Center je zdržal

Na predsedniških volitvah v Sloveniji je center zdržal.

Foto: Ana Kovač

Politične dogodke zadnjih nekaj let razlagajo v okviru pesmi Williama Butlerja Yeatsa Drugi prihod, v kateri je vprašanje, ali bo center zdržal. Center je zdržal v Nemčiji in Franciji, ni pa zdržal v ZDA in Veliki Britaniji. Na predsedniških volitvah v Sloveniji je center zdržal.

Ne razumite narobe, sploh ne trdim, da gospod Marjan Šarec ni center ali da je skrajnež. Vijugal je po serpentinah zelo različnih stališč. Ampak simbolično je Yeatsov center poosebljal predsednik Borut Pahor. Predsednik, ki je poudarjal, da je predsednik vseh Slovencev, je še naprej predsednik. Center je zdržal, ni pa veliko manjkalo, da bi slavili tisti, ki jim ustreza polarizacija.

Skoraj izgubil zaradi sprave

Volitve pa so bile tesne tudi zato, ker je Borut Pahor kot ključni dosežek svojega mandata opozarjal na spravo. V to, da opozarja na "dosežke svojega mandata", ga je prisilila režija preštevilnih soočenj. V dolgih minutah se je predsednik branil v zvezi z očitki, ki bi morali leteti na vlado, parlament ali pravosodje. Upravičeni bi bili, če bi imeli predsedniški sistem, ampak ga nimamo.

S tem scenarijem je spretno kolaboriral Marjan Šarec in pritiskal, kaj da je pa Pahor vendarle naredil. Brskam po spominu, pa se ne spominjam, kaj naj bi "naredili" Milan Kučan (razen prvih let mandata, ko so bile razmere izjemne), Janez Drnovšek v dveh in Danilo Türk v enem mandatu. Nasprotno, zdi se mi, da tako aktivnega predsednika še nismo imeli. Pa ne mislim na njegova obrtna dela.

Pahor je poleg tega, kar spada med predsednikove tekoče posle, delal spravo. S tem je k Šarcu odgnal dovolj levih volivcev, da je bila tekma napeta. Desne volivce, ki bi morali to nagraditi, pa je doma zadržala ostra kritika, ki je na predsednika Pahorja priletela z desne. Da ni naredil dovolj. Pozabljajo, da je politika umetnost možnega, kult pa verovanje v nemogoče. Kar nekaj razumnih ljudi so soočenja prepričala, da se je Pahor namesto z zdravstvom ukvarjal s spravo; da je predstavnik elite, Šarec pa eden od nas.

Pahor je poleg tega, kar spada med predsednikove tekoče posle, delal spravo. S tem je k Šarcu odgnal dovolj levih volivcev, da je bila tekma napeta. Desne volivce, ki bi morali to nagraditi, pa je doma zadržala ostra kritika, ki je na predsednika Pahorja priletela z desne. Pahor je poleg tega, kar spada med predsednikove tekoče posle, delal spravo. S tem je k Šarcu odgnal dovolj levih volivcev, da je bila tekma napeta. Desne volivce, ki bi morali to nagraditi, pa je doma zadržala ostra kritika, ki je na predsednika Pahorja priletela z desne. Foto: Ana Kovač Malo je manjkalo, pa bi se izšlo tudi drugače in bi na volitvah slavili opciji, ki ju zanima vzdrževanje državljanske vojne; slavili s tem, da bi Pahor ne bi bil izvoljen. Prva opcija trdi, da se ve, kdo je zmagal v tisti vojni. Druga opcija ima ob tej zmagi velike pomisleke. Ni bila namreč samo zmaga nad fašizmom, ampak tudi zmaga proti razrednim sovražnikom. Predsednik Pahor si je s tem, da se je postavil za spravo in se aktivno trudil za pomiritev Slovencev, skoraj zapravil svoj drugi mandat. Da je vseeno zmagal, kaže, kako dobro je presodil, kako daleč sme s spravo iti, da jo bo lahko nadaljeval.

Sprava je potrebna

Spravo tisti, ki so proti njej, dajejo v nič, češ, ne potrebujemo sprave, ljudje so spravljeni. Res so se na osebni ravni sosedje nehali sovražiti. Družba pa ostaja nespravljena. Dokaz za to je, da nobena druga tema ne dvigne toliko prahu, toliko polemik na družbenih omrežjih, tako zagrizene razprave kot prav dogajanje med drugo svetovno vojno.

Sprava pomeni, da edini pogled na dogajanje med drugo svetovno vojno ni več delitev na zmagovalce in poražence, na domoljube in izdajalce, na pravo in napačno stran, ampak priznanje, da se je med drugo svetovno vojno dogajala tudi državljanska vojna in da se ve, kdo jo je sprožil. Da ni bila samo kolaboracija, ampak je bila tudi in predvsem protirevolucija, ki je brez revolucije v takem obsegu zagotovo ne bi bilo.

Pri odnosu do revolucije stoji in pade slovenska dekomunizacija. Ki je nujna za polno vrnitev Slovenije v naročje človekovih pravic, demokracije in tržnega gospodarstva – torej vrnitev v liberalni ustroj zahodnega sveta. Očiščen revolucije lahko NOB postane narodnograditeljski mit, skupaj z osamosvojitvijo.

Kar nekaj razumnih ljudi so soočenja prepričala, da se je Pahor namesto z zdravstvom ukvarjal s spravo; da je predstavnik elite, Šarec pa eden od nas. Kar nekaj razumnih ljudi so soočenja prepričala, da se je Pahor namesto z zdravstvom ukvarjal s spravo; da je predstavnik elite, Šarec pa eden od nas. Foto: Ana Kovač V to smer, se mi zdi, predsednik Pahor počasi in previdno, da se šibka vrvica ne bi strgala, skozi blato zgodovine vleče slovenski voz. No, na teh volitvah se je ta nitka skoraj strgala. Tudi zato, ker se nekaterim zdi, da ne potegne dovolj močno. Malo je manjkalo, pa bi dobili predsednika, ki trdi, da v obdobju 1941–1945 v Sloveniji ni bilo državljanske vojne.

Verjetno mi boste očitali, da preveliko težo pri teh volitvah dajem spravi. Drugi dejavnik je fascinacija slovenskih samoupravljavcev nad novimi obrazi. Glede na to, da je nov obraz pravkar uspešno izkoristil predsedniške volitve za samopromocijo, ostaja tema aktualna in zasluži samostojno kolumno.

Predsednik v centru

Predsednik republike predstavlja državo in simbolizira, kaj ta država je. Trije predsedniki pred Pahorjem niso stali za tiste Slovence, ki so bili med drugo svetovno vojno, kot pravijo, na napačni strani. Pahor se je trudil biti tudi predsednik teh zadnjih, ne da bi bil zato kaj manj predsednik prvih.

Za dokončanje naloge si je priboril še en mandat. Kdo poreče, da zdaj lahko govori, kar hoče, saj mu ni treba kalkulirati o nobenih volitvah več. Ne gre pa za to, kaj govori, ampak kaj doseže. Prvi mandat je dobil "na lepe oči", drugi mandat je dobil – komaj – na podlagi tega, kar dela kot predsednik. Dobil je mandat za nadaljevanje svoje politike sodelovanja, povezovanja in enotnosti.

Center je zdržal. Skrajnosti so izgubile. In to bolj, kot kaže rezultat. Tudi glasovi za g. Šarca namreč niso glasovi za skrajnosti. Volitve 2018 bodo boj za politični center.

Sorodne vsebine

Komentarji

21
  • mimi129 / 13.11.2017. ob 11:28

    Citiram: »… za tiste Slovence, ki so bili med drugo svetovno vojno,kot pravijo, na napačni strani.» Ja, bili so na napačni strani, ker so prisegli Hitlerju. Pika. Tudi nemški predsednik ne stoji za nacisti, na kraj pameti mu ne pride, da bi jih poskušal rehabilitirati. Zakaj ne ? Ker je zgodovina dokazala, da so bili zločinci. Pika.

  • jugda / 14.11.2017. ob 16:56

    Žiga, ne ga srat. Kolaboracionisti so skupaj s Hitlerjem vojn IZGUBILI! Pika. Drzavljansja vojna? Ja, proti kolaboraciji, torej sivražnikom. Revolucija? Da, pa spet bo. Še ena, da vam pokaže, da kapitalizem z ustvarjanjem revščine ni to, kar si vecina želi.

  • smucko / 14.11.2017. ob 08:00

    Sem jih videl Domobrance in izdajalce, so mi krompir in jabolka kradli. Tebe pa odnikoder!!!!

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano