"Najti človeka po nekaj dneh iskanja in ga živega vrniti svojcem je nekaj nepopisnega"

Jerneja Ternovec je vodnica kar dveh odličnih reševalnih psov, Carja in Flya, ima dolgoletne izkušnje s področja, je inštruktorica in mednarodna IRO sodnica za reševalne pse ter je vodja letošnjega svetovnega prvenstva v Novi Gorici.

Z reševanjem se je začela spogledovati po tem, ko je po težki bolezni dobila psa. Kot je dejala, se je najprej z njim ukvarjala le za zabavo, nato pa je vse spremenila izkušnja na lavinskem taboru na Vršiču. "Po sodelovanju na svoji prvi iskalni akciji pa sem bila že 'zapečatena' in sem v reševanju ostala do danes," je dejala.

Medtem ko se je danes v Novi Gorici začelo svetovno prvenstvo za reševalne pse, trajalo bo vse do nedelje, smo se z Jernejo, ki je tudi organizatorka dogodka, pogovarjali o težkih izzivih in junaških dejanjih tako reševalnih psov kot njihovih vodnikov.

O kakšnih reševanjih govorimo, ko so vanje vključeni tudi reševalni psi? Reševalni psi so usposobljeni za pomoč človeku v treh primerih – pri reševanju v naravi, izpod ruševin in izpod snežne plazovine. V praksi naši psi najpogosteje pomagajo v primerih pogrešanih oseb v naravi, v zadnjih letih pogosto celo nekajkrat na mesec. Akcije reševanja iz ruševin v Sloveniji na srečo že dolgo nismo imeli, imamo pa v stalni pripravljenosti ekipo za tovrstne intervencije v tujini, nazadnje so na pomoč priskočili tudi pri potresu na Sumatri. Pri reševanju izpod snežne plazovine pa je v Sloveniji najpogosteje s svojimi psi prisotna Gorska reševalna služba.

Kakšni psi so primerni za reševanje? Je morda tudi pasemsko določeno? V reševalskih vrstah imamo tako pse, ki prihajajo iz vrhunskih vzrediteljskih legel, in tudi tiste, ki so svojega najboljšega prijatelja srečali v zavetišču. Pravila pravzaprav ni, vsekakor pa je potrebno veliko dobre volje, še kako trdega dela in časovnega odrekanja pri vodniku.

Sicer v naših pasjih vrstah najdete veliko labradorcev in zlatih prinašalcev, mejnih škotskih ovčarjev, nemških in belgijskih ovčarjev …

Kaj mora narediti človek, če želi, da bi njegov štirinožec postal reševalni pes? V Sloveniji delujeta dve krovni organizaciji, Zveza vodnikov reševalnih psov Slovenije in Enota reševalnih psov Slovenije, pod njima pa številna društva, ki pokrivajo vso državo.

Če si kdo želi ukvarjanja s to aktivnostjo, naj poišče društvo v svoji regiji, kjer mu bodo natančneje predstavili delo vodnika reševalnega psa, tako bo oseba lažje ugotovila, ali je iz pravega testa, da se poda na reševalsko pot. Ta zgodba ni za vsakogar, ki ima pač rad pse. Gre za način življenja, ki pomeni ogromno reči.

Kakšna so izobraževanja za pse in vodnike? Delo se začne pravzaprav prvi dan, ko mladiča pripeljemo domov. Iskanje pogrešanih oseb ni le golo iskanje, temveč obsežen spekter odnosa vodnik-pes, poslušnosti in drugega. Da je reševalni pes, kot pravimo, "narejen", potrebujemo vsaj dve leti, v tem obdobju pa je za njim nešteto treningov, različnih usposabljanj, vseskozi se na različnih področjih izobražuje tudi vodnik.

Potrebna so široka znanja, ki zajemajo na primer prvo pomoč ponesrečencu in psu, znanja s področja orientacije v naravi, ravnanje z GPS-napravo, vodniki se usposabljajo na področju vrvne tehnike, helikopterskega transporta, poznajo značilnosti ruševin in plazov … Gre za velik projekt posameznika, ki zaide v naše vrste.

Kako je videti reševalna akcija? Kakšna je organizacija? Vodnik s psom mora imeti za sodelovanje pri iskanju opravljene določene izpite in preizkušnje. V primeru pogrešane osebe vodja iskalne akcije (policist) prek regijskega centra za obveščanje aktivira vodje enot z reševalnimi psi. Preostale vodnike na klicnem seznamu aktivirajo prek telefonov in pozivnikov, na iskalno akcijo gredo v najkrajšem času. Govorim o primerih iskanja pogrešanih v naravi na območju Slovenije.

Zakaj so psi pri reševanju tako pomembni? Kaj zmorejo oni, česar človek ne zmore sam? Imajo preprosto najboljši nos za tovrstno delo. Reševalni psi iščejo izvor človeškega vonja v naravi, zaznajo ga v grmovju, kjer je človek skrit, v ruševini – tu je tovrstna preiskava nujna pred uporabo težke mehanizacije, in v snežni plazovini, kjer je za zasutega vsaka sekunda nepredstavljivo dolga.

Zavedati se moramo, da je pogrešana oseba najpogosteje tudi poškodovana in v nevarnosti zaradi mraza, dežja in preostalih okoljskih dejavnikov. Vsaka minuta lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. In izredno pomemben je pravočasen vpoklic naših ekip.

Je bilo delo kdaj tako naporno, da ste želeli odnehati? Od kod črpate moč za težke preizkušnje? Zagotovo se vsak reševalec, ki je z dušo in telesom predan temu poslanstvu, kdaj pa kdaj, ko je norišnica v službi, v zasebnem življenju pa se ob tem zgodi še nekajdnevna iskalna akcija ali kakšno usposabljanje, vpraša o lastnem zdravju, a kaj hitro ti postane jasno, da si s tem delom zasvojen in na koncu običajno prilagodiš vse preostalo delu s svojim psom.

Kaj vam daje to delo? Možnost, da pomagamo ob raznoraznih trenutkih, ki so včasih tudi zelo žalostni. A prej ali slej se zgodijo lepe stvari. Najti človeka po nekaj dneh iskanja in ga živega vrniti svojcem je nekaj nepopisnega. To je bistvo, za to delamo. Če si sodeloval pri vsaj eni iskalni akciji s srečnim koncem, potem te to spremeni za vedno. Naše delo te nauči timskega sodelovanja. Ni prostora za individualizem. Sicer pa gre tudi za druženje.