Koliko mesa je treba pojesti dnevno?

Na eni strani je pretirano pridelovanje mesa in njegovo povečano uživanje pod svoje okrilje vzela ena od naših političnih opcij in ga začela problematizirati in/ali osvetljevati iz različnih perspektiv, od okoljskih do etičnih, s čimer je mesu in živalim začela nadevati tudi ideološki obraz.

Po drugi strani pa so inšpektorji v preteklih dneh našli hude higienske nepravilnosti in nedoslednosti v enem naših mesnopredelovalnih podjetij, zaradi česar so (začasno, do odprave nepravilnosti) zaprli njihov obrat. Nekatere trgovine so napovedale, da bodo prodajne izdelke vrnile proizvajalcu, potrošniki pa so se lahko vprašali, ali podobne razmere, kot jih sem ter tja vidimo na tujih posnetkih surovega ravnanja z živalmi, predvidenih za zakol, veljajo tudi kje pri nas.

Koliko mesa je torej treba pojesti dnevno?

Kuhinja moje babice

Pred dnevi smo se dobili na praznovanju rojstnega dne moje mame, ki je že lepo zakoračila v svoja osemdeseta leta, obenem pa kaže vse znake tiste življenjske čvrstosti, ki bi je bil človek pri teh letih lahko samo vesel. Med pogovorom je prišlo tudi do teme prehrane v njenem otroštvu kot osnove za kasnejše telesno stanje in zdravje, in mama je rekla nekako takole: "Naša kmečka hrana je bila zdrava. Večinoma je bila sestavljena iz mleka, jajc, močnika, žgancev, zelja, krompirja in fižola. Pa še kakšen jabolčni štrudelj je bil vmes. Preostalega je bilo bolj malo."

Ker je bilo pri hiši devet otrok, dedek pa se je že zgodaj smrtno ponesrečil v mlinu, kar je seveda usodno vplivalo na življenje te velike družine, je bilo meso bolj redko na mizi. Ponavadi samo enkrat na teden, ob koncu tedna, pa še takrat ga je bilo malo. Včasih so prišle na vrsto tudi koline.

Foto: STA , "A ne mislite," je rekla mama in pogledala proti svojim vnukom, "da je bilo to takrat kaj veliko mesa. Če smo recimo imeli klobaso, jo je moja mama razrezala na deset kosov in vsak od nas je dobil samo en kolešček – pa še takrat ni veljalo, da naj bi tisti, ki je rasel, dobil večjega!"

V mladih časih in okoliščinah moje mame je bila torej večina ljudi skoraj povsem vegetarijancev iz eksistenčne nuje, ne pa iz kakega drugega prepričanja.

Kuhinja moje mame

V času moje mladosti se je delež mesa v hrani že začel povečevati. To seveda ne pomeni, da smo ga jedli vsak dan ali v velikih količinah, vendar je bilo relativno pogosto na mizi – v taki ali drugačni obliki verjetno vsak drugi dan. V časih socializma je bilo meso še vedno tako drago, da se ga skoraj ni ponujalo samostojno, torej kot zrezek, temveč bolj kot dodatek k prilogi ali pa manjši del neke jedi na žlico, od ričeta naprej.

Poleg mesa ob kosilu je bilo to včasih na voljo tudi v obliki salam in šunke, vendar pa se s tem pri vsakdanji prehrani še zdaleč ni pretiravalo: zajtrki so bili ponavadi sestavljeni iz kruha z dodatki (maslo, med, marmelada), večerje pa iz mlečnih reči (mlečni gres, riž ali polenta), tako da sem salamo ali kaj podobnega običajno dobil le za v sendvič, ko sem šel na kakšen izlet ali v hribe, za kamor je bilo treba imeti dodatno hranilno energijo.

Vegetarijancev tako v mojih mladih časih skoraj nisem poznal, kar je bilo po svoje logično: poraba mesa je bila še vedno precej majhna, tako da se njegovo uživanje še ni problematiziralo.

Sodobna kuhinja

V zadnjega četrt stoletja pa se je to resnično začelo spreminjati. Ni nenavadno, kot je zapisal prvak ene od strank, da so ponekod meso ali mesni izdelki na mizi tudi po trikrat dnevno, najprej pri zajtrku v obliki salam, potem pri kosilu kot zrezki vseh vrst, za večerjo pa še v obliki hrenovk ali česa podobnega. Žal to ne velja za tiste prebivalce Slovenije, ki so na meji revščine ali celo pod njo. Po podatkih Worldwatch Instituta se je svetovna proizvodnja mesa v zadnjih 40 letih potrojila, v zadnjih desetih letih pa se je zvišala za petino. Prebivalci razvitih držav zaužijejo več kot dvakrat več mesa od tistih, ki živijo v državah v razvoju.

Foto: Simon Šketa Kaj to pomeni v praksi? Po uradnih podatkih je Slovenija kar precej visoko po potrošnji mesa, saj ga na vsakega prebivalca v povprečju odpade več kot 88 kilogramov letno. Seveda tu ne govorimo o neposredni potrošnji mesa, temveč o mesu, skupaj s kostmi ipd., ki je pripravljeno za nadaljnjo obdelavo, torej kuhanje ipd. Tako je dejanska poraba mesa v Sloveniji nekako pol manjša in znaša približno od 40 do 50 kilogramov letno, kar je več kot en zrezek kateregakoli pač že mesa na prebivalca vsak dan.

To je veliko živali. Veliko ubitih živali.

Aktivizem proti mesu

Takšne ogromne količine porabljenega mesa v razvitem svetu in tudi pri nas pri različnih ljudeh seveda sprožajo različne odzive. Nekateri se mesu odpovedujejo iz zdravstvenih vidikov in navajajo študije, ki pričajo o škodljivosti pretirane uporabe mesa, še posebej tistega predelanega ali konzerviranega.

Drugi se mu odpovedujejo iz etičnih razlogov, saj pridelava za seboj vleče neznosno ubijanje in trpljenje živali, ter dokazujejo, da se človek lahko polnovredno prehranjuje tudi brez uživanja živalskih beljakovin. Tretji se v tem smislu obnašajo aktivistično, kot je bil nedaven dogodek – umetniški performans – v Ljubljani, ko je aktivistična umetnica za seboj po Ljubljani vlekla mrtvega prašiča, nekateri pa celo skušajo evolucijo našega odnosa do mesa ponazoriti z literarnimi prijemi.

Ravno zdaj je tudi pri nas izšel izvrsten roman Živalsko kraljestvo (Cankarjeva založba, prevod Saša Jerele), ki ga je napisal mladi in talentirani francoski pisatelj, tudi borec za pravice živali Jean-Baptist Del Amo (1981). V njem tematizira pet generacij francoske podeželske družine v približno stoletje dolgem obdobju, od konca 19. stoletja, do 80. let 20. stoletja, ko je vzreja prašičev ključen vir prihodkov za preživetje neke družine.

Naturalistično, skoraj surovo izpisana pripoved (ki diši po Zemlji Émila Zolaja), nam predstavlja preprosto, neprijazno življenje francoskega kmeta, ki se prebija iz dneva v dan, iz leta v leto, ob tem pa ga tepejo raznovrstne nadloge, obenem pa je to tudi izjemno nazoren prikaz spreminjanja odnosa do živali v tem stoletju, saj pri družini sčasoma razvijejo industrializirano prašičjo farmo, kjer s prašiči delajo kot … ja, s prašiči.

Surovi, naturalistični opisi valjanja svinj v lastnem dreku, s katerim se ves čas borijo njihovi rejci, njihovega klanja itn., so tako del premišljenega načrta: v bralcu vzbuditi globok razmislek o človekovem odnosu do narave in živali, njegovo spreminjanje v zadnjem obdobju ter vpliv tega vse bolj brezčutnega odnosa na splošna medčloveška razmerja in posameznikovo psihološko in fizično zdravje.

Če pogledamo, kaj se dogaja s svetom v zadnjem času, lahko romanu in njegovim tezam samo pritrdimo.

Meso in kalorije

Če odštejemo tiste predele v Afriki in še kje drugod, kjer še zmeraj vladata lakota in revščina, je drugi, bolj razviti del sveta v smislu povprečnega vnosa kalorij že pred časom dosegel tiste ravni, pri katerih bi bilo treba količino vnesene hrane že začeti zmanjševati. To velja tudi za območja, kjer so še pred časom bolehali od energijsko prepičle hrane.

Na Kitajskem 1,3 milijarde ljudi po podatkih Food and Agriculture Organization zdaj dnevno zaužije za 3.100 kalorij hrane na prebivalca, kar je energijska vrednost, ki jo ameriške smernice na primer priporočajo za zelo aktivnega mladega človeka. Indijska milijarda ljudi zaužije 2.400 kalorij dnevno na osebo, kar je količina, priporočena za zelo aktivno mlado žensko ali za aktivnega moškega v srednjih letih. Za afriško celino pride povprečen kalorični vnos na človeka nekje tukaj vmes, na 2.600 kalorij. Na svetu torej v povprečju, še posebej to velja za razviti svet, vsak dan pojemo preveč.

V tem smislu se glasi tudi odgovor na naslovno vprašanje, koliko mesa je treba pojesti dnevno: manj.