Janez Janša
Ponedeljek, 31. 1. 2022, 22.07
2 leti, 2 meseca
Dimitrij Rupel: Vprašanje prehoda iz diktature v demokracijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,40
100
V radijskih poročilih so govorili o Portugalski in omenili, da je postala demokratična leta 1974, kar seveda ne drži popolnoma. Takrat so imeli revolucijo nageljnov, ki je bila pravzaprav vojaški udar, vendar proti nedemokratičnemu režimu, ki ga je po Salazarju - ta je zbolel leta 1968 in umrl leta 1970 - predstavljal Caetano. Kmalu potem (1975) je umrl španski Franco. Demokracija je vstopila na iberski polotok, ko sta umrla dva tamkajšnja diktatorja. V Jugoslaviji je Tito umrl leta 1980. Španci, Portugalci in Slovenci imajo nekaj skupnega. Končni rezultat smrti diktatorjev - radikalni preobrat - pride po približno desetih letih: leta 1986 postaneta iberski državi članici Evropske skupnosti, leta 1991 postane samostojna Slovenija. S tem smo rekli, da je za propadanje diktatur usoden biološki faktor.
Pravilneje bi bilo reči, da je prišlo do sočasnega sovpadanja več faktorjev. Leta 1975 je bila namreč v Helsinkih podpisana sklepna listina KVSE, ki je vsebovala poglavje ("košaro") o človekovih pravicah, leta 1978 je papež postal Janez Pavel II. (ki je leta 1980 navdihnil poljsko Solidarnost), leta 1981 pa ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je junija 1987 (par mesecev po 57. številki Nove revije) nagovarjal Gorbačova, naj "podre ta zid". Poseben mejnik je bila poljska "okrogla miza", ki sta jo leta 1989 vodila Lech Wałęsa in general Czeslaw Kiszczak. Podiranje je trajalo do Božiča 1991, ko se je podrla vsa Sovjetska zveza in ko se je končal proces nastajanja slovenske države. Ne da bi podcenjevali "notranje" dejavnike, so bile vendar vse te spremembe rezultat mednarodnih dogodkov oziroma intervencij.
Govorimo o političnih prevratih in radikalnih preobratih. Za Slovence je bil prvi veliki dogodek prva svetovna vojna, po kateri so - leta 1918 - postali nominalni solastniki nove kraljevine. Drugi veliki dogodek je bila druga svetovna vojna, ko so po Hitlerjevi krivdi in po Stalinovi (deloma tudi Titovi) zaslugi komunisti prevzeli oblast polovice Evrope.
Slovenska osamosvojitev je bila resda slovenska notranja zadeva. To ugotovitev pa je treba pospremiti z dvema komentarjema: povzročitelj slovenskih sprememb Demos je imel nekatere bistvene mednarodne stike: od obiskov pri Johnu Kriendlerju v Bruslju in Borisu Jelcinu v Moskvi do stalnih stikov slovenske vlade z avstrijskimi in nemškimi krščanskimi demokrati in nemškimi liberalci (Mock, Kohl, Genscher). Drugi komentar zadeva razpad Sovjetske zveze.
Brez tega mednarodnega konteksta bi slovensko osamosvajanje trajalo bistveno dalj časa, če ne bi bilo celo zaustavljeno. Treba je pomisliti na to, da so iz Sovjetske zveze res nastale nekatere povsem samostojne države (Estonija, Latvija, Litva, Gruzija, Ukrajina), po drugi strani pa je nastala Skupnost neodvisnih držav, ki jo aktualni predsednik Putin pelje po poti širitve Rusije. Gre za protiutež širitvi EU in Nata. Putin razume Skupnost neodvisnih držav kot evro-azijsko unijo, ki se širi v nasprotni smeri kot EU in Nato. Ukrajinski spor je spor med EU in Natom na eni in evro-azijsko unijo (EAU) na drugi strani. Na Haaški konferenci jeseni 1991 je Evropska unija popuščala Sloveniji, za spoznanje manj Hrvaški, bila pa je navdušena nad idejo tretje Jugoslavije, ki bi bila videti približno tako kot Skupnost neodvisnih držav, torej povezava Črne gore, BiH, Makedonije in Srbije.
Slovenski model
Po spletu železne tradicije in naključij je Slovenija ustvarila nov model političnega preobrata po tektonskih mednarodnih spremembah ob koncu sovjetskega imperija in komunističnega sistema. Na čelo slovenske republike se je trikrat zaporedoma povzpel bivši predsednik Zveze komunistov Milan Kučan; Demos, ki je vodil spremembe, pa je že leta 1992 zamenjal - sicer strpni in sposobni - bivši predsednik Jugoslavije in neuvrščenega gibanja Janez Drnovšek. Ta temelj slovenske politike je popustil leta 2002, ko je Kučan nehal biti predsednik republike, Drnovšek pa predsednik vlade.
Do leta 2002 so bili jugo-komunistični elementi vgrajeni v središče slovenskega gospodarskega in kulturnega življenja na način nekakšne samoumevnosti. Samoumevnost se je potem nehala in jugo-komunistični elementi so si morali srdito in zagrizeno prizadevati za obvladovanje Slovenije, hkrati pa so namesto izvirnega tandema Kučan-Drnovšek vstopili na prizorišče predstavniki druge frontne črte "tranzicijske levice": Türk, Rop, Pahor, Cerar, Bratuškova, Šarec …
Podobno zagrizena je logično postala tudi opozicija, ki se je samo enkrat, leta 2004, poenotila na podoben način, kot se je nekoč poenotil Demos. Leta 2008 je potem levica s to (složno, izvirno, z mednarodnimi razmerami primerljivo) kombinacijo brutalno obračunala in si prisegla, da ji nikoli več ne bo dovolila prekiniti kontinuitete, ki izvira iz Dolomitske izjave, povojnih pobojev, Titove diktature, Kardeljevega samoupravljanja in neuvrščene zunanje politike. Ko je leta 2018 odvrženo puško iz koruze pobral Janez Janša, je torej levico zadel mrtvoud, ki velja še danes. Naj govorijo, kar hočejo: četverica Fajonova, Šarec, Mesec in Bratuškova, ki se imenujejo KUL, pač ne predstavljajo verodostojne alternative Janši.
V glavnem se pričkajo in obtožujejo vse živo, njihova edina skupna podlaga pa je sovraštvo do Janše. V tem trenutku so se oglasile nevladne organizacije Katedrala svobode, Zbor za republiko in Act Tank in predlagale Zavezništvo za politično sredino. Namesto dvoboja med SDS in KUL naj bi - po predlogu Žige Turka - na volitvah prišlo do troboja. Zavezništvo naj bi bilo enako oddaljeno od Janše kot od KUL. To idejo so nekoliko obotavljivo sprejeli v Podobnikovi in Počivalškovi skupini, do nje je bila zadržana Aleksandra Pivec, sprejel pa jo je Matej Tonin. Pobudniki Zavezništva so sklepali, da bi bila "tretja pot" sprejemljiva za volivce, ki imajo zadržke do konservativne SDS in do revolucionarnega KUL, hkrati pa bi kot zmerna, racionalna, sredinska, svobodoljubna politična povezava zagotavljala stabilnost bodisi levemu bodisi desnemu polu, ki pač med seboj nista združljiva.
Cvetlične/barvne revolucije
Oznako "cvetlične revolucije" uporabljajo v zvezi s prevrati v Gruziji (revolucija vrtnic, Rose revolution 2003), v Ukrajini (oranžna revolucija 2004) in v Kirgiziji (revolucija tulipanov 2005). Vendar so s tradicijo teh dekorativnih revolucij začeli na Portugalskem, kjer so si izbrali nageljne, po svoje pa je bila cvetlična, rožnata tudi slovenska pomlad, saj so protestniki vojakom, ki so stražili pred ljubljanskim vojaškim sodiščem, metali cvetje.
Miša Sakašvili in Viktor Juščenko sta mi med novoletnimi prazniki leta 2005 v Karpatih napovedovala nadaljevanje cvetličnih prevratov: Ukrajini naj bi sledila Belorusija, na koncu pa bi se spreobrnila še Rusija. Napoved ni bila točna. Pravzaprav so se prijazne revolucije začele z žametno revolucijo v nekdanji Češkoslovaški, ki je bila pred tem praško pomlad doživljala že leta 1968. V sredozemskem prostoru se je nekakšna (moderna, digitalna) revolucija po imenu arabska pomlad zgodila leta 2010, vendar razen strmoglavljenja egiptovskega Mubaraka ni prinesla veliko dobrega, saj je islamistom (Muslimanska bratovščina), ki so zmagali na volitvah, leta 2013 (ko je v Sloveniji enoletni vladi Janeza Janše sledila vlada Alenke Bratušek) sledil vojaški državni udar. Revolucije so pogosto kratkotrajne, tupatam celo navidezne, sledijo jim vrnitve starih režimov.
Njihova inercija je velika in močna, kar se je pokazalo v Franciji leta 1789 oziroma na Dunaju leta 1815. Podobno se - z izjemo baltskih držav - dogaja na prostoru nekdanje Sovjetske zveze. Gorbačov in Jelcin sta leta 1991 sicer vzdržala udar komunistov, toda po nekaj letih se - pod vodstvom Vladimirja Putina - vrača sovjetska miselnost. Sovjetska/oktobrska revolucija je bila gotovo najuspešnejša revolucija vseh časov, saj je zdržala več kot sedemdeset let.
Pri Kitajcih je položaj nekoliko drugačen, saj je Mao Zedong prevzel oblast leta 1949, poseben pospešek pa je Kitajska doživela s kulturno revolucijo, ki je trajala od leta 1966 do leta 1976. Sodobna Kitajska je ohranila nekatere revolucionarne pridobitve, po drugi strani pa je odpravila levičarske ideje v zvezi s privatno lastnino. Še najbolj zvesto sta sovjetske zglede upoštevali Kuba in Severna Koreja. Malo krajše življenje kot sovjetska ali kitajska je imela jugoslovanska revolucija, ki se je vsaj v Sloveniji začela leta 1943, končala pa - recimo - leta 1990. Dolgotrajnost in zdržljivost komunističnih revolucij je povezana z diktaturo in nasiljem. In tu smo pri jedru aktualne problematičnosti slovenske politike. Danes sem po radiu slišal, da je na nekem mariborskem tekmovanju bistrih izjav zmagala izjava Leva Krefta: "Danes nismo v položaju, da bi bilo treba varovati predstavnike ljudstva pred ljudstvom, ampak bi bilo treba varovati ljudstvo pred njegovimi predstavniki."
Takšne kapitalne neumnosti že dolgo nisem slišal. "Predstavniki ljudstva" večinoma predstavljajo ljudstvo in so za ta namen pooblaščeni na volitvah. Potem ko jih je ljudstvo izvolilo, od njih pričakuje primerno ravnanje, če tega ni, jih na naslednjih volitvah (ali z nezaupnico) zamenja, torej praviloma in večinoma ne potrebujejo varovanja - razen pred teroristi ali tujimi sovražniki, ki niso njihovo ljudstvo, ampak ljudstvo kakšnih drugih predstavnikov.
Pač pa predstavniki ljudstva po dolžnosti in po logiki stvari v času svojega predstavništva varujejo svoje ljudstvo pred tujimi napadalci, teroristi, kriminalci in vsemi mogočimi nevarnostmi oziroma težavami, pred epidemijami, pomanjkanjem itn. Kreft nekako trdi, da na Slovenskem predstavniki ljudstva zahtevajo varovanje pred ljudstvom, ko bi vendar moralo ljudstvo zahtevati varovanje pred svojimi.
Palimpsestni predstavniki - ki seveda po Kreftu niso dejanski predstavniki, ampak fiktivni, napačni, nemara celo nezakoniti predstavniki. Seveda v Sloveniji državljani - zaradi pritiskov opozicije, sindikatov in različnih protestnikov in celo proti občasnim protestom davkoplačevalcev - uživajo precej širokosrčno varstvo. Temu vselej ni bilo tako, saj so Slovenci po letu 1943 živeli v revolucionarnih razmerah, katerih značilnost je bila nedostopnost t. i. predstavnikov ljudstva, tj. komunističnih oblastnikov, ki so uspeli to izročilo prenesti k naslednjim in celo najnovejšim generacijam slovenskih državljanov.
Palimpsesti
Preprosto povedano, Demosu in demokratično izvoljenim predstavnikom slovenskega ljudstva je v pičlih dveh letih (1990-1991) uspelo iz socialistične republike narediti neodvisno in samostojno državo, katere nova ustava je položila tirnice demokratičnega življenja po vzoru zahodnih demokracij. Po tem prelomnem začetku se je začelo zapleteno obdobje vseh mogočih kompromisov. V bistvu gre za tekmovanje med zastopniki preglednosti in zastopniki zamegljevanja, ki ga dobro povzema priporočilo, naj se (raziskovalci, politiki ...) ne bi ukvarjali s preteklostjo, ampak s prihodnostjo. Izziv je mogoče najbolje opisati z grško oziroma latinsko besedo palimpsest.
S to besedo označujemo proces brisanja/čiščenja izvirnih sporočil in uporabe očiščene podlage za nova sporočila. Pod novim zapisom se običajno pojavijo sledovi starih zapisov. Čeprav so se partijski voditelji in njihovi nasledniki trudili izbrisati sporne in kompromitirajoče sledove (pričevanja, arhive, grobišča ...), prvotnih dogodkov ni mogoče povsem izbrisati. Prvotni zapisi so kot navade, ki se jih ni mogoče otresti čez noč. Pod demokratično prevleko so se - kot nekakšen palimpsest - prikrili stari, v revolucionarnem obdobju naučeni vzorci delovanja.
Revolucionarne družbe so vztrajale na revolucionarnem izročilu, ki je bilo določeno in predpisano enkrat za vselej: v slovenskem primeru s partijskim monopolom iz Dolomitske izjave leta 1943. V zadnjih tridesetih letih so stranke t. i. kontinuitete - razen v začetku in med letoma 2004 in 2008 - trdno držale v rokah večino političnih, kulturnih, gospodarskih … ustanov. Pri tem so si pomagale z izbiranjem zaupnih oseb v represivnih in nadzornih organih, predvsem pa v množičnih medijih. Množični mediji uspešno in vzorno čistijo podlage za nova sporočila.
100