem mogočim, čeprav blesfemičnim, branjem Prešerna. Danes, ko nam sistem narekuje čim varnejšo razdaljo med (finančno) administracijo in kulturo, in ko takšna razdalja ni več sporna, se postavljajo povsem nova vprašanja. Eno glavnih vprašanj je t. i. bralna kultura. Prizadevanj in dosežkov iz letne proizvodnje pet tisoč knjig in izpod peres tisoč (1.000) slovenskih avtorjev nam ne ogroža oblast, ampak pešanje bralnih navad. Namesto tega, da šarimo po Prešernu, se mu približujmo s tresočo roko in vznemirjeno radovednostjo. Našim levičarskim prijateljem v medijih, in kjerkoli že se bojujejo za svoje prepričanje, pa bi svetovali, da se poučijo, kako nevarna so ta prepričanja za njihov lastni obstoj. Ali ne bi bilo bolje, kot da se jezijo nad fašisti in bruhajo vulgarne domislice (kot šit/shit, fak/fuck in kul/cool), da bi brali knjige ali članke, pisali recenzije in domiselne komentarje, kritiške in kritične prispevke za časopise in portale???
1 Glej Dimitrij Rupel, Slovenske slovesnosti in vsakdanjosti, Maribor 1990, strani 155, 183, 186, 193, 199 in 214.
63