Dimitrij Rupel: Totalitarizem

Pričakovanje, da bodo poslanci pozabili na strah, osebne in strankarske interese, je že bolj tvegano. Po eni strani bi bilo priporočljivo, da bi poslanci pozabili na osebne interese, saj načeloma in praviloma predstavljajo širše, bolj splošne, če ne celo nacionalne interese. Po drugi strani je neumestno pričakovati, da bi poslanci – če imajo pred očmi nadaljevanje kariere – pozabili na strankarske interese, saj so vendar poslanci strank, stranke pa so najvažnejša sestavina parlamentarne demokracije. Mimogrede rečeno: o domnevi sedmerice, da med poslanci državnega zbora vlada strah, je mogoče dvomiti, saj ta domneva ni podprta z nobenim dokazom. Najvažnejše vprašanje pa je seveda – danes kar priljubljeno in po mnenju pisca teh vrstic napačno zastavljeno – vprašanje o razmerju med ustavno in parlamentarno demokracijo. Iz pisma bi lahko sklepali, da je ustavna demokracija nekaj več od parlamentarne demokracije in da bi bilo mogoče nekatere težave parlamentarne demokracije odpraviti z uporabo višje oblike demokracije, torej z ustavno demokracijo. V aktualnih političnih okoliščinah bi to lahko pomenilo, da si tisti, ki niso zadovoljni s parlamentom (recimo, da nimajo večine), lahko pomagajo z ustavnim sodiščem. Preprosto: vlado Janeza Janše, ki je ni mogoče odpraviti z glasovanjem v parlamentu, naj odpravi ustavno sodišče. V tem primeru bi se postavilo vprašanje, na katero odgovarja sama ustava: ali je Slovenija še parlamentarna demokracija?

Mnenja Dimitrij Rupel: Brdavs premagal Martina Krpana

Po ustavi ima "v Sloveniji … oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno." Tadva in drugi uvodni stavki seveda omogočajo in zahtevajo temeljite, včasih celo različne razlage, vendar je jasno, da gre za različne veje oblasti, ki med seboj ne sodelujejo na način preproste nadrejenosti ali podrejenosti, ampak po bolj ali manj splošno znanih in veljavnih pravilih: ustave ne more niti sprejemati niti spreminjati ustavno sodišče. To lahko stori samo parlament, vendar z večino, ki presega ustaljene parlamentarne navade in ki je zahtevnejša od vladne večine. O obtožbi predsednika vlade pred ustavnim sodiščem zaradi kršitve ustave lahko že spet odloča državni zbor. Ustavno sodišče je po definiciji podrejeno ustavi in ustavni dvotretjinski večini, ustavne sodnike pa je mogoče (včasih res težko) voliti z absolutno večino poslancev. Naj gre za parlamentarno, vladno ali ustavno večino: zadnjo besedo pri njih imajo poslanci, pri teh pa volivci na volitvah. Tega se naša sedmerica seveda zaveda, sicer bi pozivala k udaru ustavno sodišče.

Mnenja Dimitrij Rupel: Volk bo požrl Rdečo kapico

Da bi naredila čim globlji vtis na poslance, sedmerica trdi, da jih je vlada nekako degradirala, saj jim tako rekoč ne omogoča opravljanja njihovih dolžnosti, ker sistem, v katerem delujejo, ni demokracija, ampak diktatura oz. avtokracija, "ki vodi bodisi (najprej) v anarhijo in kaos bodisi (potlej) v totalitarizem". V resnici sedmerica ne degradira vlade, ampak poslance, saj jim pripisuje nemoč, strah, osebne in vsakršne nespodobne interese. Ko bi poslanci mogli vreči vlado, bi jo vrgli, vendar jim tega ne preprečujejo nespodobnosti, ampak zakoni in ustava, v kateri je predpisan postopek zamenjave vlade. Sedmerica ne poziva k upoštevanju, ampak k zanikanju ustave.

Mnenja Dimitrij Rupel: Uničenje resnice

Prej navedenemu mestu, v katerem nastopa totalitarizem, sledita dva važna poudarka:

1. (… totalitarizem), ki pa ga je po naši ustavi moč doseči le z državnim udarom – z glasnim ali pa tudi tihim.  

2. Predsednik vlade s svojim kljubovanjem ustanovam in vodilnim osebam Evropske unije med ljudmi spodbuja nezaupanje v to dragoceno nadnacionalno povezavo držav. 

Sedmerica trdi, da je po naši ustavi mogoče doseči totalitarizem z državnim udarom, da predsednik vlade "kljubuje" ustanovam in osebam EU in da je EU nadnacionalna povezava držav. Da bi bilo po slovenski ustavi mogoče doseči totalitarizem oz. državni udar, je seveda neumnost. Da je Evropska unija "dragocena nadnacionalna povezava držav", je majava domneva, saj je glavni organ EU Evropski svet, v katerem predstavniki držav še kako upoštevajo interese držav članic. V EU poteka boj med branilci državnih interesov in bruseljsko birokracijo, kako se je iztekel, pove brexit. Najhujša poanta pa je v zvezi s "kljubovanjem ustanovam in osebam EU". Prvič je kljubovanje vgrajeno v sleherni demokratični proces, drugič pa bi se morali člani sedmerice spomniti, da je Slovenija dosegla neodvisnost samo s kljubovanjem ustanovam in osebam EU.

Mnenja Dimitrij Rupel: Posredniška vojna ali napoved slovenskega kalifata

Toda glavna atrakcija pisma svete sedmerice je seveda rokohitrsko rokovanje s totalitarizmom. Bistvene značilnosti totalitarnih gibanj in totalitarnih režimov so popolno obvladovanje družbenega življenja iz enega samega (političnega, partijskega) središča, odsotnost kljubovanja, kritike, opozicije, strank, samostojnega razmišljanja, podjetniške pobude itn. Totalitarizem ne priznava legitimnosti stališč, ki se razlikujejo od vladajočih, zahteva enotnost, vse odklone pa ostro in brutalno kaznuje. Najbolj znana zgleda totalitarnih ureditev sta Hitlerjev nacizem in Stalinov komunizem, ob njima pa se v enciklopedijah največkrat navajajo despoti kot Mussolini, Franco, Mao Cetung, Tito, Castro, Kim Il-sung itn. Mar v Sloveniji doživljamo takšne pojave?  

Točno petdeset let je tega, kar sem si v ameriškem Cambridgeu kupil izvod knjige Origins of Totalitarianism znamenite filozofinje Hannah Arendt, ki je to delo prvič objavila leta 1951, torej pred sedemdesetimi leti. Vsaj toliko let so stvari za tiste, ki so se zanimali za različne totalitarizme, jasne. Po prvi svetovni vojni je prišlo do razkroja političnega življenja: 

Morda nobena stvar ne pojasnjuje splošnega razkroja političnega življenja bolje kot to nejasno, vsesplošno sovraštvo do vsakogar in do vsega, brez jasne usmeritve njegove strastne pozornosti, ko nihče ni odgovoren za stanje stvari …¹

Mnenja Dimitrij Rupel: Nekdanji komunisti preganjajo komuniste, ki jih ni

Arendtova opisuje nacistični in stalinistični sistem, pri čemer opozarja na pojav "brezrazrednih družb". Totalitarna gibanja zbirajo in organizirajo množice: 

Medtem ko so vse politične skupine odvisne od sorazmerne moči, so totalitarna gibanja odvisna od gole številčne sile, tako da so totalitarni režimi – kljub sicer naklonjenim okoliščinam – najbrž nemogoči v deželah z relativno maloštevilnim prebivalstvom.²

Mnenja Dimitrij Rupel: To je tako, kot če bi slovenska vlada 25. junija 1991 pobegnila v Avstrijo

Arendtova v zvezi s totalitarnimi gibanji in režimi govori o razpadu razrednega in strankarskega sistema in o "negativni solidarnosti": 

Padec varovalnih razrednih zidov je dremajoče večine v ozadju vseh strank spremenil v eno samo veliko neorganizirano, nestrukturirano množico besnih posameznikov, ki nimajo ničesar skupnega, razen nejasne zaskrbljenosti zaradi izjalovljenih pričakovanj članov strank. Najbolj spoštovani, izobraženi in reprezentativni člani skupnosti so potemtakem bedaki, nastopajoče sile pa niso niti zle, ampak so vse enako goljufive in neumne.³ 

Naša sveta sedmerica si z označevanjem aktualnih političnih razmer v Sloveniji kot avtokratičnih, diktatorskih ali totalitarnih ni naredila usluge, saj je – kar je za člane akademije znanosti posebna nevšečnost – pokazala nizko občutljivost in majhno sposobnost za realno ocenjevanje dejanskih družbenih razmer, celo nepoznavanje splošno uveljavljene terminologije. Najhuje pa je to, da totalitarizem bolj kot aktualni vladi pristoji bizarnim in nejasnim nastopom protestnikov na ljubljanskih ulicah. Njihova skupna lastnost, kot jo zaznava recimo Hannah Arendt, je nereflektirano sovraštvo, izključevanje nasprotnih stališč in oseb.

Mnenja Dimitrij Rupel: Merila in pooblastila ali Kako izbrati najboljše?

Mnenja Rupel: Trenja in nesporazumi: med Evropsko unijo in državo, med državo in policijo