Sreda, 19. 1. 2022, 22.18
2 leti, 3 mesece
Dimitrij Rupel: Rusi prihajajo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,17
21
Naslov tega članka je iz znamenite ameriške filmske komedije The Russians are Coming, ki smo jo gledali davnega leta 1966 in jo je režiral Norman Jewison. Bil je vrhunec hladne vojne. Rusi so leta 1957 poslali v vesolje psičko Lajko, leta 1961 pa Gagarina. V trenutku kubanske krize (1962) je bila ameriška paranoja na vrhuncu, filmski umetniki pa so prerokovali popuščanje napetosti. Leta 1968 jih je razočaral sovjetski voditelj Brežnjev, ko je vkorakal v Češkoslovaško, naslednje leto pa je Brežnjeva spravil v obup ameriški vesoljec Neil Armstrong, ki je vkorakal na luno. Potem so Nemci porušili sovjetski Berlinski zid, leta 1990 pa je nastopil uradni konec hladne vojne, ki je Slovence opogumil k osamosvojitvi.
Od omenjenih rusko-ameriških dogodkov je minila dobra polovica stoletja, od slovenskih pa 30 let. V tem obdobju so se zgodile tektonske spremembe, Američani so zmagali v hladni vojni, Sovjetska zveza je razpadla, nato se je pojavil Vladimir Putin, zavladal nad Rusijo in brez dlake na jeziku povedal, da obžaluje propad nekdanjega komunističnega imperija. Mimogrede: namesto Sovjetske zveze je leta 1991 nastala "Skupnost neodvisnih držav", katere članice so postale Azerbajdžan, Armenija, Belorusija, Kazahstan, Kirgizija, Moldavija, Rusija, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan in Ukrajina. Glavno besedo v tej skupnosti ima Rusija, Ukrajina pa ni ratificirala listine SND in torej ni polna članica.
Za začetek, mesec po koncu prvega slovenskega predsedovanja EU (2008), je Putin napadel Gruzijo, leta 2014 pa je bila z zavzetjem Krima na vrsti Ukrajina. Pred nekaj dnevi je Wolfgang Münchau v spletnem časopisu Eurointelligence napisal, da se boji Putinove skušnjave v zvezi s pokrajino Suvalščizna (Suwalki gap) ob poljsko-litovski meji, ki povezuje Belorusijo z rusko eksklavo Kaliningrad (Königsberg). Ko bi zavzel ta prehod, bi Belorusijo fizično povezal s Kaliningradom in zabil klin v Evropsko unijo, baltske države pa bi bile tako odrezane od Evropske unije in z vseh strani obkrožene z Rusijo.
Glavna poanta člankov, ki se v teh dneh pojavljajo v zvezi z Rusijo in Ukrajino, je pomiritev (appeasement) med evropskimi državami in Rusijo. Evropa se Rusiji zoperstavljala ne bo! Večkrat omenjajo Nemčijo. Ljubljansko Delo opaža dvojno pomirljivost Nemčije: Ukrajini ne bo pomagala niti z vojsko niti z orožjem. Ukrajinska podpredsednica pravi, da razume, da se ne bo "noben tuji vojak … boril za Ukrajino proti Rusiji", zato bi bilo prav, ko bi Nemčija krepila obrambne sposobnosti Ukrajine:
Da bi se to zgodilo, je malo verjetno, saj v največji vladni stranki SPD ostro nasprotujejo dobavi orožja v Ukrajino.[1]
Ljubljanska novinarka pove, da nova nemška zunanja ministrica Baerbockova priporoča stari ("normandijski") format urejanja rusko-ukrajinskih odnosov, vendar Rusija takšen format (Nemci, Francozi, Rusi in Ukrajinci) "vztrajno zavrača". Kot je znano, so nemška zunanjepolitična stališča povezana z gradnjo plinovoda Severni tok 2:
V Kijevu so poudarili, da se je EU, predvsem pa Nemčija, s Severnim tokom 2 spravila v past …
… v SPD poudarjajo, da je plinovod izključno poslovno, ne politično vprašanje.[2]
Seveda novi kancler Scholz ne more voditi povsem strankarske politike (SPD), ki je doslej kazala razumevanje za rusko politiko. V teh dneh je Rusijo za primer vojaške akcije proti Ukrajini opozoril na "visoke stroške", ki jih je mogoče razumeti kot zamrznitev Severnega toka 2.
Vsi govorijo o morebitnem napadu na Ukrajino. V petek bosta meče prekrižala Blinken in Lavrov, ki naj bi ugotovila, ali obstaja kakšna diplomatska rešitev. Doslej se je zatikalo pri ruski zahtevi, da se Nato ne sme širiti proti vzhodu, s čimer je mišljena Ukrajina. Rusi so od Američanov zahtevali natančen odgovor na svoje predloge, ki bi v resnici povrnili Rusiji vplivno sfero nekdanje Sovjetske zveze. V State Departmentu so opozarjali, da bi lahko Rusija, ki ima ob meji z Ukrajino 100 tisoč vojakov, kadarkoli začela napad. Lavrov naj bi bil Blinkenu zavrnil to možnost in obtožil Ukrajino, da zaostruje.
Pred mesecem dni je ukrajinski zunanji minister Dmytro Kuleba v ameriški reviji Foreign Affairs objavil članek z naslovom "Ne prodajajte Ukrajine" (Don’t Sell Out Ukraine) in podnaslovom "Zahod mora Rusiji odgovoriti z močjo, ne s pomiritvijo (Appeasement)". Minister piše, da Vladimir Putin glede širitve Nata zahteva jamstvo in ponuja privlačno možnost za Zahod: zavezništvo bi utrdilo status quo, vojna v Ukrajini bi se končala; izognili bi se novemu uničujočemu sporu. Kuleba opozarja, da Putinu ni mogoče verjeti, in mu ni jasno, kako je mogoče, da na Zahodu nasedajo takšnim predlogom. Minister opozarja na odločno zahodno usmeritev Ukrajine, ki je presenetila Putina. Glavni interes Ukrajine, ki bi celo lahko ostala nevtralna država, je članstvo v EU. Glede ruskih predlogov, naj se ukrajinska vlada sama pogodi s pokrajinama Doneck in Lugansk, minister pravi, da njen sogovornik nista pokrajini, ampak Rusija.
Po ukrajinskem ministru želi ruski predsednik v neposrednih pogajanjih z ameriškim Bidnom "zarisati nove meje prek Evrope in razdeliti celino na nove interesne sfere". Ukrajina predlaga, naj Zahod preprosto ignorira ruske nezakonite zahteve in naj ne poskuša pomiriti (appease) Rusije s pogajanji o Natu. Na koncu minister pove, da imajo v Ukrajini sposobno vojsko in da ne pričakujejo, da bi zahodne države poslale svoje vojake. Potrebujejo pa orožje, da se branijo. Cilj Ukrajine je doseči "mir z močjo" (peace through strength).[3]
Pred nekaj dnevi se je v isti reviji (kot naročen) pojavil spis Michaela Kimmagea "Prišel je čas, da Nato zapre svoja vrata". Nato zaradi širjenja in širine tvega, da se zaplete v kakšno večjo evropsko vojno. Širitev je treba končati! Kimmage dokazuje, da je bil Nato prvotno obrambna organizacija, ki je zaustavila prodiranje Sovjetske zveze; predvsem pa je pomiril občasne antagonizme med Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. Nato je deloval odlično in dosegel, za kar je bil ustanovljen. Na Zahodu in pri Natu so pričakovali demokratizacijo v Rusiji, v State Departmentu pa so (leta 2003) celo razmišljali, da bi se Nato združil z Rusijo.
Nato naj bi zaprl svoja vrata, saj bi se z angažiranjem v Ukrajini zapletel v najbolj eksploziven "etno-nacionalističen" spor: med nečlanico Nata in jedrsko velesilo. Če bi se v vojno zapletli Poljska ali Litva, bi bil ogrožen obstoj zavezništva. Širitev Nata naj bi podprla Putinovo zgodbo o izdajstvu Zahoda in okrepila njegovo oblast.
Nato naj bi javno zavrnil dodajanje novih članic, ZDA in evropske zaveznice bi morale poiskati nov format za pogovore in premisleke v zvezi z Rusijo. Morali bi razmišljati o upravljanju kriz, reševanju sporov in o strateških vprašanjih, vendar Nato pri tem ne bi smel imeti vloge.
Slovenija je, če se spomnimo sestanka med Putinom in Bushem na Brdu, doživljala z Rusijo prijateljske, sproščene in koristne odnose. Z ruskim blagoslovom smo v Ljubljani celo ustanovili Forum slovanskih kultur, se vsako leto zbirali pri Ruski kapelici. Morda so Rusi nekoč upali, da bo Slovenija – tako kot nekoč Jugoslavija – neuvrščena država, vendar se zaradi našega članstva v Natu niso ravno zgražali. Bil sem deležen bežne in duhovite opazke Sergeja Lavrova, češ da bomo stali v vrsti in salutirali. Slovenija se je kot predsedujoča država EU (leta 2008) udeležila sestankov skupine G8, ki se je potem zmanjšala v skupino G7. Med Slovenijo in Rusijo ni težav.
Je pa Rusija to, česar ni storila leta 2004, storila leta 2008 in 2014 z Gruzijo in Ukrajino, ki sta spoštovanja vredni državi in imata pravico sami odločati o svoji usodi, kot se je Slovenija sama odločala o svoji usodi pred 30 leti in še leta 2003. Ob vsem spoštovanju do Nata je vendar treba reči, da je leta 2008, ko je zavrnil približevanje Gruzije in Ukrajine, naredil strateško napako. Toda te napake ni storila Amerika. Bil sem priča začetku evropske pomiritve z Rusijo. Danes ima Evropska unija podobne težave, kot jih je nekoč imel Nato: ni soglasja! Nemčija se je zapletla z Rusijo v nerazdružljivo razmerje zaradi plina, medtem ko Francija ponavlja politiko generala De Gaulla, napada ZDA in Nata. Predsednik Macron je pred nedavnim govoril o možgansko mrtvem Natu, po ameriški "zaslugi" se mu je ponesrečil podmorniški posel z Avstralijo.[4]
[1] Barbara Zimic, "Nemčija ne bo dobavila orožja Ukrajini", Delo, 18. januarja, str. 6.
[2] Op. cit.
[3] Dmytro Kuleba, "Don’t Sell Out Ukraine", Foreign Affairs, 10. decembra 2021.
[4] Glej članek iz najnovejše dnevne objave Foreign Affairs (19. januar 2022): Francis J. Gavin and Alina Polyakova, "Macronova napačna vizija za Evropo - stalne delitve bodo preprečile njegove sanje o globalni sili" (Macron’s Flawed Vision for Europe - Persistent Divisions Will Preclude His Dreams of Global Power).
21