Primož Cirman: Zgodba o Tešu 6 je klasična ugrabitev države

Medtem ko so po svetu pred krizo začasno opuščali gradnjo termoelektrarn, saj so zaradi velikih gospodarskih rasti in posledično večjega povpraševanja po oskrbi z elektriko te postale predrage, se je Slovenija prav v krizi odločila za gradnjo največjega energetskega objekta v svoji zgodovini. Dobrih 600 milijonov evrov vredna investicija se je povzpela na skoraj 1,5 milijarde evrov, a tudi desetletje po podpisu prve pogodbe odgovornost vpletenih še ni razčiščena.

Novinar Siol.net Primož Cirman je pogosto poslušal, da nobena afera, razkritje ali sporna dejanja ne dočakajo epiloga. Ker se s tem povsem strinja, pred seboj pa je imel goro dokumentov in že objavljenih člankov, se je odločil razgaliti ozadja tega megalomanskega projekta. V torek bo luč sveta ugledala njegova knjiga z naslovom NepoTEŠeni - naložba stoletja ali rop stoletja.

Najbolj žalostno v vsej zgodbi je, da so se snovalci projekta predstavljali kot reševalci Šaleške doline, kjer se bosta delavcem cedila mleko in med. Medtem je pet ključnih akterjev nesramno bogatelo na plečih delavcev. Gre za zgodbo posameznih krogov ljudi, ki so nacionalni interes izrabili na lokalni način. Največji poraženec je Premogovnik Velenje, čeprav se je v njegovem imenu vse skupaj gradilo, pravi Cirman.

Kapitalski pritiski na medije so danes tako veliki, da v nekatere stvari ni pametno drezati. Foto: Bojan Puhek Cirman ob tem poudarja, da je v današnjih časih novinarjem izredno težko pisati zgodbe o velikih aferah. Časa za poglobljeno analizo informacij je malo, za njihovo ponotranjenje in umestitev v več let trajajoč kontekst pa ga najpogosteje sploh ni. Poleg tega so kapitalski pritiski na medije tako veliki, da v nekatere stvari ni pametno drezati. Boji se, da v današnji medijski krajini velikih zgodb sploh ni mogoče več spisati. V takšnih primerih novinarji namreč potrebujejo zaščito urednikov, čas in potrpljenje. Odsotnost vsega naštetega v veliki večini medijev pa je voda na mlin ključnim akterjem afer.

Zakaj ste se odločili napisati knjigo o sagi okoli Teša?
Razlogov je več. Ker sem novinar, ki pokriva gospodarstvo, nisem mogel spregledati skoraj 1,5 milijarde evrov vredne državne investicije v času največje gospodarske krize. Drugi razlog je v specifičnem oziroma vsiljenem načinu vodenja investicije. Kljub očitnim dvomom, pomislekom in argumentom se je na vseh ravneh države angažiral ogromen aparat. Vse se je prezrlo in se vodilo dalje. Tretji razlog je nedokončana zgodba, ki še traja.

Teš 6 obratuje z izgubo, ki razgalja njegovo neekonomičnost, a bo v Šoštanju ostal do leta 2054. Morda malo manj, saj bodo tehnološke spremembe do takrat povsem spremenile energetsko sliko Slovenije. Občutek osebne nemoči je četrti razlog. Kot novinar sem zbral več kot deset tisoč strani gradiv o gradnji Teša 6, zato sem želel zgodbo pripeljati do konca, da se o tej zgrešeni investiciji vsi skupaj nekaj naučimo.

V Sloveniji smo bili priča kar nekaj zgrešenim oziroma pregrešno dragim investicijam.
Investicije so v Sloveniji velika težava, saj jih ne znamo voditi. Razkrivajo, da v nekaterih pogledih nismo država, temveč združba lobijev in interesov, ki tekmujejo med seboj. Pri vseh večjih investicijah od osamosvojitve dalje, pa naj gre za avtoceste ali zdravstvo, smo bili priča preplačilom, prirejenim razpisom, vpletanju kriminalistov … Pod zgodbo o Tešu 6 bi morali potegniti črto, postati pametnejši in delati dalje, kot je treba.

S Tešem 6 se je ukvarjalo od 10 do 15 institucij, redkokatera pa je prišla do nedvoumnih ugotovitev. Nekatere od teh niso bile pristojne, nekatere pa niso opravile svojega dela. Foto: Bojan Puhek V predgovoru knjige omenjate, da nobena afera v Sloveniji ne doživi epiloga oziroma se ne razčisti odgovornosti vpletenih. Bi lahko vaša knjiga pred roko pravice postavila ključne akterje?
Odkrivanje krivcev oziroma odgovornosti v sodnem smislu ni naloga novinarjev, temveč pristojnih institucij. Natančnih podatkov, kako to nalogo opravljajo, seveda nimam, dejstvo pa je, da kljub razkritjem številnih nepravilnosti desetletje po podpisu pogodbe z Alstomom na sodišču ni še nikogar od vpletenih. Represivni sistem odgovornih krivcev še ni sprocesiral. Zakaj je tako, ne vem, lahko le domnevam.

Imate morda kakšne informacije, da bi se to lahko sprožilo v prihodnosti?
Vem, da pristojne institucije razpolagajo z goro podatkov, tudi iz tujine. Slovenijo so večkrat obiskali predstavniki Evropskega urada za boj proti goljufijam (Olaf), ki so v zvezi s Tešem 6 spisali zelo obremenjujoče poročilo. S Tešem 6 se je ukvarjalo od 10 do 15 institucij, redkokatera pa je prišla do nedvoumnih ugotovitev. Nekatere od teh niso bile pristojne, nekatere pa preprosto niso opravile svojega dela. Ena od njih je recimo Komisija za preprečevanje korupcije, ki je v tem primeru odpovedala.

Kdo so po vaših ugotovitvah največji krivci?
Odgovorne najdemo na več ravneh. Prvo raven predstavljata Teš in njegov lastnik Holding Slovenske elektrarne (HSE) z vsemi tedanjimi šefi na čelu z Urošem Rotnikom. Druga raven je politična odgovornost. V podjetjih, ki so v stoodstotni lasti države in delajo investicije z državnimi poroštvi, namreč ne moremo mimo politične odgovornosti. V tem smislu so najbolj odgovorni Matej Lahovnik, Franc Križanič, Borut Pahor, pred njimi pa Andrej Vizjak in Janez Janša. Politično odgovornost nosijo še vsi podizvajalci na Agenciji za upravljanju kapitalskih naložb (AUKN), Slovenski odškodninski družbi (SOD), danes SDH, in drugje, ki so posredno ali neposredno preprečevali razčiščenje stvari.

V podjetjih, ki so v stoodstotni lasti države in delajo investicije z državnimi poroštvi, ne moremo mimo politične odgovornosti. V tem smislu so odgovorni Matej Lahovnik, Franc Križanič, Borut Pahor, pred njimi pa Andrej Vizjak in Janez Janša. Foto: Bojan Puhek Zanimivo je, da so vse vlade projekt peljale dalje.
Štiri vladne koalicije, predsedniki vlad in skoraj vse politične stranke so gledali stran. Vsaka vlada je projekt predstavila kot nekaj, česar se ne da več ustaviti. Od samega začetka, ko je bilo Alstomu nakazanih prvih 25 milijonov evrov. Leta 2007 je bilo rečeno, da bomo, če prekinemo projekt, izgubili 25 milijonov.

To bi bila kapljica v morje, a se je nadaljevalo vse do končnega zneska - več kot 1,4 milijarde evrov. Vlade so dobivale na mizo to dediščino in niso vedele, kako se je lotiti. Na koncu so ugotovile, da se ni politično opurtuno ukvarjati s tem projektom. Istočasno so vodstva energetskih podjetij, prisesani zunanji pomočniki in vodilni sindikalisti na politiko organizirano izvajali velik pritisk.

Ste odkrili kaj, česar slovenska javnost še ne ve?
Kar precej. Glavna dodana vrednost knjige je v tem, da mi je v vzporedni primerjavi procesov na politični ravni, ravni energetike in ravni kriminalističnih preiskav uspelo dokazati, da preprosto ni moglo iti le za nepovezana naključja, zaradi katerih je investicija padla v zablodo. Vse skupaj je bilo od samega začetka vodeno premišljeno. Že pri določanju moči elektrarne je bilo jasno, da mora posel dobiti Alstom.

V zapisnikih sej razkrivam, da stroka ni imela nobene besede, temveč je projekt vodil ozek krog ljudi. Ta je bil povezan z vodstvom Teša 6 in hišnim izvajalcem del, podjetjem CEE v lasti Petra Kotarja, ki je eden od osumljenih v tej zgodbi. Vse je bilo odlično politično pokrito. Vsak poskus odkrivanja nečednosti je naletel na silovit odpor vseh instanc.

V knjigi razkrivam tudi podrobnosti elektronske korespondence med pripravljavci projekta in Alstomom, nakazila v Švico in na Novo Zelandijo … Vse skupaj povezujem v celoto in dokazujem, da je pogodba formalno omogočala podražitve, ki so pozneje sesule projekt. Takrat, že v času vlade Boruta Pahorja, je zavladala panika. Projekt je nujno potreboval poroštva države, zato je bilo treba poskrbeti za primerno obravnavo v politiki.

So ključni akterji afere že na samem začetku vedeli, da investicija ne bo znašala prvotnih 600 milijonov evrov?
Zagotovo so vedeli, da bo končna cena krepko presegla milijardo evrov. Niso pa poznali končne cene, saj so bili sami v določenem delu neuki. Šlo je za nepoštene namene v kombinaciji s popolno nepripravljenostjo na dogovarjanje z multinacionalko. O projektu so odločali ljudje s pomanjkljivim znanjem angleščine in šibkim pravnim znanjem, Alstomu pa je z vojsko pravnikov v pogodbo uspelo postaviti mine, ki jih je kasneje sprožil. Te so Alstomu prinašale velike dobičke.

Vse napisano v knjigi sem podkrepil s pisnimi ali drugimi viri. Mogoče je, da se bo nekdo počutil ogroženega, a dejstva govorijo sama zase. Tožbo bom kvečjemu dojemal kot priznanje, da imam prav. Foto: Bojan Puhek V knjigi razkrivate tudi, kako je bila postavljena pogodbena cena. Kako?
Delegaciji HSE in Teša 6 sta odšli na podpis pogodbe v Pariz, ne da bi se prej dogovorili za znesek. Alstom je sprva zahteval 850 milijonov evrov in ta znesek napisal kar na tablo, a na koncu privolil v podpis pogodbe v vrednosti 798 milijonov evrov, ker sta Uroš Rotnik in Jože Zagožen glasno ugotavljala, da se s ceno, višjo od 800 milijonov evrov, ne moreta vrniti v Slovenijo. S podpisa omenjene pogodbe, ki je izvirni greh vseh podražitev, ne obstaja nobena fotografija. Slovenskim podpisnikom niso ponudili niti kave, pogodbo pa so podpisali v neki majhni pisarni.

Zakaj?
Ker jih v Alstomu niso jemali resno. Verjetno so videli, da imajo opravka z nekompetentnimi in nepripravljenimi ljudmi, ki jih imajo v šahu.

Bodo bralci v knjigi izvedeli, kdo so glavni krivci za afero?
Seveda, razkrivam odgovorne na politični in operativni ravni. Prav tako so v knjigi predstavljeni posamezni akterji, ki so med seboj sodelovali.

Se ne bojite morebitnih tožb imenovanih krivcev?
Vse napisano v knjigi sem podkrepil s pisnimi ali drugimi viri. Mogoče je, da se bo kdo počutil ogroženega, a dejstva govorijo sama zase. Tožbo bom kvečjemu dojemal kot priznanje, da imam prav.

Slovenija se pripravlja na gradnjo drugega tira. Obstajajo vzporednice s Tešem 6?
Vsekakor obstajajo. Vrednost investicije se omenja med 900 milijoni evrov in 1,4 milijarde evrov. Tudi tu ni zaprte finančne konstrukcije. Projekt je vsiljen od posameznikov iz lokalnega okolja, pri čemer nihče ne ve, ali je Luko Koper ob vseh zapletih z dovoljenji sploh še mogoče širiti. So pa tudi razlike. Premisleki tokrat vendarle obstajajo, ljudje so seznanjeni s posledicami Teša 6, okoljskih zadržkov pa ni. Da potrebujemo modernizirane železniške tire, se strinjajo vsi.

Od kod ideja za naslov NepoTEŠeni?
Gre za besedno igro. Nisem njen avtor, stara pa je že sedem ali osem let. Takrat sem jo dojemal kot šaljivo domislico, a sem pozneje ugotovil, da zelo dobro opisuje hlastanje in pohlep vpletenih po gradnji največje elektrarne v državi. In ta megalomanija je pripeljala do trenutnega položaja. Skoraj zagotovo bi bilo ceneje obnoviti starejše bloke termoelektrarne in zgraditi manjši blok, ne pa da zdaj ugotavljamo, da ni na voljo dovolj premoga za vse bloke, čeprav so posamezni uradniki na to ves čas opozarjali. Tu seveda pridejo na svoj račun še trgovci s premogom, ki so imeli prav tako pomembno vlogo v zgodbi.