Ponedeljek, 25. 10. 2021, 22.35
3 leta, 1 mesec
Dimitrij Rupel: Brdavs premagal Martina Krpana
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,85
15
Ondan sem v televizijskih poročilih zasledil napoved, da bo Stranka Alenke Bratušek predlagala izključitev Stranke modernega centra iz strankarske skupine evropskega parlamenta ALDE. Predlog je po vsem videzu povezan s prepričanjem SAB, da spada v zanesljivi del slovenskega liberalnega prizorišča, medtem ko to – zaradi sodelovanja v vladi Janeza Janše – naj ne bi veljalo za SMC.
To izključevanje je pri slovenskih liberalcih novost, saj je nekoč liberalna stranka SDZ (ki sem jo vodil) podprla vključitev konkurenčne LDS v Liberalno internacionalo, navsezadnje pa so se liberalci iz SDZ združili z LDS v skupno Liberalno demokracijo Slovenije. Izključevanje je bilo doslej omejeno na slovenske levičarje. Tako je nekdanja ZKS – skrita za novimi imeni, kot sta bili na primer Stranka družbene prenove in Združena lista socialnih demokratov – s spretnimi potezami leta 1996 dosegla umik Pučnikove oziroma Janševe Socialdemokratske stranke iz Socialistične internacionale. S takšnimi postopki slovenske levice je bila tlakovana pot zanikanja pomena, ki so ga za osamosvajanje in državnost Slovenije imele stranke Demosa. Naj zveni še tako zlovešče: zgodovinski revizionizem je postal slovenska značilnost, tako rekoč neizogibna sestavina slovenske zgodbe. Nekaj takšnega, kot če bi rekli, da je Brdavs premagal Martina Krpana. Prilagajanje zgodovine (ali literature) trenutnim političnim potrebam je pravim liberalcem prepovedano. Toda SAB seveda ni liberalna stranka!
Čeprav to marsikomu ni prav, se moderni in mlajši slovenski ljudje v svojih pogovorih pogosteje kot na pesnike, pisatelje in literarne junake sklicujejo na osebnosti iz sveta športa in tako imenovanega šovbiznisa, navsezadnje tudi na posameznike iz sveta politike. Današnje Slovenke in današnji Slovenci se pri tem – posebej, odkar je Slovenija svobodna/liberalna evropska država – preveč ne ozirajo na geografsko ali narodno poreklo svojih (pozitivnih ali negativnih) zgledov. V svojih pogovorih in elektronskih sporočilih se sklicujejo na televizijske, filmske in glasbene junake iz različnih, večinoma anglosaških dežel. Videti je, da je ljubiteljev in bralcev knjig vse manj. Približno tako je tudi v nekaterih drugih državah.
Organizatorji in komentatorji pravkar končanega frankfurtskega knjižnega sejma kljub temu niso izgubili upanja oziroma poguma. Slišimo, da se je v obdobju epidemije covid-19 število kupcev in bralcev celo povečalo. V nobenem primeru pa se ni kot katera druga skrčila proizvodnja knjig. Čez dve leti, ko bo Slovenija "častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma", bodo slovenske knjige, z njimi tudi ali predvsem Slovenija, v središču mednarodne pozornosti. Nekaj časa že trajajo razprave, kako bi bilo mogoče to predstavitev pripraviti na kar najbolj učinkovit, vsemu svetu razumljiv in po možnosti privlačen način. Poleg vsebinskih razprav potekajo poslovni stiki med slovenskimi in nemškimi oziroma evropskimi pisatelji, založniki, agenti itn. Za lažje prepoznavanje pomena slovenske udeležbe poteka iskanje primernih prispodob, simbolov, gesel … Svetujejo nam, naj izberemo geslo/slogan, ki bo z nekaj besedami povedal slovensko zgodbo. Gruzinci so leta 2018 svojo zgodbo povzeli z besedami Georgia – Made by Characters (pri čemer "character" pomeni črko in značaj). Letos so Kanadčani izbrali Singular Plurality (Edinstvena raznovrstnost). V slovenskih razmišljanjih ima v trenutku, ko to pišem, največ možnosti slogan Satovje besed, v angleščini Word-Web (ali Word-Hive), v nemščini Wort-Waben.
Gesla, ki spremljajo mednarodne nastope, morajo biti resnicoljubna, vendar spodbudna in, kot rečeno, privlačna. Satovje besed je mogoče povezati s slovenskim čebelarstvom in marljivimi čebelami, navsezadnje pesniki – kot mi je nekoč na sprehodu po Piranskih solinah povedal Tone Pavček – med svojimi pesniškimi poleti nabirajo besede kot čebele nabirajo med. Slovenski literarni začetki so bili povezani s Krajnsko čbelico, sicer pa je Slovenija avtohtono Kranjsko čebelo zaščitila z zakonom. Barva in struktura satovja bi lahko prišla prav tudi oblikovalcem, ko bodo opremljali slovenski paviljon leta 2023.
Ena od najboljših slovenskih zgodb je Martin Krpan z Vrha, katerega prvi (obče znani) del je Fran Levstik objavil leta 1858, drugi del (ali drugo poglavje) pa je bil iz različnih, tudi političnih razlogov objavljen šele leta 1931. Kot vedo že šolski otroci, v zgodbi, ki so dogaja med Trstom in Dunajem, nastopajo slovenski "močan in silen človek" Martin Krpan, tuji (turški?) "strašen velikan" Brdavs, ki drugega za drugim pobija dunajske plemiče, vključno s princem; prinčev nesrečni oče – avstrijski cesar, cesarica in minister Gregor. Cesarična Jerica se ne pojavi v zgodbi, le v cesarjevi (neuresničeni) ponudbi, da bi se omožila s Krpanom. Kot je splošno znano, je Krpan s svojo "mesarico" najprej posekal (cesarici ljubo) lipo na cesarskem vrtu, nato se je lotil še Brdavsa:
… odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat …
… pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu.
Razlagalci (na primer Aleksander Zorn) opozarjajo na liberalno poanto, ki se razodeva v Krpanovi zavrnitvi poroke s cesarično. Ta bi ga povzdignila v tesno bližino prestola. Temveč je Krpan sprejel posebno cesarsko listino, ki je legalizirala njegovo tihotapljenje angleške soli. Kot je znano in kot je treba na tem mestu posebej poudariti, je bil Krpanov avtor eden od prvih slovenskih svobodnjakov. Zorn poudarja, da "simbol slovenskega naroda lahko postane samo junak, ki za nagrado zahteva svobodno trgovanje, ne pa junak, ki bi za rešitev cesarstva dobil cesarično." 1
Za slovensko zgodbo je pomembna Krpanova "mirna moč". V kritičnem trenutku nima pomislekov o privrženosti domovini (in cesarju) in ne razmišlja o umiku. Boja se loteva sistematično in flegmatično.
V članku Martina Indyka, ki je objavljen v najnovejši številki ameriške revije Foreign Affairs in ki je posvečen premisleku o nesrečni ameriški pustolovščini v Afganistanu, večinoma se sklicuje na Henryja Kissingerja, na njegovo delo o dunajskem kongresu 1814-1815 (A World Restored, 1957), beremo tale stavek:
Kot je opozoril Kissinger, je Kant razumel, da je izvorna dilema našega časa – če se prizadevanje za mir spremeni v edini politični cilj – v tem, da strah pred vojno postane orožje v rokah najbolj brezobzirnih ljudi; in da proizvaja moralno razorožitev. 2
Zgodba o Martinu Krpanu je zagotovo zelo značilna in zelo slovenska zgodba, posebej aktualna pa postane, če ob prvem (obče znanem) delu beremo še drugi del. V njem se Krpan po zmagi nad Brdavsom vrača domov. V tem delu poleg Krpana, cesarja, cesarice in ministra Gregorja nastopajo še cesaričina zaupnika Ančika in Andrej, "cesar iz pritlikavske zemlje" Jekovec, biriči in ječar Rupert. Na poti proti domu Krpan pomaga osvoboditi zatirane pritlikavce, ki ga za zahvalo obdarijo s posebno učinkovito pilo in čudežno vrvico. Cesarica je bila za Krpanom poslala agenta Andreja, ki organizira ugrabitev in prevoz v dunajsko ječo, od koder naj bi osvoboditelja cesarstva odpeljali na morišče. Krpan v zadnjem trenutku uporabi orodje, ki ga je dobil od svojih malih zaveznikov, in pobegne z Dunaja. Posebno vznemirljiv je naslednji Levstikov opis:
Minister Gregor je pa hodil med tim po vertu gori in doli, pa si je roke mencal in govoril: "Naj pravi cesar, kar hoče, Kerpan bo le visel. Pa to vse zato, ker sem jaz cesarico vedno izpodbadal. Nje bi cesar bil gotovo preprosil, ako bi mojih oči, mojih ušesa ne bilo. Kerpan le pojdi! Mi bomo pa v zgodovinsko knjigo zapisali, da sem se bil jaz, minister Gregor, preoblekel v cigana in tako naredil z Berdavsom, kakor Andrej z njim. Tako bo, pa nič drugače!" 3
Nekoč sem z vprašanjem o preroškem, šele sto let po Levstikovem rojstvu (1831–1931) objavljenem, drugem delu/poglavju Martina Krpana spravljal v zadrego svoje študente, v teh dneh pa sem z istim vprašanjem povzročil začudenje kar nekaj sicer razgledanih znancev. Poleg splošno znane zgodbe o tem, kako je slovenski korenjak in tihotapec rešil avstrijski dvor (in državo) pred domnevno vsemogočnim tujim (turškim?) morilcem, obstaja tudi nadaljevanje o norosti dunajskega dvora, ki slovenskega junaka – potem ko je opravil naročeno hvalevredno dejanje – pahne v ječo in obsodi na smrt. Drugi del Martina Krpana – zaradi njegovega zavezništva s "pritlikavci" – res spominja na zgodbo o Guliverju (ki se spoprijema tako z velikani kot s palčki), pravzaprav pa gre za kritiko nerazumne in – do svojih lojalnih državljanov – nehvaležne države.
Levstikova zgodba, posebej če beremo skupaj prvi in drugi del, veliko pove o slovenskem značaju in o slovenski – tudi aktualni –politiki. Na aktualne razmere še najbolj spominjata zanikanje vloge Martina Krpana in odločitev ministra Gregorja, da zgodovinske zasluge za rešitev cesarstva pripiše samemu sebi. Ljudje, posebej tisti, ki malo berejo, bi lahko sklepali, da je Berdavsa ukrotil minister Gregor, prav nič pa se ne bi smeli čuditi niti razlagi, da je pravzaprav Berdavs premagal Martina Krpana. S to zgodbo seveda ne bomo nastopili na svečanostih in proslavah, za poznavalce slovenske politike in kulture pa je seveda poučna.
------
1 Aleksander Zorn, Iskanje slovenske umetne proze, Ljubljana 1978.
2 Martin Indyk, "Order Before Peace - Kissinger’s Middle East Diplomacy and Its Lessons for Today", Foreign Affairs, november/december 2021, str. 5.
3 Fran Levstik, Zbrano delo – Četrta knjiga, Ljubljana 1954, str. 438.
15