SiolNET. Siol Plus
1,19

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Kaj je v teh časih še treba znati na pamet?

1,19

termometer

telefon
Foto: Thinkstock

Bilo je pred nekaj tedni in v kinu sva s filmskim kritikom Marcelom Štefančičem, jr., gledala novinarsko projekcijo najnovejšega Spielbergovega filma Zamolčani dokumenti (The Post – priporočam!), ki se odpre leta 1966 s sceno iz vojnega Vietnama. Čez gibljivo sliko je bila "za štimungo" položena ena od klasičnih rokovskih skladb Green River, ki jo izvaja legendarna skupina Creedence Clearwater Revival (imenovana tudi CCR).

"Nisem prepričan, ali je tale komad res obstajal že leta 1966," je po prvih taktih glasbe rekel Marcel. To mi je všeč pri njem, da ima v glavi celo stoletje filma in pol stoletja roka. Ko se sem ter tja na pijači meniva o zgodovini filma, mi lahko na pamet zrecitira katerikoli filmski opus režiserja ali igralca. Sam lahko pri tem le skromno sodelujem.

Tudi jaz nisem bil prepričan, zato sem vklopil telefon in preveril na internetu. Imel je prav. Creedence Clearwater Revival so album z naslovno skladbo Green River izdali šele tri leta pozneje, torej leta 1969. Ups, Spielberg, napaka, sem pomislil, čeprav je najbrž res, da so to pesem uporabili bolj iz vsebinskega in atmosferskega kot pa kronološkega razloga. Na to drobno anekdoto sem se spomnil, ko so imeli pred dnevi sosedi težave zaradi ene same telefonske številke.

Koliko mesa je treba pojesti dnevno?

telefon Foto: Thinkstock

Ali (še) znate na pamet domače telefonske številke?

Sredi tega tedna sva se z ženo zvečer vračala iz kina proti domu. Zamolčane dokumente sem si ogledal še z njo. Vse bolj je snežilo in zmrzovalo, bilo je neprijetno vreme z vse nižjimi temperaturami, ob katerih človek najraje obtiči doma.

Ko sva prišla do domačega bloka, pa sva naletela na nenavaden prizor: samo v tanko jopico oblečena mlada ženska je z majhnim otrokom v naročju stala ob bloku in v eno od oken v zgornjih nadstropjih skušala vreči kepo snega. Povprašala sva jo, za kaj gre, in izkazalo se je, da ima njen mož ključ v vratih stanovanja, na zvonec pa se ne oglaša, zato ni mogla priti domov in je z metanjem kep in kamenčkov v šipo skušala vzbuditi njegovo pozornost.

Spravili smo se v akcijo in nekaj trenutkov pozneje sem izmenično metal kepe v ustrezno okno nekaj nadstropij višje ali pa pod streho nad vhodom – da nanj ni padal sneg – pestoval otroka, da je to počela ta mlada ženska, ki je medtem povedala nekaj krepkih čez svojega moža: "Gotovo ima slušalke na ušesih in posluša glasbo!"

Žena je predlagala, naj ga pokliče na telefon, a se ženska ni mogla spomniti niti njihove stacionarne niti moževe mobilne telefonske številke, prenosni telefon pa je imel prazno baterijo, tako da niti ni mogla pogledati vanj, za katere številke gre, da bi jih zavrteli mi.

Bila je malce bizarna, a po drugi strani vsakdanja situacija, ki smo jo kmalu elegantno in hitro rešili: v našem stanovanju smo za nekaj časa priklopili njen izpraznjeni telefon, samo toliko, da se je zasvetil ekran in je baterija prišla na en odstotek, potem pa je ženska poklicala svojega moža, ki je "ves zaskrbljen" dvignil slušalko in vprašal, "kod toliko časa zvečer hodita" z otrokom.

Dobil je silovit odgovor, ki ga v tem besedilu raje ne bi ponavljal, sam pa sem pomislil, koliko telefonskih številk še znam na pamet. Ni jih veliko, nekaj pa jih je le.

Naj bodo v nedeljo odprte samo trgovine brez trgovcev?

telefon Foto: Thinkstock

Pomnjenje številk nekoč in danes

Telefonska številka je eden od najbolj uporabnih podatkov za primerjanje pomnjenja na pamet v obdobju zadnjih nekaj desetletij. Ko sem hodil v srednjo šolo in potem naprej na fakulteto, je bilo izmenjavanje telefonov standardna oblika komunikacije med sošolci in fanti ter puncami in v tistem času sem jih kar nekaj – več deset – znal na pamet. Če na hitro pomislim, jih kar nekaj vem še danes, čeprav že dolgo niso več v uporabi.

Začetna faza vpeljave prvih prenosnih telefonov pred nekako dvajsetimi leti je pomnjenje telefonskih številk precej zmanjšala oziroma ga preselila v svet mobilnosti. Pri prvih prenosnih telefonih še ni bilo možno ali pa je bilo vsaj precej težje kot danes posamezno številko povezati s konkretnim imenom. Tudi število znakov v imeniku za posamezno ime je bilo precej omejeno in iskanje po njem ni bilo hitro in preprosto.

Zato sem si (vsaj sam) še vedno zapomnil kar nekaj številk in jih iz tistega časa znam še do današnjih dni.    Prihod pametnih telefonov, ki ti omogočajo, da poleg številke nanizaš še kakšne druge podatke, od fotografije do elektronskega naslova, in hitro pobrskaš po imeniku, je seveda spodmaknil še zadnje razloge za pomnjenje telefonskih številk. V zadnjih petih letih se tistim številkam, ki sem jih na pamet znal prej, tako ni pridružila niti ena sama nova več.

Podobno kot pri pomnjenju se kažejo tudi spremembe pri računanju na pamet. To je preprosta veščina, ki jo vsaj sam še vedno kar dobro obvladam, mladi pa vse manj. Pred nekaj dnevi se je znancu zgodil prav simptomatičen primer.

Knjiga Ogenj in bes proti Donaldu Trumpu

Koliko ljudi je en odstotek Slovencev?

Znanec, sicer predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti, je imel pretekle dni ustne izpite, in tako se je zgodilo, da sta z enim študentom skušala razjasniti, koliko ljudi predstavlja en odstotek Slovencev (vse skupaj je izhajalo iz definicije prodajne knjižne uspešnice: neka knjiga je lahko »bestseller«, če jo v desetletju po izidu kupi en odstotek prebivalcev neke dežele). Koliko je vseh Slovencev, je še šlo, študent je vedel, da nas je dva milijona, saj že Kajuhova Slovenska pesem pravi "Samo milijon nas je".

Ko pa ga je znanec pozval, naj iz teh dveh milijonov izračuna odstotek, torej eno stotino prebivalstva, se je začelo zatikati. Študent, torej človek, ki je končal osnovno in srednjo šolo ter imel za seboj trinajst let matematike, je motovilil s številkami, ki so bile desetkrat manjše ali pa desetkrat večje od pravilne, tako da sta do prave (en odstotek od dva milijona je dvajset tisoč) prišla šele v tretjem poskusu.

Ker je znanca nezmožnost tako preprostega računanja na pamet neprijetno presenetila, je enako nalogo postavil tudi študentom za njim. Dobil je približno enake odgovore, torej velike težave z računanjem enega odstotka od dveh milijonov, do končne številke pa so potem prišli skupaj s kar nekaj pomoči.

Seveda so se hitro razvneli komentarji, kaj je v današnjih časih še treba znati na pamet. Nekateri so komentirali, da družboslovci in humanisti ne gredo dobro skupaj z matematiko (no, saj ni govora o kakšni višji matematiki, temveč tisti, uporabni v vsakdanjem življenju, sem si mislil), spet drugi so menili, da je pri matematiki poštevanka (!), torej nekaj, česar se malčki učijo v prvih razredih osnovne šole, tista spodnja meja matematičnega znanja, ki bi jo moral na pamet znati prav vsak odrasel človek.

Samo čudil sem se lahko tako nizkim kriterijem, ki jih je ljudski glas postavljal za merilo potrebne vednosti v zvezi s številkami v sodobnem svetu. Vendar je tako že nekaj časa. Spomnil sem se namreč na pisne teste, ki jih v našem podjetju za tiste, ki se prijavijo na delovno mesto komercialista, torej na delovno mesto (če je to pač razpisano), kjer se bo delalo s številkami, uporabljamo že skoraj dvajset let in o katerih sem pred leti že nekje pisal.

Tudi tam ne govorimo o kakšni kompleksni matematiki, temveč o tisti precej preprosti, vsakdanji, ki je uporabna na vseh ravneh človekovega življenja. Tako se ena naloga naslanja na znanje iz prve polovice osnovne šole in je podobna tisti, ki jo je svojim študentom zastavljal znanec, druga na zaključek osnovne šole, tretja pa sega na področje manj zahtevne srednješolske matematike.

Vendar številne kandidate kakršnokoli računanje odvrne že avtomatično in raje odložijo test in odstopijo od prijave za službo, kot da bi se potrudili in malo napeli svoje možgane. Nekateri jih seveda rešijo pravilno, večini pa to ne uspe, naloge pa razumejo in razvozlajo šele po tem, ko jim nudimo dodatno pomoč.Zaključek bi torej lahko bil, da presenetljivo veliko ljudi po trinajstih (ali celo več) letih matematike ne zna rešiti običajnih, vsakdanjih, uporabnih in logičnih računskih nalog.

telefon Foto: Thinkstock

Paradoks: računati je še najlažje

Pri tem je paradoksalno to, da je reševanje matematičnih nalog v principu še najlažje. Za njihovo uspešno rešitev namreč ne potrebuješ ničesar drugega, kar bi si moral zapomniti ali se naučiti na pamet. Dovolj je razum. Tudi zato se skoraj nihče od testirancev ne pritoži, da so te naloge kakorkoli nepravične. Vsi se zavedajo, da je pomanjkljivost znanja na njihovi strani. Od številčnih nalog do sposobnosti umeščanja različnih faktografskih podatkov v zgodovino in sedanjo družbo pa je še zelo dolga pot.

Le kako bi se znančevi študenti ali pa ljudje na naših testiranjih odzvali, če bi jim zastavili vprašanje, kdaj približno je legendarna glasbena skupina Creedence Clearwater Revival posnela skladbo Green River?

Ali pa bi jih recimo vprašali, ali znajo na pamet telefonske številke svojih najbližjih.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Metulj / 09.02.2018. ob 14:22 +2 0

    gresta dva kalkulatorja po mestu in kaj pojeta? računajte na nas. nova generacija ne bo znala :) fajn za politiko, da ima čimveč ovc

    +2 0
  • pavel / 10.02.2018. ob 07:56 +1 0

    kolikor opazim okoli sebe---kako se prižge--mobitel.. in kako se ga ugasne---to je vse

    +1 0
delitve: 50
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin