SiolNET. Siol Plus Kolumne
3,09

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dimitrij Rupel: Fajonova ne bo poslušala Ruplovih nasvetov

3,09

termometer

Dimitrij Rupel |  | Foto: STA
Foto: STA

V soboto, 18. junija 2022, je na drugi strani Dela izšel članek Uroša Esiha z naslovom Fajonova ne bo poslušala Ruplovih nasvetov. Glede na to, da do zdaj gospe Fajonovi nisem dajal nobenih nasvetov in da jih potemtakem gospa Fajonova sploh ne bi mogla poslušati, sem se znašel v zadregi.

Do zdaj pravzaprav nisem dajal nasvetov nikomur (razen predsedniku vlade, ko sem bil zunanji minister), pač pa sem – kadar sem bil naprošen – pripovedoval o svojih izkušnjah v zunanji politiki in – bodisi v javnih razpravah bodisi v strateških svetih, ki so jih oblikovali zunanji ministri in v katerih so praviloma sodelovali vsi nekdanji zunanji ministri – prispeval svoje poglede na zunanjepolitično strategijo. Me je pa naslov Esihovega članka, ki je bil posvečen informaciji, da me je aktualna ministrica izključila iz svojega strateškega sveta, spodbudil, da ponudim nekaj nasvetov ne glede na to, ali jih bo ministrica upoštevala ali ne.

Prvi nasvet: realizem. Za katerokoli zunanjo politiko je priporočljivo, da je realistična. Odločanje o mednarodnih odnosih in morebitno poseganje vanje naj bi bilo utemeljeno na nacionalnih interesih, kadar imamo na razpolago primerna sredstva in kadar obstaja verjetnost, da bomo uspešni. Izbira takšnih priložnosti ne bo, kot pravi Hans J. Morgenthau, določena z ideološkimi zavezami ali slepim zanašanjem na moč države, ampak s skrbnim preračunavanjem interesov in razpoložljive moči. Glede na to, da je Slovenija majhna država, ki ima relativno malo moči, naj bi bilo poseganje v mednarodne odnose dobro premišljeno.

Drugi nasvet: zavarovanje nacionalnih interesov članic EU. Slovenija je seveda – po zaslugi generacij, ki so si za to prizadevale konec prejšnjega in v začetku našega stoletja – članica Evropske unije in Nata, zato je njen vpliv večji, kot bi bil, ko bi bila sama, neuvrščena ali celo izolirana. Vpliv Slovenije je bistveno večji, kot bi izhajalo iz števila njenega prebivalstva ali velikosti njenega ozemlja, predvsem zaradi sistema odločanja v obeh povezavah. Gre za odločanje s soglasjem. Za Slovenijo bi bilo škodljivo, ko bi se – kot izhaja iz različnih izjav t. i. levih politikov – zavzemala za Evropsko unijo kot (Jugoslaviji podobno) federacijo, v kateri ne bi bilo jamstev za zavarovanje nacionalnih interesov članic. (Da o nasvetih članov vladajoče koalicije, naj Slovenija zapusti Nato, ne govorim.)

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Spreobračanje slovenske obrambne in zunanje politike Spomenka Hribar Siol Plus Dimitrij Rupel: Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)?

Tretji nasvet: dobra diplomacija. Ko govorimo o zunanji politiki, seveda predpostavljamo, da govorimo o prizadevanju za interese celotne države in vseh državljanov oz. državljank. Kot pove Henry Kissinger, diplomacija potrebuje primerno (obrambno, gospodarsko, kulturno) zaledje. Biti mora usklajena z drugimi poglavitnimi interesi države. Brez stvarnih zavezništev in pritiskov je diplomacija prazna dejavnost, igra videzov ali pač sredstvo za udobje diplomatov. Včasih se šalimo, da je diplomacija pohajanje od koktejla do koktejla. Za dobro in učinkovito diplomacijo so potrebni inteligentni in brezhibno ugledni diplomati, torej morajo biti dobro izobraženi, vešči čim večjega števila jezikov (predvsem jezika države, kamor so napoteni), prepričljivi ljudje, sposobni za pogajanja. V Sloveniji smo se v času, ko sem bil minister, odločili za karierno diplomacijo, zavračali pa smo politične nastavitve. To se je po mojem odhodu izjalovilo. Poleg tega so se leta 2003 pojavili spori v zvezi z ustanavljanjem diplomatske akademije, ki je še vedno nimamo. Nimamo je zaradi strahov nekaterih fakultet, ki ponujajo programe s področja mednarodnih odnosov, češ da bi nastala konkurenčna ustanova. Priporočljivo bi bilo ustanoviti diplomatsko akademijo in na diplomatska mesta nehati pošiljati odslužene ali preračunljive politike.

Četrti nasvet: dobri odnosi s sosednimi državami. Izreči je treba priznanje slovenskim politikom, ki so do zdaj skrbeli za dobre odnose s sosednimi državami. Poskrbljeno je bilo za spremembo italijanskih stališč glede žrtev fašizma (tržaški Narodni dom) in komunizma (Bazovica). Poskrbljeno je bilo za interese slovenske manjšine na Koroškem in Madžarskem. Avstrija si je s podporo slovenski osamosvojitvi pridobila trajne zasluge. (Mimogrede: opustiti je treba špekulacije o tem, da bi Slovenija lahko – namesto Jugoslavije – zasedla mesto sopodpisnice Avstrijske državne pogodbe.) Madžarska in Hrvaška sta srednjeevropski državi, ki skupaj z drugimi srednjeevropskimi državami (Višegrad) in z baltskimi državami (Pobuda Tri morja) predstavljajo naravno okolje za slovensko kulturo in gospodarstvo, po drugi strani gre za države, ki se načelno podpirajo v evropskih in natovskih razpravah. Bolj kot do zdaj je treba poudarjati slovensko srednjeevropsko istovetnost, zavrniti pa je treba domnevo, da bi zaradi te istovetnosti trpeli odnosi Slovenije z jedrnimi državami EU, npr. z Nemčijo, s katero ima Slovenija tridesetletno zgodovino najboljšega razumevanja in sodelovanja.

Milan Kučan Siol Plus Dimitrij Rupel: Nekaj opazk o predsednikih slovenskih vlad

Peti nasvet: opustitev mirovništva. Velik izziv za slovensko zunanjo politiko je usklajevanje srednjeevropskih in nemških oz. francoskih interesov. Nemčija je z vojno v Ukrajini postala bolj ranljiva kot druge države. Za nekatere kroge v Nemčiji je rusko-ukrajinska vojna neznosna nevarnost za nemško blaginjo, srednjeevropske države pa se prav zaradi tega bolj zanašajo na ZDA in Nato. Največja nevarnost za slovensko zunanjo politiko je oportunizem, ki se izraža kot mirovništvo. Tak oportunizem je v preteklosti privedel do vojne in do nespodobnih alians oz. podiranja diktatur z drugimi diktaturami. 

Šesti nasvet: prepoznavanje prijateljev. Glavne naloge slovenske zunanje politike so povezane z razvojem vse tesnejših odnosov s sosedno Hrvaško, državami Višegrada, Nemčijo in ZDA. Dejansko je velik izziv Hrvaška, s katero ima Slovenija veliko skupnih in enakih interesov, ki jih obremenjujejo zapleti z mejo, spodbujajo pa slovenski državljani, ki se ne bodo odpovedali počitnicam na hrvaški obali. Mehiška ministrica za zunanje zadeve Rosario Green je nekoč o mehiško-ameriških odnosih povedala, da državi dajeta prednost zadevam, o katerih se lahko sporazumeta, nemogoče zadeve pa dajeta v oklepaj. Nobenega razloga ni, da bi preprečevali napredek pri zadevah, ki so v korist obeh držav.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Cesta dveh cesarjev

Sedmi nasvet: spoštovanje skupne zgodovine. Srednja Evropa je – kot pove ime – med zahodno in vzhodno Evropo. V srednjeevropskih državah se je izoblikovala posebna srednjeevropska kultura, o kateri je pisal že Milan Kundera. Srednjeevropske in baltske države imajo podobne izkušnje z diktaturami in diktatorji. Povezani smo z uporniškimi in oporečniškimi dejanji od poljske Solidarnosti in litovske Sajudis do slovenske Nove revije in Majniške deklaracije. Medtem ko sta propadli Sovjetska zveza in Jugoslavija, je svojo politično pomlad leta 1991 doživela tudi Rusija. Slovenija marsikaj razume in prav ravna, če primerja svoje izkušnje in ukrepe z izkušnjami in ukrepi sorodnih držav. Od nekdaj, še posebej pa v časih socializma, nas je privlačila Zahodna Evropa, bolje pa poznamo Vzhodno Evropo. Privlačnost in védenje sta nas povezala v EU in Natu. Ta povezanost sega do Zahodnega Balkana in vsaj do Ukrajine.

Osmi nasvet: previdno z Rusijo. Kot je že leta 1992 govoril Jelcinov minister Kozirev, se je Rusija po osamosvojitvi znašla pred dilemo, ali naj v njeni politiki prevlada evropska ali nemara azijska usmeritev. Vse do Putina in njegovih specialnih vojaških operacij se je Rusija povezovala z EU in celo z Natom (Russia-NATO Council), nato smo izvedeli, da je bila Sovjetska zveza samo drugo ime za Rusijo in da je bil razpad Sovjetske zveze, s katerim se je končala hladna vojna, največja geopolitična katastrofa 20. stoletja. Barvne revolucije v Gruziji in Ukrajini v letih 2003 in 2004 so bile odgovor na Putinove geopolitične meditacije. Evropejci so zamudili priložnost, da bi na vrhu v Bukarešti leta 2008 začeli postopke za približevanje Gruzije in Ukrajine k Natu, sledile so Putinove priključitve Abhazije, Južne Osetije, Krima, Luhanska in Donecka. Letos se je začela vojna, med katero so Evropejci popravili napako iz leta 2008, čeprav včasih preteklih napak ni mogoče zares popraviti. Slovenija je imela desetletja odlične odnose z Rusijo, predvsem v času Jelcina, na Brdu leta 2001 sta se sestala tudi Putin in Bush. Diplomatska izkušnja sicer svari pred ukinjanjem odnosov med državami, vendar sta EU in Nato ravnala upravičeno strumno. Rusija seveda ni samo Putin (ampak je tudi Tolstoj, Dostojevski, Šostakovič, Maljevič itn.), vendar so pozivi slovenskih mirovnikov k popustljivosti povsem neumestni. Slovenci lahko napovemo, da se bo Ukrajincem, ki se bojujejo na svojem ozemlju, posrečilo, kot se je posrečilo nam leta 1991. Žal so gibanja za neodvisnost pogosto povezana z vojnami.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Rešitev za Slovenijo

Deveti nasvet: odprto z ZDA. Klasiki pravne filozofije, kot je Carl Schmitt, trdijo, da je vsaka politika utemeljena na razlikovanju med prijatelji in sovražniki. Američani so bili večkrat v zgodovini prijateljski do Evrope. Prispevali so k zavezniški zmagi, vendar ozemelj, ki so jih osvobodili, niso zasedli, ampak so njihovim državljanom pomagali z gospodarskimi ukrepi, kot je bil Marshallov plan. Česa podobnega za Sovjetsko zvezo ni mogoče trditi. Američani so pozneje zmagovali na kulturnem, znanstvenem in tehnološkem področju. Slovenija je postala stalna obiskovalka Bele hiše začenši z Louisom Adamičem in slovenskim poročevalcem o jugoslovanski krizi leta 1992. Pozneje sta bila gosta v Ovalni sobi Janez Drnovšek in Janez Janša. V novejšem času vlade Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca niso dosegle Bele hiše, kar je gotovo krivda slabotne diplomacije. Nova vlada bi morala nujno popraviti to bilanco.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Skromen nasvet za volitve

Deseti nasvet: preučevanje geopolitike in geostrategije. V prijateljevanju s srednjeevropskimi in jedrnimi državami, npr. z Nemčijo in Združenimi državami, ni nobenega protislovja. Žal so se – resda samo med ljubitelji zunanje politike – pojavile ideje, da bi Slovenija morala zagovarjati delitev sveta na tri bloke: ZDA, Evrazijo in Kitajsko. Bistvo predloga je v spajanju evropskih narodov z Rusi in v razmejevanju, tako rekoč v oddaljevanju od Američanov. Spajanje narodov, ki je kajpada sovjetski in jugoslovanski koncept, je za Slovence povsem nesprejemljivo. Slovenska samobitnost in neodvisnost sta vklesani v slovensko osamosvojitev in slovensko ustavo. Kakršnokoli spajanje, tudi evropsko, je za slovensko zunanjo politiko izključeno. Koncept Evrazije kot vmesnega bloka med Američani in Kitajci je v bistvu sovražen koncept. To bi morali slovenska zunanja politika, njen minister, predvsem pa predsednik vlade povedati ob vsaki priložnosti.   

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Pomanjkljivosti predvolilne razprave o zunanji politiki
 Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin