Mladi kitarist s stoječimi ovacijami v ZDA

Mlada kitarista Mak Grgić in Nejc Kuhar sta se novembra mudila v ZDA, kjer sta kot ambasadorja Slovenije predstavljala slovensko glasbo in glasbenike. Poleg koncerta na Slovenski ambasadi v Washingtonu sta v imela še nastop v National Gallery of Art v Washingtonu.

Za kitarista in umetniškega vodjo koncerta Maka Grgića je bil ta koncert le eden v seriji uspešnih koncertov na enomesečni turneji po ZDA, Nejc pa se je Maku pridružil v skupni promociji slovenske glasbe.

Stoječe ovacije "Mak Grgić je imel uspešen prvi nastop v Washingtonu pred dvema letoma, zato so ga letos spet povabili k sodelovanju," je razložil Nejc. Programska osnova programa je zajemala predstavitev slovenske glasbe, to so bile Kuharjeve skladbe, izbor Bachove glasbe ter premierno izvedba dueta za violončelo in kitaro nadvse uspešne slovenske skladateljice Nine Šenk. Celoten koncert je skoraj 600-glava publika nagradila z dolgim aplavzom ter stoječimi ovacijami na koncu koncerta. Kuharjeva skladba Niagarski slapovi z vodo pa je dobila svojo stoječo ovacijo že sredi koncertnega programa.

"Z Makom sodelujeva že dolgo časa in je takoj pomislil name in na moje skladbe, hkrati pa me je povabil, da bi skladbe tudi sam zaigral. Tako sva zaigrala mojo skladbo Niagarski slapovi z vodo, ki vsebuje veliko teatraličnih trenutkov, kjer kitarista hodita po dvorani ali igrata na eno kitaro, prav tako je veliko tolkaških učinkov na kitari."

Nastop v prestižni ustanovi v ZDA pa seveda ni prišel čez noč. Pred njim je imel mladi, 26-letni Nejc že številne zelo uspešne nastope po Evropi.

Ljubezen do glasbe pri mladem virtuozu se je začela pred nekaj več kot desetimi leti, ko ga je zasužnjila glasba Adija Smolarja, ki jo je neprenehoma poslušal, pozneje tudi igral na kitari: "Na začetku sem igral in prepeval le Smolarjeve skladbe. Potem so prišle seveda tudi druge skladbe za kitaro, vendar sem bil star šele 14 let, ko sem se zares odločil za 'klasično' kitaro. Vendar pa je ljubezen do klasične glasbe prišla šele v drugem letniku srednje šole, ko sem slišal Vivaldijeve štiri letne čase ter Rachmaninov 2. klavirski koncert. Takrat sem se res zaljubil v glasbo in ta zaljubljenost me še ni minila," z nasmehom pove Nejc.

Študij kitare je nadaljeval na Dunaju, kjer je od leta 2007 študiral v razredu svetovno priznanega kitarista in pedagoga Alvara Pierria, vzporedno pa, tudi na Dunaju, študiral kompozicijo pri skladatelju dr. Rainerju Bischofu. Nejc je junija na Dunaju magistriral iz kitare, nekaj mesecev prej pa tudi iz kompozicije. Tako je zdaj razpet med Dunajem in Frankfurtom, kjer je dobil zaposlitev poučevanja kitare. "Ker delam samo dva dni, imam veliko časa, da še naprej vadim, pišem in imam čas za razne projekte in koncerte."

Vaje, vaje, vaje Na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni vaditi že kot uspešen kitarist, je Nejc malce hudomušno odgovoril: "Eden od odličnih odgovorov, ki sem ga pred časom slišal, je bil: 'Vadim dovolj!' Že od nekdaj sem dolge ure vadil. Vsak dan poskušam vaditi okrog šest ur, vendar je treba poudariti, da to pomeni šest polnih ur. Kar pomeni, da ko sešteješ pavze med vajo, počitek, kosila in podobno, mi to vzame kar ves dan."

Toliko in toliko ur vaj ter še nekaj talenta se zagotovo odražajo v številnih nagradah in priznanjih. Njegovo zadnja nagrada je prišla iz Italije, Trevisa, kjer je postal absoluten zmagovalec mednarodnega kitarskega tekmovanja. "Konec koncev pa mi največ pomeni vse, kar so mi nagrade in uspehi prinesli. Redna koncertna povabila mednarodnih in domačih koncertnih ciklov ter kitarskih in splošnih festivalov, kjer sem mnogokrat v vlogi kitarista skladatelja ter seveda izvedbe mojih skladb v dvoranah, kot so Dunajski Musikverein, Konzerthaus, Nationa Gallery of Art Washington … Tega si seveda želim v prihodnosti še več."

Če je meni všeč, bo tudi ljudem Nejc pa priznanja in pohvale dobiva tudi kot skladatelj, zmagal je na kar nekaj kompozicijskih tekmovanjih po svetu. Kot skladatelj je prepričal tudi kanadsko založbo Les Productions d'Oz, ki ga je pod svoje okrilje vzela po priporočilu Rolanda Dyensa, enega najbolj znanih skladateljev kitaristov.

V Sloveniji pa je pri založbi ZKP RTV Slovenija izdal zgoščenko z naslovom Strings modulations – kitara v komorni zasedbi, ki je med mladimi izvajalci zelo priljubljena predvsem zaradi skladb, ki so zelo poslušljive. Pozneje je Nejc v enem izmed intervjujev omenil, da je trend med mladimi skladatelji, da brskajo po lepih melodijah in da se vrača estetika lepega. Podobno so opazili tudi pri Washington Postu, kjer so zapisali, da so njegove skladbe zabavne in eklektične. "Mislim, da je moj stil pri izvajalcih priljubljen, ker se vračam v stare, mogoče ljudem 'bližje' stile. Tukaj moram sicer poudariti, da to nikoli ni bil namen, da bi pisal nek stil samo zato, da bi ugajal večini. Preprosto živim in pišem po pravilu: Če je meni všeč, bo tudi ljudem. Tu ni veliko filozofije, po mojem mnenju skladatelj napiše najboljša dela, če je sam svoj sodnik in če je zelo iskren pri svojih skladbah; podpornike svojega stila boš že našel."